Islamska fundamentalistična skupina od vojne opustošeno državo nadzoruje od 15. avgusta 2021, ko je padla vlada, ki so jo podpirale ZDA, njeni voditelji pa so pobegnili v izgnanstvo.

Čeprav talibanske vlade ni priznala nobena država, je skupini uspelo vzpostaviti diplomatske vezi z nekaj državami v regiji, med njimi Rusijo, Kitajsko, Pakistanom, Indijo in nekaterimi srednjeazijskimi državami.

Talibanski tiskovni predstavnik Zabihulah Mudžahid je za Deutsche Welle (DW) dejal, da skupina vzdržuje "zelo dobre odnose z vsemi državami sveta". Kot dokaz, da je "Afganistan izšel iz svetovne izolacije", je navedel julijsko srečanje s talibani v katarski prestolnici Doha, ki so ga vodili Združeni narodi.

Iz ZN-a so medtem sporočili, da ni šlo za priznanje vladavine talibanov, temveč za razpravo o tem, kako doseči mir, spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic ter med drugim tudi o prizadevanjih za boj proti mamilom.

Skupine za človekove pravice so medtem glasno kritizirale ZN, da za omizjem v Dohi ni bilo afganistanskih žensk. Krčenje pravic žensk in deklet je namreč ključni kamen spotike med mednarodno skupnostjo in islamistično fundamentalistično skupino.

2,5 milijona žensk onemogočen dostop do šolanja

Organizacija ZN-a za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) opozarja, da je približno 2,5 milijona ženskam onemogočen dostop do izobraževanja, kar predstavlja 80 odstotkov šoloobveznih žensk v Afganistanu.

Talibani so po prevzemu oblasti v skladu s strogo razlago islama uvedli številne omejitve za ženske in jih praktično izrinili iz javnega življenja ter državnih služb. Prepovedali so jim izobraževanje v srednjih šolah in univerzah, ne smejo potovati brez moškega sorodnika, v javnosti pa morajo nositi hidžab ali burko. Prav tako med drugim ne smejo obiskovati parkov, telovadnic in javnih kopališč.

Najmanj 1,4 milijona ženskam so prepovedali izobraževanje v srednjih šolah. V samo treh letih so talibanske oblasti skoraj izničile dve desetletji vztrajnega napredka na področju izobraževanja v Afganistanu in s tem ogrozili prihodnost celotne generacije, opozarja Unesco.

Talibani onemogočajo tudi dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Od njihovega prevzema oblasti osnovne šole obiskuje najmanj milijon manj tako deklet kot fantov.

Unesco je zaskrbljen zaradi škodljivih posledic vse večjega osipa, ki bi lahko povzročil porast otroškega dela in zgodnjih porok, poslabšanje razmer za izobraževanje žensk v Afganistanu pa opisuje z izrazom "spolni apartheid".

Polovica države potrebuje humanitarno pomoč

Države po vsem svetu vsako sodelovanje z Afganistanom pogojujejo z izboljšanjem različnih človekovih pravic, kot je dostop deklet do izobraževanja. Vendar talibanski režim ne kaže znakov, da bi kakor koli popustil s strogo politiko do žensk.

"Talibanska vlada je enostranska, monoetnična, monoreligiozna in monospolna ter je sprejela najostrejšo politiko proti ženskam, borcem za človekove pravice, nekdanjemu vojaškemu osebju in etničnim skupinam v Afganistanu," je za DW dejal Mustafa Mudasir, afganistanski strokovnjak za mednarodne odnose, in dodal, da talibanska vlada nima ne mednarodnega priznanja ne notranje legitimnosti.

Država zdaj deluje brez ustave, talibanski voditelj Hajbatula Ahundzada pa vlada z verskimi odloki. Tiskovni predstavnik skupine Mudžahid je dejal, da so ustanovili lokalne organe, ki vključujejo duhovnike in plemenske voditelje, da bi talibanskemu vodstvu lahko posredovali mnenja in želje ljudi.

Afganistan se še vedno spoprijema s številnimi izzivi, od ohromljenega gospodarstva in omejenega izobraževanja do nenehnih skrbi glede človekovih pravic. Afganistansko gospodarstvo, ki je bilo šibko že pred talibanskim prevzemom oblasti, je utrpelo velik udarec. Država je zaradi zamrznjenih bančnih računov in mednarodnih sankcij ter odhoda usposobljenih strokovnjakov v globoki recesiji. Revščina je narasla, brezposelnost pa je visoka.

Po podatkih ZN-a humanitarno pomoč potrebuje več kot polovica prebivalcev države – 23,7 milijona ljudi.