V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako kot "broccoli land", kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še mogoče prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …

Sorodna novica Rahela Jagrič Pirc: "Bolj smo umetniki preživetja kot ambasadorji kulture"

Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc, ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila.

Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice.

Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so zlasti odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.

Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in navsezadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.

Iz oddaje Gremo v kino.