Na Kongresnem trgu je tako ob 17.00 odmevala pesniška beseda v sklopu dogodka Paviljon poezije. Svoja besedila so v izvirniku brali Esad Babačić, letošnji slovenski avtor v fokusu, Zvonko Karanović iz Srbije, Manjola Nasi iz Albanije, Sverrir Norland z Islandije in Carolina Pihelgas iz Latvije. Poslušalci so tako dobili priložnost, da začutijo zven poezije v različnih jezikih. Z interpretacijo besedil v slovenščini sta nato tudi vsak tujejezični nastop pospremila igralca Saša Tabaković in Sabina Kogovšek, pesnike pa je predstavljala Tjaša Koprivec. Besedila, ki jih berejo avtorji na vseh festivalskih dogodkih, so izšla v tiskani publikaciji Ego in Fabula 2019 Društva slovenskih pisateljev, katere urednici sta Kristina Sluga in Nana Vogrin.

Pozneje se je festivalski program prestavil v Klub Cankarjevega doma, kjer je kar devetnajst udeležencev oziroma avtorjev sodelovalo v pogovoru, ki je potekal v okviru okrogle mize Srednjeevropske pobude (SEP). Govorili in debatirali so Petar Andonovski (Severna Makedonija), Jasmin B. Frelih (Slovenija), Sverrir Norland (Islandija), Maria Grazia Calandrone (Italija), Silvia Bré (Italija), Claudio Damiani (Italija), Elizabeth Reapy (Irska), Mohamad Abdul Al Munem (Palestina/Sirija/Slovenija), Carolina Pihelgas (Estonija), Ace Mermolja (Slovenija/Italija), Nataša Kramberger (Slovenija), Esad Babačić (Slovenija), Ivana Šojat (Hrvaška), Ludwig Hartinger (Avstrija), Manjola Nasi (Albanija), Amanda Mihalopulu (Grčija), Ayesha Chatterjee (Kanada), Maria Paula Erizanu (Moldavija) ter Jonas Lüscher (Švica).

Moderator Andrej Pleterski je diskusijo gradil in vodil okoli pojma avtobiografske pisave, zanimalo ga je, kako, če sploh, in v kolikšni meri vstopa v dela navzočih piscev. Čeprav so se mnenja in misli seveda razlikovali od posameznika do posameznika, pa se je večina strinjala, da zagotovo obstajajo elementi in drobci iz lastnega življenja (predvsem čustva, doživetja, posamezni trenutki), ki nato pronicajo v tekst. Hkrati pa so avtorji tudi opozarjali, da je o avtobiografiji treba razmišljati z rezervo, saj ko ta vstopa v literarno polje, pridobiva drug, fiktiven način eksistence. Prednost fikcije je namreč prav v tem, da lahko ustvarja stvari s čisto imaginacijo in dopušča avtorju odkrivati druge svetove, se vživljati v različne osebe.

Med avtorji, ki so k fenomenu avtobiografske pisave pristopali "previdneje", je bil med drugim Jasmin B. Frelih, ki se ni izrekal toliko o pisanju o sebi kot pa o izkušnjah ali čustvih, ki se pisca dotaknejo in najdejo nato svojo pot v roman ali zgodbo v takšni ali drugačni obliki. Z njim se je strinjal tudi Sverrir Norland, za katerega so resnična predvsem čustva in ustvarjanje – le to je namreč tisto, kar je življenje. Ace Mermolja je izpostavil svojo pesimistično perspektivo glede te tematike, saj ga skrbi prav pojem, pojav ega v kapitalističnem svetu. Po njegovem mnenju nosimo v svoji duši "iPad", zaradi česar imamo težavo z zaznavanjem sveta in celo sebe. Zato se tudi sprašuje, ali je avtobiografskost res lahko nekaj avtentičnega.

V šaljivem tonu se je o egu spraševal tudi Esad Babačić, spraševal se je, kje sploh ta njegov ego je, saj ga ne more najti – zato tudi mora pisati. Morda se je najbolj od koncepta avtobiografske pisave distanciral Ludwig Hartinger, za katerega je samo govorjenje o tem precej nesmiselno. Ko je neka oseba v aktu pisanja, postane tujec samemu sebi, ego postaja nomadski. Tudi za Andonovskega je čista avtobiografska kreacija nekaj, kar mu je tuje v fikciji, je nekaj, v kar težko verjame. Vendarle pa je zanj meja med življenjem in fikcijo precej tanka.

Udeleženci, ki po mnenju literarne stroke pišejo s precejšnjo prisotnostjo avtobiografskosti, so seveda spregovorili tudi o tej svoji izkušnji s takšnim pisanjem. O tem je spregovorila Nataša Kramberger, katere življenjske poti in smeri se zrcalijo v njenih tekstih. Poudarila pa je, da je predvsem treba pisati o življenju, ki je "živo", ki se ga živi. Amanda Mihalopulu, ki je po lastnem mnenju napisala enega izmed svojih romanov v avtobiografski maniri, je razpredala tudi o jazu naratorja. Osebna oblika jaza ji pomaga ustvariti verjetnejšo, prepričljivejšo prozo, pomembna pa se ji zdi tudi apropriacija zgodb drugih ljudi. Maria Paula Erizanu je delila svojo izkušnjo pisanja, ki temelji na lastnem življenju. Njen roman je bil tako skoraj kot neke vrste dnevnik odraščanja, spopadanja s takratnimi družbenimi situacijami. Kot zanimivost je omenila tudi škandal, ki ga je sprožila njena knjiga, saj je pisala o ravnatelju šole in perečih situacijah v njegovem življenju. Vendar, kot pravi sama, je zdaj manj zainteresirana za avtobiografsko pisanje.

Zanimivo povezavo med avtobiografskostjo in družbeno situacijo so našli Jonas Lüscher, Manjola Nasi in Mohamad Abdul Al Munem. Lüscher vidi potencial nemške literature v pritoku migrantskega ustvarjanja, kjer priseljenci zapisujejo svoje izkustvo, ga sporočajo družbi. Sam sicer vidi največjo prednost fikcije v tem, da lahko ustvarjaš stvari oziroma kreacije, ki nimajo prave zveze s tvojim življenjem. Manjola Nasi je prav tako spregovorila o novih glasovih v albanski literaturi, ki se oglašajo iz preteklih travm, ki jih je za sabo puščal komunistični režim – šele zdaj se je po njenem opažanju ta književnost opogumila, da zares piše o tem in dobiva pozornost. V Albaniji so bili namreč dolgo preveč tiho o tem, kar so prestali. Mohamad Abdul Al Mundem, ki je sam pobegnil pred vojno, je na neki način delil to mnenje. Gre za deljenje izkušnje. Sam pa tudi opaža, da postaja pisanje lastnih zgodb že precej globalen trend.

Udeleženci so nato ob končevanju večera v dialogu z moderatorjem poskušali spregovoriti tudi o avtobiografskih težnjah v lastnih državah, na hitro pa so se dotaknili tudi lastnih motivacij za pisanje, ki vključuje, integrira lastno življenje.