Arkinovi sinovi Adam, Matthew in Anthony so očetovo smrt potrdili v skupni izjavi za revijo People: "Naš oče je bil unikatno nadarjena sila narave kot človek in kot umetnik. Ljubeč mož, oče, dedek in pradedek, ki smo ga oboževali in ga bomo zelo pogrešali."

Arkin, ki je bil najbolj znan po komičnih vlogah, a je premogel tudi razpon do tragedije, je oskarja dobil za stransko vlogo v neodvisni komediji Naša mala mis (Little Miss Sunshine) leta 2007. Naslednjič je bil nominiran leta 2013, za vlogo v Misiji Argo, ki je tisto leto dobila oskarja za najboljši film. Pred tem je bil že dvakrat nominiran na začetku svoje kariere, za vlogi v filmih Rusi prihajajo (The Russians Are Coming, the Russians Are Coming) leta 1967 in Srce je samotni lovec (The Heart Is a Lonely Hunter) leta 1969.

V Naši mali mis je Arkin igral kvantaškega, s heroinom zasvojenega dedka male naslovne junakinje. "Igralska zasedba filma je tako popolno izbrana, da si je v vlogah nemogoče predstavljati kogar koli drugega," so takrat o filmu zapisali v San Francisco Chroniclu. "Arkinova spontanost vzbuja vtis, kot da igralec improvizira." Vloge sicer Arkin skoraj ni dobil, češ da se je producentom zdel preveč možat in zdrav za lik 80-letnika slabega zdravja.

V Misiji Argo je bil hollywoodski veteran Lester Siegel, producent fiktivnega znanstvenofantastičnega filma, katerega snemanje je bilo pretveza za reševanje ameriških talcev iz Irana. Iz ene od recenzij filma: "Siegel svoj projekt najavi celo v oglasu v reviji Variety. 'Če se že pretvarjam, da bom posnel film, se hočem pretvarjati, da bo uspešnica', pravi Lester, ki ga Arkin upodobi z duhovito popolnostjo."

Pravzaprav je svojo prvo oskarjevsko nominacijo dobil že za svojo prvo filmsko vlogo: Rusi prihajajo je bila komedija o hladni vojni, v kateri ruska podmornica nasede na obali Nove Anglije, Arkin je igral vodjo ruske ekspedicije, ki se odpravi preverit teren.

Karizmatičen je bil tudi ob Audrey Hepburn kot psihopatski morilec v drami Wait Until Dark (1967). Pozneje je povedal, da ni rad nastopal v prizorih, v katerih je njegov lik teroriziral soigralko: "Nisem maral biti krut do nje. Zaradi tega sem se počutil zelo nelagodno."

Arkin je nasledil Petra Sellersa v tretjem filmu o Pink Panterju, Inspector Clousou (1968), dve leti pozneje pa nastopil v adaptaciji romana Kavelj 22 v režiji Mika Nicholsa. V skoraj šestdesetletni karieri je nastopil tudi v filmih The In-Laws, Glengarry Glenn Ross in v lanski animirani uspešnici Minioni: Grujev vzpon.

V zadnjem času je bil Arkin dve leti zapored nominiran za emmyja za najboljšo stransko vlogo v komični seriji, in sicer za Netflixovo uspešnico The Kominsky Method, v kateri je nastopil ob Michaelu Douglasu. V celi svoji karieri je bil sicer Arkin za emmyja nominiran šestkrat.

Alan Wolf Arkin se je leta 1934 rodil v Brooklynu, a se je družina dobrih deset let pozneje preselila v Los Angeles. (Igralčeva starša sta bila v petdesetih, v času "rdečega strahu", obtožena kolaboracije s komunizmom, ker Alanov oče ni hotel odgovarjati na vprašanja o svoji politični ideologiji.) Alan je igralske tečaje obiskoval od malih nog naprej, pozneje pa univerzo obesil na klin, da je ustanovil folk glasbeno skupino Tarriers. Prvič se je na velikem platnu tako pojavil s svojim bendom, ki je imel leta 1957 prizor v filmu Calypso Heat Wave.

Poročen je bil trikrat in imel tri sinove, ki so vsi postali igralci. Adam, ki je tudi televizijski režiser, je o začetkih svoje ljubezni do filma povedal: "Velikokrat se šalim na račun tega, da so druge otroke očetje vozili na bejzbolske igre in ribarjenje, mene pa je moj vodil na projekcije ruskih nemih filmov."