Njena ugledna družina je bila tesno povezana s skupnostjo v Massachusettsu, kjer so živeli, pesnica pa je slovela po tem, da je bila samotarska in čudaška: začela naj bi se oblačiti le še v belo, le nerada je sprejemala goste in pozneje v življenju ostajala le še med štirimi stenami svoje spalnice.

Njene pesmi so tedanji uredniki radi popravljali in jih prilagajali prevladujočemu pesniškemu slogu tistega časa, saj so v izvirniku v njih uporabljena zelo nenavadna, celo neobstoječa ločila, kot so denimo navpični pomišljaji, svojevrstna skladnja in besedišče ter različne podobe - vse od različnih vrst vrtnih cvetlic do smrti. Nekatere njene pesmi so tudi humorne in satirične ter tako popolnoma v nasprotju s podobo Emily Dickinson, ki je v javnem kulturnem prostoru običajno povezana z zadržanostjo in resnobnostjo.

V tem pogledu je njeni poeziji zvest tudi biografski filmski portret Tiha strast. Angleški scenarist in režiser Terence Davies je tudi sicer znan po zgodovinskih kostumskih dramah, zato se zanj biografska zgodba o ameriški pesnici iz devetnajstega stoletja zdi kot naročena – a Tiha strast se od njegovih prejšnjih filmov vseeno močno razlikuje. Najočitneje je, da se v primerjavi z naturalističnimi težnjami njegovih prejšnjih del ne brani izumetničenosti – gre za natančno dodelan, umetelno gostobeseden film, ki spominja na dela ameriškega režiserja Whita Stillmana. K temu prispeva tudi filmski prostor, ki je v skladu s pesničinim življenjem večino časa omejen na notranjost hiše.

Pomenljiva je tudi izbira glavnih igralk, saj ima vsaka izmed njiju za seboj ikonično igralsko vlogo: Cynthia Nixon, ki nastopi kot Emily Dickinson, je kljub številnim drugim vlogam zaslovela predvsem kot Miranda v Seksu v mestu, Jennifer Ehle (ki igra pesničino sestro Vinnie Dickinson) pa kot Elizabeth Bennet v legendarni BBC-jevi priredbi Prevzetnosti in pristranosti Jane Austen.

Obe televizijski nadaljevanki sta ključno postavljeni v okvir t. i. ženskega žanra – namenjeni sta torej predvsem ženskemu občinstvu, zato je njuna kakovost v prevladujočem diskurzu tradicionalno postavljena pod vprašaj. Kljub temu sta obe neizpodbitno zaznamovali televizijo devetdesetih let. Hkrati sta vlogi oblikovali tudi zvezdniško podobo obeh igralk skupaj z njunimi nadaljnjimi nastopi, ki jih je težko popolnoma ločiti od njune specifične ikoničnosti. Enako velja za Tiho strast. Film se na žanrske konvencije in mitologijo tipičnih kostumskih dram požvižga tudi z vedenjem svojih junakinj, od Emily in Vinnie Dickinson do glasne in neposredne protofeministke Vryling Buffam – vse nastopajo s popolnoma sodobnimi kretnjami in govorno intonacijo.

Podoba Emily Dickinson v Tihi strasti torej nepričakovano doživi korenito, celo postmoderno predelavo. V prvi polovici film ni le duhovita komična drama, temveč deluje veliko manj zadržano – kot hrupna, predrzna in huronsko smešna komedija in obenem satira ozkogledih družbenih in verskih norm Nove Anglije. Žal se kmalu zatem prelevi v popolnoma drugačen film – njegova ironija in cinizem izgineta, iz postmoderne pripovedi pa nastane nekaj veliko bolj konvencionalnega, nekaj, kar popolnoma ustreza temu, kar bi od upodobitve življenja Emily Dickinson že vnaprej pričakovali.

Ukvarjanje z neizpolnjeno ljubeznijo, nedoseženim pesniškim ugledom, boleznijo in smrtjo deluje temačno; dobimo celo neprijeten občutek, da je vse to nekakšna kazen za prejšnje predrznosti. Pa vendar je Tiha strast kot biografski portret pesnice v svoji samosvojosti prava redkost – tudi če morda samo po zaslugi prve polovice filma.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)

NAPOVEDNIK FILMA:

GREMO V KINO: