V petek je v okviru festivala Vilenica v klubu Cankarjevega doma potekala okrogla miza z literarnim branjem Indija na Vilenici, na kateri sta nastopila indijska pesnika K. Satčidanandan in Sitanšu Jašasčandra. Pogovor je vodila Ana Jelnikar.

Pesnik in prevajalec K. Satčidanandan, ki se je med drugim kot sourednik podpisal pod antologijo indijske sodobne poezije Kavita (iz zbirke Antologije Vilenice) ter zanjo prispeval izčrpen esej, v odgovoru na uvodno vprašanje o indijski literarni pokrajini ne varčuje z besedami, da bi poudaril, kako »Indija ni samo ena«. Poleg tisočerih obrazov se država ponaša s še vsaj toliko jeziki. »Indijski prostor šteje kar 22 uradnih jezikov, okrog 600 bi jih lahko označili kot materne, še več, okrog 1000, pa jih uvrščamo med dialekte. Ampak pri nas tako rekoč vsak dialekt lahko postane jezik,« se pošali Satchidanandan.

Sam ustvarja v malajalamščini, ki so jo skozi zgodovino zaradi obmorske lege zaznamovali arabski, francoski, portugalski in drugi vplivi. Indija je pač dežela gostoljubja – nikogar ne zavrne, niti angleščine, ki je postala le še jezik več v morju drugih. »Indijci so že po naravi večjezični,« pravi pesnik in akademik Sitanšu Jašasčandra. »Poleg lastnega, vsak govori še jezik svojih sosedov.« Svoja besedila piše v gudžaratščini, jeziku Mahatme Gandija in Muhamada Alija Džinaha, ustanovitelja Pakistana. »Dokaz, da večjezičnost še ne zagotavlja dobrih medsosedskih odnosov,« doda Jašasčandra.

Skozi pestro indijsko zgodovino je status jezika narekovala vladajoča pokrajina. Ko se je oblast zamenjala, je prej uradni jezik znova postal zgolj eden od dialektov. Satčidanandan meni, da literatura, v nasprotju z oblastjo, do diskurzivnih leg ohranja distanco in jezike obravnava demokratično, glede na učinkovitost pri sporočanju. Pisana beseda lažje kljubuje spremembam in ponuja izhodišče za oblikovanje jezikovnih identitet. Pa vendar je v Indiji drugače kot v Evropi. Pesnik dodaja, da je na primer angleščina tja prišla »po naključju«, če je zgodovina sama le sosledje nepredvidljivih zasukov. »Že takrat smo živeli s toliko jeziki ... Zakaj ne bi vzeli še enega?« se pošali Satčidanandan. Ravno prihod angleščine je namreč spodbudil razprave o dialektih in okrepil zavedanje o povezavi med jezikovno in nacionalno identiteto. Indija je tuje vplive sprejela in jih prilagodila svojim potrebam. Ravno angleščina, simbol kolonializma, je na primer postala osrednji jezik odporniških gibanj.

Za Satčidanandana pomeni družbeni angažma podaljšek literarnega ustvarjanja. Kot aktivist je bil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja vpleten v številne družbeno ozaveščene pobude, kar se odraža tudi v njegovih besedilih. Občutljivost za družbene razmere in za blaginjo posameznika se odraža predvsem skozi jezik. »Poezija je dragocena, ker ubeseduje individualna doživetja. Je čudovito sredstvo za izražanje sebe. Način, kako dojemamo svet, je za vsakega drugačen, zato mora vsak zase izumiti nov, zgolj njemu lasten jezik. Tako kot glasba, ki jo ustvarja dež: čez vse pada ista voda, a zvok je ob dotiku vsakega predmeta drugačen,« pojasnjuje Satčidanandan.

Jezik ima šovinistično strukturo
Družbeni boj ima smisel le, ko/če postane oseben, osebna izkušnja pa je eno glavnih sredstev izražanja nezadovoljstva neprivilegiranih skupin. Od 70. let 20. stoletja dalje se v literarno življenje vključuje vedno več žensk. Med njimi je tudi Slovenka Marija Sreš, ki se v svojih delih posveča temnejšim platem indijske vsakdanjosti. Vprašanje ženske emancipacije je bilo v indijski poeziji aktualno že v 6. stoletju pr. n. št., ko so o problematiki kastnega sistema in tradicionalne delitve spolnih vlog pisale budistične nune. »Jezik ima glede na sintakso, slovnico in druge elemente šovinistično strukturo,« pravi Satčidanandan. »Ženske avtorice si morajo zato poiskati nov jezik, ki ne bo ubesedoval le njih, temveč vse manjšine, ki se vključujejo pod njihovo okrilje.« Lep dokaz, da poezija združuje.

Poezija, materni jezik sveta
Njegov pesniški kolega Jašasčandra se ne bi mogel bolj strinjati. »Poezija je univerzalni jezik. Podira meje. Lahko bi rekli, da je materni jezik sveta!« Jašasčandra je starejši in na prvi pogled manj energičen od mlajšega sonarodnjaka, a zanos, s katerim prebira svoje pesmi, človeka preseneti. Predvsem ko gre za zvočno poezijo, recimo pesem o Ibrahimu Rugovi, pri kateri je iz nerazpoznavnega brbotanja besed mogoče jasno razločiti le posamezne: Ibrahim, Kosovo, Slobodan, Tito. Besedilo je nastalo leta 2002, ko so v Indiji izbruhnili večji nemiri na meji s Pakistanom (pozneje poimenovani »Operacija Parakram«).

Delitev na Vzhod in Zahod krči identitete
V pesmi je Jašasčandra dogodke doma vzporejal z vojnami na območju nekdanje Jugoslavije in pogovor se je zasukal k politiki. Kdor reče Indija, reče Gandi. »Ampak Indija ni samo Gandi,« se nekoliko razburita gosta in znova zajadrata v literaturo. Zunaj indijskih meja morda le malo ljudi ve, da je Gandi veliko pisal, celó v različnih jezikih, a ga kljub temu le redko kdo povezuje z literaturo. Mogoče zaradi njegovega vztrajanja v prepričanju, da morajo biti literarna besedila napisana v preprostem, vsem dostopnem jeziku. »Ampak moj svet je preveč kompleksen, da bi ga nasilno popreproščal,« komentira Jašasčandra. Tako on kot Satčidanandan zelo dobro poznata svetovno književnost, iz katere veliko prevajata in se iz nje napajata. Ko se enkrat ves svet spremeni v ogromen idejni bazen, se je le težko upreti od vsepovsod prosto plavajočim asociacijam. »Sicer pa delitev na Vzhod in Zahod identiteti predvsem odvzema, ne pa dodaja,« zaključi Jašasčandra.

Potovanje skozi literarne pokrajine Indije je bilo za marsikoga prekratko. K. Satčidanandan in Sitanšu Jašasčandra sta zavzeta, energična sogovornika, toda niti to ne more premakniti predvidenega festivalskega urnika. Večer se konča tako rekoč z nosom v vrata, kot preklop stikala in brez sklepne misli, ki bi zaokrožila potovanje. Pomislim na Jašasčandra, ki je svoj ustvarjalni in življenjski kredo povezal s tavanjem. Glede na širok tematski spekter večera se zdi kar primeren: »Bolje se je izgubiti kot iti naravnost proti cilju. Pomislite na Kolumba!«