Davies je umrl 7. oktobra na svojem domu po krajši bolezni v 78. letu starosti, je mogoče prebrati v objavi na njegovem uradnem profilu na Instagramu.

Terence Davies se je uveljavil s trilogijo filmov Children, Madonna and Child in Death and Transfiguration, ki jih je posnel v poznih 70. in zgodnjih 80. letih preteklega stoletja. Gre za Daviesovo avtobiografsko trilogijo o odraščanju v rodnem Liverpoolu.

Čeprav so njegove stvaritve splošno znane po občutljivih upodobitvah gejevskega življenja, katolicizma in nekaterih drugih zanj značilnih tematik, Davies ni bil deležen večjega števila nagrad. O tem je pred leti razmišljal na svoj tipično filozofski način: "Lepo bi bilo dobiti priznanje Britanske akademije za filmsko in televizijsko umetnost (nagrade bafta, op. n.). Vendar je tukaj tudi del mene, ki misli: ali ni to le nečimrnost? Če film zaživi vsakič, ko si ga ogledamo, je to prava nagrada. /…/ Mislim, da sem dosegel, kar sem si zadal," je povedal za Guardian.

Leta 1945 v veliko katoliško družino rojeni Terence Davies je pri 16 letih pustil šolo in naslednje desetletje delal kot pisarniški uslužbenec v uradu za ladijski prevoz, vse dokler se ni vpisal na dramsko šolo Coventry v osrednji Angliji.

Scenarij za svoj prvi kratki film, naslovljen Children (Otroci), je napisal še v času tamkajšnjega šolanja. Nato je obiskoval še britansko Državno filmsko šolo, ki velja za eno izmed boljših mednarodnih filmskih šol. Tam je posnel Madonna and Child (Marija in otrok), še eno avtobiografsko delo o letih, ko je delal kot pisarniški uslužbenec. Zadnji film te trilogije, Death and Transfiguration (Smrt in preobrazba) pa je govoril o njegovih razmišljanjih o možnih okoliščinah svoje smrti. Ti trije filmi so v kinematografsko zgodovino zapisani kot Trilogija Terencea Daviesa, piše Variety.

Daviesova prva dva celovečerca, v uvodu izpostavljeni Distant Voices, Still Lives iz leta 1998 in The Long Day Closes (Konec dolgega dne) iz leta 1992, prav tako obravnavata teme iz avtorjevega življenja. Obe stvaritvi sta poželi pohvale in se zavihteli visoko na seznamih najboljših britanskih filmov.

Distant Voices, Still Lives je impresionistični avtobiografski portret delavskega razreda 40. in 50. let prejšnjega stoletja. Liverpoolska družina se zbere ob poroki starejše hčere in krsta prvorojenca njene mlajše sestre, kar oživi podobe iz mladosti. "Prvi zmenki in plesi s priljubljenimi popevkami, a tudi vojna in nasilna preteklost, ki je zaznamovala odnose v družini požrtvovalne matere in trdosrčnega moškega, o katerem vemo le to, da je nekoč dobro plesal in pogosto uporabljal svoje pesti," so vsebino filma povzeli v Kinodvoru. Davies sam pa ga je pred leti za BBC označil za svoj najbolj oseben film, saj govori o njegovi družini.

Davies je nato leta 1995 scenarij za film The Neon Bible (Neonska Biblija) priredil po romanu ameriškega pisatelja Johna Kennedyja Toola in prejel je nominacijo za bafto za najboljši britanski film. Za film House of Mirth (Hiša veselja) z Gillian Anderson v glavni vlogi pa mu je kot knjižna predloga služil roman Edith Wharton.

Leta 2008 je posnel svoj edini dokumentarni film, naslovljen Of Time and the City (O času in mestu), ki je bil premierno prikazan zunaj konkurence na festivalu v Cannesu in je bil deležen širokega odobravanja. Dokument je bil poklon njegovemu rodnemu Liverpoolu in je vključeval širok nabor literarnih, glasbenih in filmskih referenc.

V filmu The Deep Blue Sea (V vrtincu strasti), ki ga je leta 2011 posnel po drami Terencea Rattigana, sta v glavnih vlogah nastopila Rachel Weisz in Tom Hiddleston. Tudi ta film je požel zelo pozitivne kritike.

Štiri leta kasneje mu je uspelo dokončati film Sunset Song (Pesem sončnega zahoda), kar se mu je prej izmikalo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Temu sta sledila še A Quiet Passion (Tiha strast) v letu 2016 o pesnici Emily Dickinson, ki jo je upodobila Cynthia Nixon, in Netflixov film Benediction (Blagoslov) o pesniku Siegfriedu Sassoonu, ki ga je kot svojo zadnjo stvaritev posnel pred dvema letoma.