Moj boj ni "Makedonija ali …", ampak boj za moje ženske značilnosti in mojo pravico, da kot ženska povem svojo zgodbo tako, kot hočem, pravi režiserka Teona Strugar Mitevska.

Posnela je vrsto uspešnih filmov, pogosto sodeluje tudi s sestro Labino Mitevsko, ki je igralsko pot začela kot naturščica v kultnem filmu Milča Mančevskega Pred dežjem. O svojem delu režiserke je spregovorila v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate na TVS1 ob 12.35. Vabljeni tudi k branju.

Tudi v svojem najnovejšem filmu Najsrečnejši človek na svetu ste osebe postavili v absurdne položaje, ki se izmenjujejo s humorističnimi. Je to značilni balkanski pristop in zakaj vas navdihuje?
Po mojem je to predvsem način, kako lahko sporočiš nekaj hudega. Ta film samo prikazuje nekakšno resničnost, trenutek, ko se človek lahko sprosti, oddalji od težav in pogoltne sporočilo ali zamisel, ki smo mu jo ponudili.

Milčo Mančevski, režiser kultnega filma Pred dežjem, je nedavno spregovoril o odnosu zahodne filmske industrije do Balkana in širše do Vzhoda. Neka avstrijska produkcijska hiša ni hotela sofinancirati njegovega novega filma, češ da je premalo makedonski. Kaj menite o tem?
Mojim filmom so najpogosteje očitali … Da so premalo donosni, in predvsem, da sem ženska, da imajo ženske značilnosti. Nihče mi nikoli ni rekel, da je film premalo makedonski, temveč da je premalo donosen oziroma tak, kot ga zahteva trg, ker so moje zgodbe preveč posebne in imajo premočne ženske značilnosti. Moj boj ni "Makedonija ali …", ampak boj za moje ženske značilnosti in mojo pravico, da kot ženska povem svojo zgodbo tako, kot hočem.

Nekje ste izjavili, da pravila filmske industrije ne veljajo za vse enako. Ko že govoriva o ženskah, kje je danes njihovo mesto v filmski industriji?
Danes je čudovito. To, kar se dogaja, je zelo zanimivo in koristno za ženske. Veliko vrat se nam je odprlo in začele smo ustvarjati filme. To še pred 20 leti, ko sem jaz začela snemati, ni bilo mogoče. Nočem reči, da je naš boj končan. Še veliko je treba narediti: kako lahko človek, kot sem jaz kot režiserka, že po svoji vlogi spreminjam stvari in morda nekaj spremenim glede na to, o čemer govorim. Pred pol leta je moja sestra v Grčiji producirala belgijski film z belgijskim režiserjem. Rekla je, da so ji dali imena treh direktorjev fotografije. Gledala jih je in razmišljala, da so res zanimiva, potem pa se je vprašala, zakaj med njimi ni ženskega. Rekli so: "Saj res, prav imate. Poiščimo še kakšno žensko." Res so našli odlično direktorico fotografije. Izhajate iz umetniške družine in ste bili vzgajani v duhu angažirane umetnosti in prepričanju, da ima umetnost moč spreminjati svet.

Kako pa je z angažiranostjo umetnikov na Balkanu in kje dobijo denar, da lahko uresničujejo ideje, ki oblastem niso ravno pogodu?
Ne vem, ali poznate zgodbo filma Dan brez imena. Tak, kakršnega so predvajali v Makedoniji, je bil ves cenzuriran. Glavni svetovalec tedanjega ministra za kulturo Zlatko Teodosievski nas je s svojo kliko javno napadel in zahteval, da je treba film cenzurirati, mene in Labino pa uvrstiti na črni seznam, da ne bi mogli nikoli več posneti nobenega filma. Ta film, ne vem, ali ste ga gledali, je moj omnibus, prikazuje pa podobo Makedonije, ki v tistem trenutku morda ni ustrezala oblasti. Naj bo kakorkoli že, noben človek v poziciji, ki ima moč, če je politik ali ne, si ne more lastiti pravice, da nekoga cenzurira, navadnega človeka ali umetnika, da nekomu reče: "Ti moraš živeti tako in tako." Umetniku pa ukaže: "Pripovedovati moraš take in take zgodbe."

Umetnost pomeni, da se mora umetnik čutiti svobodnega, mora biti pogumen in povedati, kar hoče in kakor hoče. Takoj ko sta umetnik in umetnost cenzurirana, pa vse temelji na strahu. Takrat začnemo delati slabe filme. To se je zgodilo, preden smo posneli Petrunijo. Kaj lahko bi se zgodilo, da Petrunija ne bi nikoli nastala in da bi postali del makedonskega črnega vala, ko so ljudje morali zbežati iz Makedonije in nikoli več niso mogli snemati filmov. Hvala Bogu oziroma Petruniji – Bog obstaja, ime ji je Petrunija – je oblast razumela, da cenzura ni del demokratičnih procesov. Resda pod pritiskom Evropske unije, a vendar je razumela, položaj je postajal vedno bolj napet, toda mi smo snemali naprej.

Zelo zaupate svoji sestri Labini, producentki in igralki, ki je iz naturščice v filmu Pred dežjem postala igralka s pomembnimi vlogami v vseh vaših filmih. Kako se znajdete v takih dvojnih vlogah?
Izhajam iz umetniške družine, v kateri smo se za mizo pogovarjali o tem, kaj smo prebrali in videli, nikoli o tem, kaj smo kupili ali kdo je kaj komu rekel. Celo prepirali smo se v nekakšnih humanističnih in filozofskih okvirih. Družina je družina, delo je delo. Ta delitev je zelo natančna. Na čem pa temelji dobro sodelovanje? Na tem, da zanemariš svoj ego. Da ga pustiš ob strani. Že osnova komunikacije je pomembna za končni izdelek ali za kreacijo. Najboljši odgovor na vaše vprašanje, kako delam s sestro in bratom, pa je: sodelujem.