Alan White je bil eden od glasbenikov z najdaljšim stažem v zasedbi Yes: pridružil se ji je leta 1972 kot zamenjava za Billa Bruforda (ta je odšel k skupini King Crimson).

Naredil vtis na Johna Lennona
White je za bobne prvič sedel pri 12 letih in se že leto pozneje pridružil svoji prvi skupini, the Downbeats. Naslednja stopnička v njegovi karieri je bilo mesto v spremljevalni skupini Billy Fury. John Lennon ga je oprazil nastopati z bendom Griffin in bobnar je bil nemudoma rekrutiran za zasedbo Plastic Ono Band. Bojda so ga na letalo poslali v beli limuzini in mu odmerili tri dni, da se nauči vse pesmi skupine. Igral je na koncertu, ki je pozneje izšel kot album Live Peace in Toronto 1969, in igral bobne na kultnem Lennonovem albumu Imagine. (Za komad Jealous Guy je poprijel tudi za vibrafon). Bobnal je tudi na studijskem albumu Georgea Harrisona All Things Must Pass.

Skupina Yes ga je v svoje vrste povabila leta 1972 – in spet je imel samo tri dni časa, da se je pred ameriško turnejo naučil cel njihov repertoar. Zvoku skupine je po lastni oceni vdahnil "bolj rockovski pridih" kot njegov predhodnik. Prvi album, pri katerem je sodeloval, je bil Tales from Topographic Oceans, prvi, s katerim so se Yes povzpeli na prvo mesto britanske lestvice. Album Going For the One (1977) je bil prav tako uspešen, a v skupini se je pojavljal razkol – do začetka osemdesetih sta od benda odkorakala klaviaturist Rick Wakeman in pevec Jon Anderson. Poskusili so sicer z zamenjavami, a je skupina leta 1981 razpadla.

Yes: stalna rotacija članov
White je pozneje ustanovil skupino Cinema, v kateri so se mu pridružili še Chris Squire, Tony Kaye in Trevor Rabin iz Yes. Z demoposnetki so prepričali še Andersona in skupina je iz naftalina potegnila svoje prejšnje ime. Šele takrat se je začelo njihovo komercialno najuspešnejše obdobje: singel Owner of a Lonely Heart se je leta 1983 povzpel na vrh ameriške lestvice.

Anderson je iz skupine spet odkorakal leta 1988 ter z drugimi nekdanjimi člani Yes ustvaril zasedbo Anderson Bruford Wakeman Howe. "Nisem se ravno počutil izdanega, ampak obenem je bilo to nekaj, s čemer bi se morali soočiti," je pozneje komentiral White. "Pa smo se samo vrgli v delo in naprej ustvarjali glasbo za Yes."

Postava skupine se je v naslednjih letih večkrat spreminjala – Anderson in Howe sta se spet pridružila leta 1995 – med leti 2005 in 2008 pa so šli na podaljšan odmor. White je bil ves čas srce ritemsekcije skupine: "Ime Yes hočem obdržati med živimi, pa tudi ohraniti visoko raven glasbe, ki ga predstavlja," je izjavil v intervjuju leta 2015.

White je kot soavtor podpisan pod več deset pesmi skupine, posnel je več kot 40 albumov. Od leta 2016 naprej zaradi zdravstvenih težav ni več veliko igral, a je še vedno prihajal na oder za vsaj del vsakega nastopa v živo.