V njegovi obširni filmografiji je treba omeniti vsaj še celovečerce Slava (Fame), Evita, Angelin pepel (Angela's Ashes), Mississippi v plamenih (Mississippi Burning) in Birdy. Alan Parker, ki mu je britanska kraljica leta 2002 podelila viteški red, je po "daljši bolezni" umrl danes, je potrdila njegova družina.

Parker se je rodil leta 1944 v Londonu; poklicno pot je začel v oglaševalskem sektorju, a je kmalu prestopil k pisanju in nato še k režiji oglasov. Leta 1974 je za BBC režiral film The Evacuees, ki mu je prinesel prvo bafto – Britanska filmska akademija ga je do konca kariere nagradila sedemkrat, med drugim leta 1984 za izjemen prispevek k nacionalni kinematografiji.

Od televizije se je k filmu preselil z gangstersko komedijo z otroško igralsko zasedbo Bugsy Malone (1976), ki jo je vrsto let pozneje opisal kot "nezaslišano idejo, ki res ne bi smela delovati".

Film je pritegnil dovolj pozornosti, da ga je Hollywood rekrutiral za režijo filma po scenariju Oliverja Stona –Polnočni ekspres.

Sledil je cel niz uspešnic, ki jih ponekod povezuje rdeča nit glasbe. "Kadar lahko sliko in glasbo uporabiš skupaj, ima to zelo močan učinek," je izjavil leta 1995.

V Slavi (1980) je popisal dramo avdicij na gledališki srednji šoli, s filmom Pink Floyd: The Wall (1982) z Bobom Geldofom na čelu pa je v filmsko zgodbo prelil kultni album Pink Floydov. V Hollywood se je nato vrnil z dramo o vietnamski vojni Birdy (1984), v kateri sta nastopila mlada Matthew Modine in Nicolas Cage. Sledila je psihološka grozljivka Angel Heart (1987) z Robertom DeNirom v vlogi hudiča (film je skoraj dobil cenzorsko oznako X!) in Mississippi v plamenih (1988), kriminalka o teptanju državljanskih pravic in rasizmu na ameriškem Jugu.

Za oskarja je bil v svoji karieri nominiran kar dvakrat, za Polnočni ekspres in deset let pozneje za Mississippi v plamenih, a tega priznanja nikoli ni dobil. Prvič mu je kipec pred nosom speljal Michael Cimino (Lovec na jelene), drugič pa Barry Levinson (Rain Man).

Z eklektičnim naborom filmov, ki so imeli pogosto temačen, pesimističen zaključek, je dokazal, da je doma tako rekoč v vseh žanrih.

Film Predrzni rockerji (The Commitments, 1991) je posnel po predlogi romana Roddyja Doyla, muzikal Evita (1996) pa po predlogi odrskega spektakla Andrewa Lloyda Webra. Evita je verjetno še do danes najbolj znana Madonnina filmska vloga. Tudi Angelin pepel je imel literarno predlogo – spomine pisatelja Franka McCourta.

Proti koncu devetdesetih je začel Parker intenzivneje delovati v filmskem establišmentu: leta 1998 je postal predsednik Britanskega filmskega inštituta (BFI), dve leti pozneje pa je stopil na čelo novoustanovljenega Filmskega sveta Združenega kraljestva.

Istočasno je njegova režiserska kariera postopoma usihala. Zadnji film, ki ga je režiral, je bila drama na temo smrtne kazni The Life of David Gale (2003), v kateri sta nastopila Kevin Spacey in Kate Winslet.

Svojo upokojitev od filma je uradno potrdil leta 2015. "Filme režiram že od svojega 24. leta; vsak dan je bilo težko, vsak dan je bil bitka, pa naj bo to s producenti, s studiem, s kom tretjim ... Film je lahko neverjetno drag in v trenutku, ko postane drag, si v službi tujih interesov. A spraviš se v ring in sam že celo življenje delim udarce. Kdor je že kdaj delal z mano, ve, da se vedno borim za to, da bi film posneli tako, kot smo si zamislili."