V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bodo danes ob 20.00 kot zadnjo letošnjo premiero izvedli predstavo Krvava svatba po delu španskega pesnika in dramatika Federica Garcie Lorce v režiji Yulie Roschina.
Bolje umreti izkrvavel, kot pa živeti z gnilo krvjo.
Lorca je Krvavo svatbo oblikoval po resničnih dogodkih blizu mesta Níjar v pokrajini Almería: preprosta mlada ženska (z veliko doto) je večer pred poroko z ženinom, ki je ni privlačil, pobegnila s svojim bratrancem, ki ga je ljubila že od otroštva. Da bi rešil čast svoje družine, je brat osramočenega ženina pobeglima ljubimcema sledil do cerkve in umoril mladega snubca. Francisco so hudo pretepli in jo pustili, da bi umrla, a je preživela – nikoli v življenju pa se ni poročila.
Lorca je obdržal zgodovinski okvir in metaforo suhe zemlje, prepojene s krvjo, vse drugo je spremenil. Like in zgodbo krvnega sorodstva je zamenjal za zgodbo krvnega maščevanja, ki povezuje družini obeh moških.
V krajih, v katerih se še ponoči ne osveži in so stene vroče kot ogenj, v katerih velja imperativ ene ženske z enim moškim, po čigar smrti ženska – zdaj žena, ne več ženska – zre le še v zid pred seboj, v krajih, v katerih je moški pravi moški in žito pravo žito, v teh krajih velja, da je bolje umreti kot živeti z gnilo krvjo in da je čast pomembnejša od človeka samega.
Besedilo predstave "temelji na konfliktu med utesnjujočimi okvirji konvencionalne vaške patriarhalne družbe in silovitimi notranjimi impulzi in nagoni, ki gorijo znotraj posameznika", je ob napovedi sezone APT pojasnila režiserka. Lorca sicer v ospredje tega svojega in še dveh drugih podobnih del postavlja usode ženskih likov, pri predstavi pa se naj bi osredotočili na moške like oziroma na njihove usode, ki se odvijajo v Krvavi svatbi, in so prepletene z ženskimi, je dodala.
Večplastna simbolika krvi
Največ so se sicer ukvarjali s krvjo, ki je poseben del Krvave svatbe. Ukvarjali so se s krvnim maščevanjem, krvnim sorodstvom in z vročekrvnostjo, predvsem pa s tem, kaj se s krvjo generacijsko prenaša. Namreč "tudi Lorca sam je poudarjal, da če želimo resnično zaživeti svojo resnico, moramo očistiti svojo kri vsega preteklega". Ustvarjalcev predstave pa se je najbolj dotaknila linija krvi, je pred predstavo povzela Yulia Roschina.
"Krvava svatba je pravzaprav dolga pesem, kjer dramski realizem in poetska fantazija simbolno in ritmično prežemata komplekse in arhetipe. Metafore, ki sestavljajo slike, ki jih riše Lorca, pa nas pripravljajo na katarzo, ki se včasih skriva tudi v neizrečenem," pa so ob predstavi zapisali v APT-ju.
Dramaturginja je bila Ana Lasić, ki je z režiserko sodelovala tudi pri priredbi besedila. Koreografinja je bila Ana Pandur, scenografija in kostumografija sta delo Vasilije Fišer. Glasbo je prispeval Branko Rožman.
V predstavi nastopijo Lea Mihevc, Andraž Jug, Nebojša Rako, Alenka Kraigher, Petra Govc in Aleš Valič.
Za predstavo so uporabili tudi Lorcovo pesem Nezvesta žena v prevodu Aleša Bergerja. Pri predstavi gre za produkcijsko sodelovanja APT-ja in ljubljanskega Cankarjevega doma.
V APT-ju so vse štiri letošnje premiere pripravili pod geslom Vključeni in izključeni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje