Moč in prepričljivost teatra sta idejo o zgodovinarju poslala na smetišče zgodovine, kjer je končala še ena karierna zamisel nadobudnega fanta o policistu kriminalistu. Namesto policist je postal esejist, pisatelj, dramatik, gledališki, televizijski in radijski režiser. A najprej je bil pesnik, kar pa ni nenavadno, saj sam pravi, da je poezija začetek vsega in da samo pesnik vidi. Je eden najplodovitejših sodobnih slovenskih pisateljev in eden najprodornejših gledaliških ustvarjalcev pri nas.

Za svoje delo je dobil tako rekoč vse nacionalne nagrade in priznanja, od Borštnikove, Župančičeve, nagrade Prešernovega sklada, Ježkove, Šeligove, Grumove, nagrade modra ptica in še številne druge. Pravi, da zaradi umetnosti razmišljamo in da zgodbe ženejo življenje naprej. Piše iz konflikta s svetom in z ljudmi ter poudarja, da pisanje ni popoldanski hobi. Brez dlake na jeziku govori o Šentflorjancih, ki ne marajo umetnosti, o kulturnih politikantih in da ko ni več kulture, sta samo še kapitalizem in konec civilizacije.

Vinko Möderndorfer, rezultat česa je ustvarjanje?
Ne vem, to je neka nuja. Tega se ne da ne priučiti ne privzgojiti. To je neka notranja nuja, želja nekaj narediti, povedati zgodbo. Načini pripovedovanja so različni, tudi slikarji pripovedujejo zgodbe, glasbeniki pripovedujejo zgodbe. Zgodba je zelo širok pojem, notranji nuji bi lahko rekli tudi talent.

To je tako, da se čutiš, da si na tem svetu samo zato, da boš povedal zgodbo.

Iskanje zgodb ti daje neko veselje, mene je že kot mladostnika, kot gimnazijca gnal ustvarjalni nemir, ki ga nekateri imajo, drugi pa ne. Temu ustvarjalnemu nemiru pravzaprav posvetiš vse življenje. Živiš samo za to, da uresničuješ ta ustvarjalni gon, kar je včasih seveda naporno, za neko klasično, družinsko življenje povsem neprimerno. Se mi zdi, da resni ustvarjalci najbrž niso ravno klasični družinski ljudje.

Življenje, ki ga samo živiš in na katero se ne odzoveš, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje, nevredno življenja. To so vaše besede.
Da, to bi še enkrat podpisal. Čeprav nisem vedno tako mislil.

V mladosti so me zanimale druge stvari. Čeprav sem socialist in absolutno verjamem v demokratični socializem, v družbo enakosti, pravičnosti, moram reči, da je bil socializem pravzaprav dolgočasen. Ni bilo političnih strank, ni bilo tega trenja in me to družbeno dogajanje ni toliko zanimalo. Bolj sta me zanimali literatura in zgodovina. Ko smo vstopili v neko novo obdobje, v demokracijo, kjer je več strank, kjer so neprestani konflikti, se mi zdi, da se je bilo treba začeti ukvarjati z družbo, saj se je svet nenadoma znašel v naših rokah. Pomembno je, da razmišljamo o družbi, v kateri živimo, o državi, v kateri živimo, da se borimo zanjo, da nam je ne ukradejo. Ker politiki so tako naravnani, da si radi prisvojijo državo, zato moramo biti pozorni na to. Tudi moje pisanje se je po letu 1990 malo spremenilo, postalo je bolj družbenokritično.

Me pa veseli, da se je zdaj, v zadnjih desetih letih, pojavila generacija mladih ljudi, ki so silno angažirani in se zavedajo, da je prihodnost sveta in Slovenije v njihovih rokah.

Zakaj družbeni aktivizem potrebuje poezijo?
Poezija ima strahotno moč. Dobra pesem, ki je iskreno napisana, ki je borbena, je kritična masa z veliko večjo močjo kot neki govor, kot neka politična agitacija. Recimo, če se spomnimo partizanskih pesmi, kakšen zanos je v njih skrit, če se spomnimo na socialno liriko, kako pesem lahko razgali neko resnico, celo bolj kot znanost. Ali pa če se spomnimo Brechtove poezije. Brecht je rekel, da je knjiga orožje in da jo je treba vzeti v roke. Jaz mislim, da je pesem orožje in da jo je treba vzeti v roke.

Pesem deluje neposredno na naš um in na naše notranje čutenje, bolj kot proza. Pesem je zgoščena vsebina in zato ima tako moč.

Ampak biti pesnik je tudi odgovornost …
Bi rekel, da, ampak ne odgovornost v tem družbenem smislu.
Gre za dvojno odgovornost, najprej za odgovornost do samega sebe. Dobra pesem se rodi, kadar je pesnik iskren, ampak najprej iskren do samega sebe, in to iskren do krvi. Da prelije v pesem, v besede vse tisto, kar nosi v sebi kot skrivnost. Potem pa je odgovoren tudi do bralca. Vendar ne v smislu, da bi moral paziti na bralca. Če je pesnik dosegel priljubljenost pri bralcih s kakovostjo, potem je ta odgovornost večja in posledično je treba biti še bolj iskren.

Verjetno živite dvojno življenje, saj ste po eni strani pisatelj in po drugi bralec?
Jaz sem predvsem dober bralec. Mislim, da sem dober bralec dramatike zato, ker je to povezano z mojim poklicem. Moram biti dober bralec proze, dober bralec poezije, večino časa v svojem življenju sem namenil branju. Ampak dober bralec ni vsak, zato je potrebna posebna občutljivost. So ljudje, ki veliko berejo, pa niso dobri bralci, ker ne vidijo stvari. Berejo, veliko berejo, ampak ne začutijo tega, kar čutijo dobri bralci.

Za pisatelja, dramatika, pesnika ni nobene šole. Pisatelji se učimo pisati prek drugih pisateljev, z branjem se učiš pisati, in to je to. Edina šola za pisatelja, da ima širok okus in da je odprt za različno literaturo. Ko sem pri 15, 16 začel pisati, je bil Kosovel moj veliki vzor in verjetno so bile vse te pesmi, ki sem jih pisal, Kosovelova reinkarnacija. Ampak to učna doba pesnika in s tem ni nič narobe. Pesnik oziroma literat se razvija postopno, skozi življenje. Če pesnik vztraja v pesnjenju, pride do svojega glasu.

Vi pravite, da pišete iz konflikta s svetom in z ljudmi.
Konflikt niti ni prava beseda, mogoče bolj v neki napetosti do sveta, do svojega lastnega življenja, da čutiš neko napetost, ki jo želiš ubesediti.

Mislim, da zdaj živimo v času, ko je treba na dogajanje v družbenem smislu gledati kritično. Niso bila vsa obdobja enako napeta in konfliktna. Zdaj pa živimo v času, ki zahteva angažirano poezijo.

Ravno zdaj berem palestinskega pesnika Mahmuda Derviša, ki je umrl v izgnanstvu, in vidim, kako je živ, čutim njegovo bolečino. Ja, živimo v času, ko se pisatelji in umetniki ne smejo zapreti v slonokoščeni stolp, v svoje ateljeje, ampak morajo opazovati svet, ga analizirati in vključevati v svoja dela. Tako jaz razumem umetnost in njeno vlogo v sodobnem svetu.

Smo pred volitvami v Evropski parlament, pravijo, da bodo prelomne, da obstaja nevarnost vzpona desnega populizma, nekateri svarijo pred preveč Evrope, drugi vzklikajo, da je potrebujemo več ... Ali tudi v vas bijeta boje Evropejec in Slovenec?
Ne, ne, jaz se počutim Evropejca. Že francoski pisatelj Hugo je govoril o Evropi kot o povezani skupnosti. Mislim, da je prihodnost močna Evropa. Države nastajajo stoletja, tisočletja.
Združena Evropa je še mlada in seveda se spotika ob različne prepreke. Ampak vse to bo prešlo. Nekoč bodo prišli na oblast bolj desni, drugič bolj levi. To je smisel demokracije, seveda moramo paziti, da ne pride do skrajnosti, ampak mislim, da Evropa ima te varovalke. Jaz razumem Slovenijo kot čvrsti del Evrope. Seveda ima Evropa tudi veliko pasti. Ena je, da velike ribe žrejo majhne oziroma veliki narodi mimogrede niti ne zanalašč pohodijo male. Mi smo majhen narod, specifičen narod s specifično kulturo. Ampak zoper to nevarnost se lahko borimo prav s kulturo. Kultura nas bo ohranila in obdržala v tem evropskem svetu.