Na eni strani pojav "pripovedovanje zgodb", ki ni več v izključni pristojnosti književnosti, temveč se dandanes zgodbe pišejo domala v vseh sferah življenja, še zlasti v politiki, marketingu, poslovnem svetu, novinarstvu … Drugo izhodišče razprave se je nanašalo na fenomen "postfaktičnosti", saj živimo v svetu, ko objektivna dejstva več ne štejejo, vztrajno jih izrivajo osebna prepričanja, čustva. Skoraj dve uri dolga razprava ni ponudila enoznačnih zaključkov o soodnosu literature in sveta oziroma njunega medsebojnega vplivanja, preoblikovanja; pokazala je predvsem pluralnost pogledov na položaj literature in literarnih ustvarjalcev v današnjem svetu.

Eden glavnih poudarkov razprave se je nanašal na dolžnost pisatelja biti družbeno angažiran, a ne nujno v svoji umetnosti, temveč kot državljan in intelektualec. Pisatelj ima dolžnost, da verjame, da lahko naredi(mo) spremembo v svetu in da se odzove na družbeno dogajanje, je poudarila Rumena Bužarovska iz Makedonije. Pomen aktivistične drže pisatelja je izpostavil tudi pesnik in novinar, Samir Sayeh iz Iraka, ki se je v Slovenijo zatekel pred poldrugim letom. Tudi po njegovem je ena od glavnih nalog pisateljev, da s svojo družbeno dejavnostjo (najsi bo to sodelovanje s humanitarnimi organizacijami ali novinarsko delo ipd.) podpirajo vse v vojni ogrožene, trpeče, preganjane … ki sicer nimajo svojega glasu. Letošnji osrednji vileniški nagrajenec, Jurij Andruhovič, pa je denimo konkretno predstavil lastno aktivistično delovanje v času revolucije leta 2014, ko je skupaj s skupino prijateljev ustanovil spletno okolje Eurolution.com, ki je imelo v tistem času ključno vlogo pri podajanju verodostojnih informacij o dogajanju v državi svetu …

Na drugi strani je zazvenelo tudi stališče, naj bo pisatelj v prvi vrsti pisatelj, in sicer brez vnaprejšnjih načrtov, da bo njegova literatura spremenila svet. Pesnik Iain Raeid je poudaril, naj ustvarjalec izhaja iz lastne, omejene in družbeno neambiciozne izkušnje. Pisatelj naj piše, kar čuti, da je njegova resnica, brez intence po kakršni koli angažiranosti ali aktivističnosti.

Več govorcev se je strinjalo, da literatura gotovo spreminja svet, kajti literatura spreminja ljudi, ljudje pa smo svet. Spremembe se ne dogajajo množično, na kolektivni ravni, temveč gre za vsakokratni premik pri posamezniku. Literatura ima potencial, da spremeni miselnost posameznika, posledično lahko spremeni miselnost kolektiva, je poudarila mlada irska pesnica Kerrie O'Brien. Po drugi strani pa je makedonska pisateljica, živeča v Sloveniji, Lidija Dimkovska, predsednica vileniške žirije, predstavila lastna opažanja, kako so družbeno-politične okoliščine treh različnih držav, v katerih je živela več let (Makedonija, Romunija in Slovenija) vplivale na podobo posamezne nacionalne literature. Po njenem svet zagotovo spreminja literaturo, ne more pa reči, da literatura spreminja svet.

Drugi pomemben vidik razprave pa se je nanašal na različne vrste "kriz" v svetu: te so po mnenju večine razpravljavcev priložnost za spremembe, za delovanje, saj nas vržejo z območja udobja. V Pragi živeča slovenska pesnica Alenka Jensterle Doležal je izpostavila vlogo literature pri (vnovičnem) odkrivanje oz. iskanju zgodovinske resnice, pri čemer je izhajala predvsem iz izkušnje s češkim literarnim prostorov, kjer so tematike, povezane z drugo svetovno vojno in komunističnimi časi, v sodobni literaturi še vedno zelo aktualne.

V debati je zazvenelo tudi razmišljanje o prepadu med virtualnim in realnim svetom … Če smo nekoč informacije sprejemali po istem kanalu in iz istega vira, smo danes v tem smislu atomizirani, skupnega vira informacij ni več, tako ni več skupnega pogleda na svet. Zamišljena skupnost se v (virtualnem) svetu sicer tvori laže kot kadar koli v preteklosti, je izpostavil urednik in pisatelj Aljoša Harlamov. Na družbenih omrežjih se je enostavno povezati z ljudmi, s katerimi deliš mnenje, svetovni nazor, a na ta način posameznik živi v izoliranem mehurčku, kar pomeni, da dandanes zlahka ignoriramo mnenje drugega, preprosto nam ga ni treba slišati. Naši pogledi na svet so zato postali izrazito partikularni …

Pesnica Tanja Bakić iz Črne gore, lanska dobitnica štipendije Srednjeevropske pobude, pa je v zaključku okrogle mize naglasila še vprašanje gole estetske literature v opoziciji do angažirane literature. Vprašala se je, kje ima v današnjem svetu svoje mesto larpurlartistična literatura? Ali z angažiranostjo v literaturi že prestopamo meje literature? Ali je nujno, da se v literaturi odraža družbeno-politično dogajanje?