Za film in televizijo je ustvarila kostumografiji za film Deseti brat in za TV-igro Vehovčev Jurij.

Cveta Mirnik se je rodila 27. novembra 1951 v Žalcu, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se je odločila za študij kostumografije na Akademiji za uporabno umetnost v Beogradu, kjer je leta 1978 diplomirala na katedri za scenski kostum pri profesorju Dušanu Ristiću. Njeno primarno ustvarjanje je bila gledališka kostumografija, je v nekrologu navedla Mojca Kreft.

"Obleči" je znala tako razkošne kot tudi skromne predstave
Poudarila je, da je imela Cveta Mirnik rada gledališče: "Izrazito avtorski pristop k snovanju kostumskih skic in intenziven dialog v procesu nastajanja sleherne gledališke uprizoritve, od vsebine dramskega besedila do konceptualnih zasnov režijskih postavitev, sta odlikovala Cvetino tankočutno razumevanje gledališke oblačilne kulture. Uresničevala jo je v bogatih kostumskih predstavah ali revnih kostumskih podmenah v 'revnem gledališču', ki jih je s fantazijskimi barvnimi kompozicijami in z odtenki v poigravanju svetlobe nadgrajevala s stilsko dorečenostjo v le njej lastnem gledališkem rokopisu. Ustvarjala je kar najbolj živ gledališki prostor v odrskih podobah, v sozvočju z uprizoritveno-scenskim prostorom."

Cveta Mirnik je opremila okoli 50 uprizoritev v različnih slovenskih gledališčih. Že leta 1979 je dobila Borštnikovo nagrado za kostumografijo v uprizoritvi Kaj je resnica? Luigija Pirandella v izvedbi PDG-ja Nova Gorica, leta 1985 pa še za kostumografijo v uprizoritvi Meščani Petra Turrinija v izvedbi Drame SNG-ja Maribor. Obe predstavi je režiral Dušan Mlakar. V nekrologu sta izpostavljeni tudi njeni kostumografiji za uprizoritvi v Mestnem gledališču ljubljanskem Lov na čarovnice Arthurja Millerja (1985) v režiji Francija Križaja in Lov na divje race Aleksandra Vampilova (1982) v režiji Dušana Mlakarja.

Kostumografka je ustvarjala tudi za film in televizijo, Mojca Kreft pa je omenila vsaj dve njeni pomembni kostumografiji: za film Deseti brat (režija Vojko Duletić) in za televizijsko igro Vehovčev Jurij (režija Andrej Stojan).

Samostojno je razstavljala v Žalcu, Celju in Mariboru, sicer pa so bila njena dela prikazana na pomembnih preglednih razstavah gledališke scenografije in kostumografije doma in v tujini. Bila je dolgoletna članica DOS-a.