Slovensko poslanico je prispeval režiser Žiga Divjak, v Sloveniji pa tradicionalno na ta dan podelijo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) ob odprtju Tedna slovenske drame.

Norveški pisatelj in dramatik Jon Fosse je v letošnji mednarodni poslanici, ki jo je naslovil Umetnost je mir, zapisal, da zmore dobra umetnost "na svoj čudežni način združiti docela edinstveno z univerzalnim. (...) Omogoča nam, da lahko drugačno – tuje, bi lahko rekli – razumemo kot univerzalno. S tem umetnost razbija meje med jeziki, zemljepisnimi regijami, državami. Tako zbližuje ne le tisto, kar je značilno za vsakogar od nas, ampak po svoje tudi značilnosti skupin, na primer posameznih narodov."

Dobra umetnost vsebuje nekaj, kar nas potisne čez naše meje
Fosse je poudaril, da dobra umetnost "vsebuje – recimo temu tako – skrivnost. Nekaj, kar nas osupne in potisne čez naše meje in tako ustvarja transcendenco, ki jo mora umetnost vsebovati sama po sebi in nas k njej voditi".

Po lastnih besedah sam ne pozna boljšega načina za zbliževanje nasprotij. "Ravno obraten je od pristopa z nasilnimi konflikti, ki smo mu v svetu vse prepogosto priča, pristopa, ki se vdaja uničevalni skušnjavi izničiti vse tuje, vse edinstveno in drugačno, pogosto z uporabo najbolj okrutnih iznajdb, ki nam jih je prinesla tehnologija," je zapisal. Ob tem je opomnil, da je "na svetu terorizem. Je vojna. Kajti ljudje imamo tudi animalično plat, ki jo vodi nagon, da drugo, tuje, doživljamo kot grožnjo lastni eksistenci in ne kot fascinantno skrivnost. (...) Vojna je bitka proti temu, kar biva globoko v nas vseh: proti edinstvenemu. In je tudi boj proti umetnosti, proti temu, kar leži globoko v vsaki umetnosti," je prepričan Foss.

Dodal je še, da v poslanici govori o umetnosti na splošno, ne posebej o gledališču ali dramatiki, in sicer zato, ker meni, "da se vsa dobra umetnost globoko v sebi suka okoli istega: okoli tega, da iz nečesa povsem edinstvenega in specifičnega naredi univerzalno".

Ko se ti po ogledu dobre predstave zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi
Žiga Divjak je v poslanici poudaril svojo ljubezen do gledališča: "Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, četudi je morda tragično, žalostno in težko. Rad ga imam zaradi evforičnega navdušenja, ko po vaji, najpogosteje ob pivu, po urah in urah razglabljanja, tuhtanja in premlevanja prideš do odlične ideje, rešitve za predstavo," je zapisal.

"Rad imam gledališče, ker letimo in si razbijamo zobe in spet letimo in si še malo bolj razbijamo zobe in zdaj se morda sliši, kot da to nadzorujemo, kot da smo tega navajeni in se tega zavedamo, ampak se ne; ko boli, res boli, in ko je dobro, je res dobro," je poudaril. Dodal je, da ima gledališče rad, ker je zares, ko je zares, in ga ne mara, ko je nekaj na pol. "Rad imam gledališče, kadar naše šibkosti, naše pomanjkljivosti spreminja v naše adute, v našo moč (...) in rad ga imam, ko brezkompromisno kaznuje tiste, ki leno, samozaverovano računajo na samoumevnost svojih adutov, na svojo moč," je zapisal. Kot je še dodal, ima gledališče rad tudi "zaradi hecne povezanosti, navezanosti, bližine, ki se razvije med ekipo, kadar se vse zloži" in tudi "ker se ne zloži vedno in bližine niso samoumevne in smo si včasih daleč in sploh ne govorimo istega jezika".

"V gledališču lahko priznamo, da nam ni vseeno, da čutimo več, kot pokažemo. In čutimo veliko. Sploh v tem negotovem trenutku, ko se o vojni govori s takšno lahkoto, kot da besede nimajo nobene teže, kot da bi se izgubil ves spomin na to, kaj vojna zares pomeni. Čutimo veliko v tem času, ko politiki bolj spominjajo na alegorične dramske like kot pa na voditelje," je še mogoče prebrati v Divjakovi poslanici. "Čutimo veliko, ko leto za letom podiramo vročinske rekorde, in čutimo veliko, ko brezmočni opazujemo genocid v Gazi. (...) Čutimo veliko. Rad imam gledališče in umetnost mi daje upanje, a tega upanja ni na pretek. In ko pišem to poslanico, se resno sprašujem, kakšno gledališče bo po tem, kar se dogaja v Gazi, sploh še mogoče," je Divjak sklenil letošnjo slovensko poslanico.

Slovensko gledališče je v odlični formi
Po oceni režiserke Nine Šorak, ene od letošnjih prejemnikov ZDUS-ove nagrade, je slovensko gledališče v odlični formi, "če se ozremo na ustvarjalce. (...) Imamo res genialne igralce, ki so pripravljeni preizkušati različne poetike. Poleg tega so avtorski sodelavci v gledališčih – scenografi, kostumografi, glasbeniki ... – eni izmed najbolj vrhunskih umetnikov, prepoznani tudi zunaj meja Slovenije," je zapisala režiserka. Po njenih besedah to dokazujejo tudi gledalci, ki radi hodijo v gledališče, "tu je zgovorno število prodanih kart." Dobre predstave so vnaprej razprodane in reklama zanje se večinoma širi od ust do ust. Epidemija covida-19 je po njenih besedah precej pretresla obstoj živih dogodkov, a so se po nekaj letih gledalci vseeno vrnili v dvorane.

"Edino, kar je iz leta v leto bolj problematično, so predvideni stroškovniki za izvedbo predstave. Smo v času inflacije, cene so poletele v nebo, v gledališču pa vse ostaja v enakih okvirih že več kot desetletje. Tu se dela izjemna škoda, saj je ustvarjalni naboj kreativnih ekip precej hitro zatrt," je še zapisala in poudarila, da ima še posebej rada dramsko gledališče. "Rada imam zgodbe, relevantne teme in zanimive situacije. (...) Še vedno verjamem, da je glavna identifikacijska točka gledalca z gledališčem pravzaprav igralec. Torej se v svojih režijah veliko ukvarjam z analizo likov, s psihologijo protagonistov. Raziskujem realizem ali naturalizem, z igralci se vedno poskušamo približati najbolj verjetnemu, prepričljivemu," je opisala svoj način dela. Za konec je opozorila še na pomen raznolikosti, saj je po njenem mnenju "nujno, da je gledališče raznoliko, da lahko ponudimo gledalcem različne estetike in drugačne gledališke izkušnje".

Sorodna novica Nagradi dramskih umetnikov za življenjsko delo igralcema Željku Hrsu in Dragi Potočnjak

Začetek 54. tedna slovenske drame
V Sloveniji bo tradicionalno osrednji dogodek ob svetovnem dnevu gledališča podelitev ZDUS-ovih nagrad na slovesnosti ob odprtju 54. tedna slovenske drame (TDS) v Kranju. Društvo je igralsko nagrado Marije Vera za življenjsko delo tokrat namenilo dramskemu igralcu Željku Hrsu, nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo pa Dragi Potočnjak. Ob gledališki režiserki Nini Šorak, ki bo prejela nagrado Marka Slodnjaka za dveletno obdobje, bosta igralski nagradi Duše Počkaj za dveletno obdobje prejela dramska igralca Jernej Gašperin in Saša Tabaković.

Letošnji TDS bo odprla premiera gledališke črtice Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija, ki je nastala v koprodukciji kranjskega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj. Na festivalu bo do 9. aprila na ogled 12 predstav tekmovalnega in spremljevalnega programa po izboru Alje Predan.