Dvojec je pred leti zagnal v Ljubljani nastajajoči fotoblog Najlepše mesto na svetu, ki živi kot rastoči projekt, nekatere izmed teh stvaritev so nato leta 2015 pristale tudi v razprodani istoimenski fotoknjigi. Dotična knjižna izdaja je nastala kot rezultat prvega natečaja za fotoknjigo galerije Photon, na katerem je bil izbran njun projekt.

Od pobude lokalnih prebivalcev do realizacije
Robert Marin in Matjaž Rušt sta svoj projekt Najlepše mesto na svetu leto pozneje predstavila tudi v Mariboru, kjer sta razstavljala v GT22. Že takrat so ju lokalni prebivalci nagovarjali, da bi kdaj obredla tudi nekatere mariborske lokacije in dobra tri leta po tem sta v tem mesecu v okviru tamkajšnje umetniške rezidence Guest Room Maribor postala začasna prebivalca štajerske metropole. V vmesnem času, natančneje leta 2017, sta imela še umetniško rezidenco v Slovenj Gradcu, v okviru katere sta izvedla delavnico, na njej pa je med drugim pod naslovom Mesto miru nastalo deset slovenjgraških razglednic.

Za naslov serije mariborskih fotografij sta izbrala slogan Maribor is the Future, ki ga je leta 2011 zasnoval umetniški dvojec Sonda, od takrat pa je pod tem poimenovanjem zaživelo že več projektov in iniciativ. Z razlago Sonde gre za krilatico, ki ponuja različne interpretacije, "dvomljivce nagovarja skozi ironijo, istočasno pa z vznesenostjo in upanjem polni pljuča neutrudnim optimistom". In ker jima krilatica zveni zabavno, sta jo za svojo vzela tudi Rušt in Marin, pri čemer jo razumeta predvsem ironično, cinično in privlačno zaradi njene odprtosti za različne interpretacije. Kot še povesta, sta se za uporabo "odločila, ker tudi sicer rada prevzemava že utečene fraze," oziroma "načeloma vedno “kradeva” že preverjene slogane (smeh)."

Sorodna novica Najlepše mesto na svetu: "Ljubljana je vsak dan lepša in čistejša."

Mesto v iskanju svoje identitete
Če Ljubljana nosi opredelitev najlepše mesto na svetu, Slovenj Gradec mesto miru, se velja vprašati, kakšna je torej identiteta mesta, ki je – tako krilatica – nič manj kot nosilec prihodnosti. Ob tem, da gre za drugo največje mesto v državi, je v tem oziru pomembno predvsem dejstvo, da je v preteklem stoletju kar trikrat izgubilo svojo identiteto. Najprej je po prvi svetovni vojni prišlo do Maistrove preprečitve priključitve mesta nemški Avstriji in tako je Maribor ostal brez svoje meščanske identitete. Nato je med obema vojnama postal izrazito delavsko mesto, ki se je ponašalo z razvito sindikalno dejavnostjo. Zlagoma se je vzpostavljal tudi nov meščanski sloj, vendar je šlo še vedno za prvenstveno delavsko mesto. Druga svetovna vojna je vzela celotni tamkajšnji izvirni partijski kader, tako da je mesto ostalo tudi brez te identitete in brez lastnih herojev.

Ko je bila med drugo svetovno vojno porušena skoraj polovica mariborskih stavb, industrijska infrastruktura ni utrpela posledic, zaradi česar je bilo mogoče v povojnem obdobju to dejavnost precej hitro znova zagnati. Zaradi pomanjkanja za delo primernih ljudi v mestu se je angažiralo kmečko prebivalstvo, da se je preselilo z vasi. Prvi pljusk potrošništva pa je to prebivalstvo preobrazil v lumpenproletariat in s to identiteto je mesto pozneje vstopilo tudi v osamosvojitev države, s katero je na veliko začela zamirati industrija, kar je seveda pomenilo velik porast brezposelnosti. Četudi je v Mariboru v letih po osamosvojitvi zaživelo kar nekaj novih gradbenih projektov, so nekateri doživeli tudi dolgoletne zastoje, nekateri pa kmalu zamrli in danes delujejo kot odraz in nemara tudi hkratni spodbujevalec letargije, ki je poleg siceršnje sproščenosti tudi inherentna temu mestu.

Ti dve lastnosti pa nasploh radi zaznamujeta – ne nujno zgolj fizična – bivanjska obrobja in glede na serijo Najlepše mesto na svetu prav na film ujeti utrinki iz tovrstnih sfer pogosteje pristanejo v objektivu Rušta in Marina. Vendar njunih del ne velja opredeliti za ulično fotografijo v klasičnem smislu, prej za dnevniški zapis, saj gre neredko za prizore iz popolnoma zasebnih situacij. Seveda je drugače, ko kot prebivalca Ljubljane fotografirata mesto, v katerem tako ali tako živita in se posledično nikoli posebej ne odpravita ven, da bi ga šla fotografirat. Drugače je bilo v Mariboru. "Ker gre za rezidenco, si tukaj z namenom in pričakovanjem, da nekaj narediš. Na voljo imaš čas in mir, da se lahko posvetiš svojemu delu," pravi Rušt. Marin pa dodaja, da se je "poskušal kar največ družiti s prijatelji in znanci ter v tem času kaj pametnega ustvariti."

Podoba mesta, ki postane del podobe taistega mesta
Sklepno dejanje umetniške rezidence je intervencija v javni prostor na 740x350 centimetrov obsegajoči fasadi mariborske Galerije K18, kjer bo vsaj mesec dni nalepljena ena izmed njunih fotografij. Marinovo in Ruštovo začasno bivanje v Mariboru pa bo ovekovečeno še s tiskano publikacijo, ki v 300 izvodih prinaša 25 fotografij njune serije Maribor is the Future.

Nekaj mariborskih utrinkov Roberta Marina in Matjaža Rušta si lahko ogledate tudi spodaj!