Filmski kritiki so Monico Vitti častili predvsem zaradi njene enigmatične, rahlo hladne lepote – nekoč so jo krstili za "visoko svečenico ledene čutnosti". Igralka se je zaradi boja z Alzheimerjevo boleznijo iz javnosti umaknila že pred 20 leti, leta 2001.

Po 27 letih skupnega življenja se je leta 1995 poročila s scenaristom Robertom Russom, ki je zdaj tudi potrdil vest o njeni smrti. Tvitnil jo je nekdanji rimski župan in politik Walter Veltroni.

Monica Vitti se je rodila 3. novembra 1931 v Rimu kot Maria Luisa Ceciarelli; svojo ljubezen do nastopanja je menda odkrila med drugo svetovno vojno, ko je kot otrok svojo družino poskušala razvedriti z improviziranimi lutkovnimi predstavami. Kot edina ženska se je umestila med igralske velikane italijanske filmske komedije, kot so bili Sordi, Marcello Mastroianni, Vittorio Gassman in Nino Manfredi.

Ob Gini Lollobridgida in Sophii Loren je bila ena najuspešnejših igralk 60. let preteklega stoletja. V tistem času je igrala v mojstrovinah režiserja Michelangela Antonionija – v trilogiji, ki so jo tvorili filmi Avantura (L'avventura, 1960), Noč (La notte, 1961) in Mrk (L'eclisse, 1962), pa tudi v njegovi Rdeči puščavi.

O igralkinem plodovitem sodelovanju z Antonionijem je teoretik Gilberto Perez zapisal: "V filmih, ki sta jih posnela skupaj, je bila Monica Vitti v enaki meri opazovana in opazovalka, izenačena z režiserjem, čigar pogled je podvajala. Tudi drugi režiserji so kdaj v filmih privzeli ženski pogled, a nobeden od njih ni iz ženske naredil svoje dvojnice, kot je to storil Antonioni."

"Trilogija odtujenosti"
V Avanturi (1960) je upodobila distancirano, hladno Claudio, ki se zaplete v razmerje z ljubimcem svoje pogrešane prijateljice. Skrivnostnega izginotja film nikoli ne pojasni, je pa Claudia edini lik v filmu, ki globoko čuti ennui, odtujenost in zgrešene vrednote moderne dobe. Naslov filma, ki ima seveda spolno konotacijo, se tako lahko nanaša tudi na protagonistkino duhovno odraščanje. Ker je imel film tako močno vizualno komponento in le malo dialogov, so bili izrazi Monice Vitti ključnega pomena za gledalca. Film, ki ni ponujal konvencionalne zabave ali lahkih odgovorov, se je kljub temu izkazal za finančno uspešnico; pozneje je Italija izdala celo spominsko znamko s podobo Monice Vitti v Avanturi.

V Noči (1961) je blestela v stranski vlogi seksi, prekipevajoče starlete, ki na zabavi svojega očeta, velikega industrialista, zapeljuje poročenega pisatelja, ki ga igra Marcello Mastroianni. Stari industrialist in njegova hčerka v filmu sicer poosebljata vse hibe sodobne družbe, zgodba pa se odvija pred predimenzionirano urbano kuliso.

T. i. "trilogijo odtujenosti" je zaokrožil film Mrk (1962), v katerem igra Vittorio, ki ne najde zadovoljstva v svojem zakonu. Naveže se na borznega posrednika (Alain Delon), ki pa ga zanima samo bežna afera in ne zna potešiti hrepenenja, ki ga naša junakinja niti ne ubesedi. Vittoria namreč na vsako vprašanje odgovarja le z: "Ne vem."

V Rdeči puščavi (1965), Antonionijevem prvem filmu v barvah, sta z režiserjem nadaljevala teme iz "trilogije odtujenosti": industrija nepopravljivo uničuje naravo, vzporedno s tem pa terja ogromen davek tudi za človeško psiho. To ponazarja lik Guiliane, žene lastnika tovarne, ki ima sicer vse pritikline materialnega uspeha, lepoto in otroka, a je kljub temu nesrečna in negotova. V jedru svojega življenja čuti praznino in zastrupljenost, za katero so vsi liki okrog nje slepi.

Leta 1974 je zaigrala v nadrealistični groteski Luisa Buñuela Fantom svobode, enem najmanj komunikativnih filmov španskega umetnika. Ob vseh teh prestižnih sodelovanjih pa je večji del svoje kariere nastopala v italijanskih komedijah, ki jih niso izvažali v tujino.

Med drugim je nastopala ob igralcih, kot so bili Marcello Mastroianni, Alain Delon, Richard Harris, Terence Stamp, Michael Caine in Dirk Bogarde.

Omeniti je verjetno treba tudi komedijo Ettoreja Scole Dramma della gelosia (1970), v kateri je igrala cvetličarko, ki se zaplete v ljubezenski trikotnik z gradbincem (Mastroianni) in picopekom (Giancarlo Giannini). Film je Marcellu Mastroianniju prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu. Z Albertom Sordijem je nastopila v filmu Polvere di stelle (1973), ki ji je prinesel nagrado david di donatello.

V angleško govorečih filmih je nastopila samo dvakrat: v vohunski satiri Modesty Blaise (1966) in v romantični komediji An Almost Perfect Affair (1979) ob Keithu Carradinu.

Leta 1984 je na Berlinalu prejela srebrnega medveda za vlogo v zakonski drami Flirt, ki jo je režiral Russo.

Igralkin zadnji večji projekt na velikem platnu je bil film Skrivni škandal (Scandalo segreto, 1989), ki ga je režirala sama in ki so ga v Cannesu predvajali v sekciji Un certain regard, avtorica pa je v Rimu dobila nagrado david di donatello, tokrat za najboljšo novo režiserko. Zadnjič je nastopila v italijanski televizijski komediji Me ljubiš? (Ma tu mi vuoi bene?, 1992) in se nato upokojila.

Leta 1995 je prejela še zlatega leva za življenjsko delo na beneškem filmskem festivalu.