Umetnica v svoji značilni risbi pozornost posveča detajlom dreves, teh mogočnih nosilcev zgodb, družinskih dogodkov in naših čustev. Cipresa ima v tej simboliki posebno mesto – je drevo življenja, duhovnost in notranje moči, spoštovanja, miru in s tem spomina na tiste, ki so odšli. Iglavci so tudi sicer v središču umetničinega zanimanja. "Občutke blagodejnega miru želim prenesti v svoje risbe. Pojem narave najraje prenesem v podobo drevesa, natančneje iglavca. Drevo mi predstavlja univerzalen simbol narave. Motiv iglavca, ki ga imam najraje, me spominja na domače okolje. Iglice se zelo lepo ujemajo z linijo kot osnovnim izraznim elementom risbe," o svojem delu pravi umetnica.

Njena risba je natančna, v njej je veliko repetitivnega giba, s katerim pa ne ustvarja vzorca, ampak razgibano organsko formo, z iglicami prekrite veje, ki jih opazujemo v zgoščeni črnini utripajočih detajlov in njihovih senc. Tehnika Tine Konec zahteva potrpežljivo in natančno polaganje poteze s svinčnikom ali črnim tušem, njeno ustvarjanje pa spominja na meditativen ritual, v katerem nastajajo subtilne podobe harmonije narave.

Podobe iglic, obrisi vejic so v njeno ustvarjanje vstopili nezavedno. Pa vendar je vpliv okolja neizogiben. Odraščanje v domu, obdanem z iglastimi drevesi, podobe babice na fotografijah ob sajenju dreves okoli hiše, otroštvo, preživeto v hišici na drevesu, in stalno plezanje proti vrhovom dreves so postali vir navdiha in prostor, kjer korenini identiteta Tine Kone, je ob razstavi zapisala kustosinja razstave Nadja Kovačič.

Plast za plastjo – v dialogu med preteklostjo in sedanjostjo
Najnovejša dela ustvarja Tina Konec s prekrivanji in plastenjem fotografije ter risbe. Paus papir, ki omogoča, da spodnja plast podob iz fotografije preseva skozi prosojni papir, ustvarja subtilne prehode. Risba in fotografija ustvarjata vizualni in konceptualni dialog. S sopostavljanjem dveh medijev, dveh podob iz različnih časovnih obdobij, ustvarja simbolni pomen na več ravneh. Na eni strani fotografija kot spomin in asociacija na realnost in na drugi strani risba s subjektivno, osebno interpretacijo tega istega spomina. Gledalec je povabljen, da razmišlja med objektivnim in subjektivnim ter zunanjim in notranjim. Plastenje ustvarja dialog med preteklostjo in sedanjostjo z vprašanji osebne identitete, osebne zgodovine in osebnih spominov, še beremo v zapisu kustosinje.

Tina Konec (1992) je iz slikarstva diplomirala pri profesorju Zmagu Lenárdiču leta 2015 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2019 je končala še magistrski študij slikarstva pod mentorstvom Tuga Šušnika in dr. Nadje Zgonik. Tina Konec spada v prvo generacijo doktorskih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer trenutno zaključuje doktorski študij humanistike in družboslovja. Njeno ustvarjalno delo temelji na snovanju narave in raziskovanju likovnega medija s poudarkom na risbi kot izraznem sredstvu.

Razstavljala je na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo (2019), prvo nagrado grand prix na mednarodnem slikarskem Ex-temporu Piran (2018), dvakrat prvo nagrado na mednarodnem slikarskem Ex-temporu v Grožnjanu (2018 in 2021) in odkupno nagrado Mestne občine Ptuj (2023). Je tudi prejemnica priznanja Riharda Jakopiča (2024). Redno se udeležuje umetniških rezidenc. Njena dela so uvrščena v več galerijskih zbirk. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Razstavo so odprli v petek in bo na ogled do 22. februarja 2025.