Razstavišče, ki od samega začetka delovanja v našo bližino privablja svetovno znane umetnike, ves čas pa ostaja tudi povezano s slovenskim prostorom, konec septembra pripravlja štiridnevni slavnostni program (od 27. septembra do 1. oktobra), ki med drugim prinaša nov performans mednarodno uveljavljene umetnice Jasmine Cibic, omenjeno novo postavitev Zidu Sola LeWitta, skupinsko razstavo, ki se ukvarja z vprašanjem Drugega, pod kupolo Kunsthausa pa bodo zadoneli tudi utopični protokoli umetnic in umetnikov, ki predstavljajo pomemben člen v razvoju Kunsthausa.

Jubilej proslavljajo z oziranjem v lastno preteklost, česar pa ne žene nostalgično preverjanje dozdajšnjih dosežkov, pač gre za iskanje potrebnega izhodišča za možnost razmišljanja o vprašanju, ki se nam danes najbolj izmika – predstavljanju potencialne prihodnosti.

Izhodišče za pripravo programa je po besedah Andreje Hribernik, ki je z letošnjim letom prevzela vodenje Kunsthausa, razmislek o tem, da družba oz. posameznik danes težko razmišlja o prihodnosti, saj se zdi, da so jo ugrabili kapital ali tehnovizije s svojimi distopičnimi in utopičnimi prihodnostmi. "Težko razmišljamo o tem, kaj bi sploh lahko razmišljali," pravi direktorica. Ob tem doda: "Družba si mora na novo prisvojiti koncept prihodnosti, tega, kaj bi lahko bila."

V tem razmišljanju leži torej podstat rdeče niti jubilejnega programa, ki ima naslov Re-Imagine the Future, v katerem povezujejo preteklost s prihodnostjo. Vprašanje, kakšna bi ta lahko bila, je navsezadnje povezano že s samo eksperimentalno, futuristično arhitekturo Kunsthausa arhitektov stavbe Colina Fournierja in Petra Cooka, ki sta pod naslovom Podajmo se v neznano (Auf ins Ungewisse) že tedaj vabila k preverjanju meja lastne domišljije in odpirala vprašanje premišljevanja o utopijah in alternativnih zamislih.

Drugi kot gradnik možnih prihodnosti
Vse to na svoj način obravnavata tudi osrednji razstavi, ki ju odpirajo na prvi dan slavja, 27. 9. ob 19.00. Skupinska razstava The Other. Re-imagine the Future se z vprašanjem Drugega ukvarja s temami, kot so pripadnost, izločevanje, identiteta in zgodovina. K pojmu Drugega pristopa z obeh njegovih paradoksalnih položajev – tako motečega elementa, ki je povezan z razločevanjem in ločevanjem, kot gradnika in priložnosti za vzpostavljanje prihodnosti. Na eni strani je torej nenehno ločevanje od tistega, ki ne spada zraven, kar je permanentna drža Zahoda do Vzhoda, od tod pa pojavljajoče se potrebe po odstranitvi drugačnosti in razlike. Na eni strani se kaže to v procesu svetovne poenotenosti, ki ga pogajanja kolesje kapitala, po drugi pa po vedno znova pojavljajočih se težnjah bo odstranjevanju tega, kar se percipira kot motnjo in se je kljub nenehnim opozorilom na nujnost neponovljivosti manifestiralo v najhujših oblikah etničnega čiščenja.

Z razstavo želijo zato odpreti drugačen pogled na Drugega, in sicer kot na koncept priložnosti, ki na eni strani pokaže na nepravične družbene ustroje in njegove posledice, obenem pa ga vzpostavi kot nepogrešljiv gradnik možnih scenarijev prihodnosti. Slovenski moment na razstavi predstavljajo Nika Autor, Jasmina Cibic in Irwin, poleg njih pa svoj doprinos k razmisleku o Drugem prispevajo še KIader Attia, Rossella Biscotti, Black Quantum Futurism (BQF), Anetta Mona Chişa & Lucia Tkáčová, Lana Čmajčanin, Olafur Eliasson, Bouchra Khalili, Kapwani Kiwanga, Marina Naprushkina, Driton Selmani, Société Réaliste, Jonas Staal, Helene Thümmel in Hannes Zebedin. Po besedah Andreje Hribernik so pripravili bogat nabor avtorjev, ki izhajajo iz različnih kontekstov, vsi pa ponujajo alternativne scenarije obstoječi realnosti.

Razstavni prostor Space01 bo namenjen drugemu osrednjemu projektu slavnostnih dni, že omenjeni vnovični oživitvi monumentalnega umetniškega dela Zid (Wal) priznanega konceptualnega umetnika Sola LeWitta. V bistvu začenjajo s praznim prostorom, ki ga bodo nato performativno polnili, saj LeWittov projekt v novem poglavju vzpostavljajo kot proces. Zid ob odprtju še ne bo stal, ampak se bo ta po načrtih, ki jih je umetnik predal muzeju, šele začel graditi.

Zid tudi priložnost za premislek o vlogi muzeja
Projekt Zid je 70 metrov dolg in štiri metre visok zid, ki je bil kot prva samostojna predstavitev v takratni novi stavbi na ogled leta 2004. To je bil čas vnovične širitve Evropske unije, vojne v Iraku in zaostritve palestinsko-izraelskega vprašanja, politično in družbeno dogajanje dve desetletji pozneje pa razmislek o zidu in omejitvah dopolni še z novimi problematikami. Vendar nova postavitev zidu ni zgolj odziv na razmere 20 let pozneje, temveč priložnost novega premisleka umetniška dela v širšem smislu. To je torej odpiranje morda spregledanih ali pa neizpostavljenih vidikov preteklih projektov, ki jih rekontekstualizirajo v trenutku današnjega časa, ob čemer Kunsthaus ne pozabi premišljevati lastne vloge. Ko je LeWitt še istega leta delo predal Kunsthausu Graz za morebitno poznejšo ponovno oživitev, je postavil ključno zasnovo za zbirko idej in izkustev. Z reflektiranjem samega umetniškega dela pa ustanova prevprašuje tudi svoj položaj kot hranitelja, soustvarjalca in nadzornika produkcije umetnosti.

Čeprav se je pred 20 leti Kunsthaus vzpostavil kot razstavna institucija, sami sebe opisujejo kot muzej, pravi Andreja Hribernik. Ta percepcija ji je blizu, saj je povezana z ohranjanjem vrednot in gojenjem tistih umetniških praks, usmerjenih v vsebine, ki pretresajo družbo.

LeWittovo instalacijo bodo v devetih mesecih umetniki, med katerimi so Jasmina Cibic, Franz Vana, Superflex in Renate Krammer, postavili v nove zgodovinske, jeizkovnoanalitične in konceptualne dialoge. Razvijal se bo projekt, v katerem ustvarjalci sledijo navodilom, protokolom, ki jih je pred 20 leti s svojo idejo začrtal umetnik, in ustvarijo umetnino, ki je kolektivni podjem.

Preplet glasbe in poezije
Na dan odprtja bo ob 20.30 sledil tudi performans: Protocol for Utopia, participativni zborovski performans dirigenta in skladatelja Franza Jochuma, na katerem bo mogoče slišati utopične protokole umetnic in umetnikov, ki so bili pomembni v zgodbi Kunsthausa. Protokole bodo odpeli pevke in pevci, pa tudi sodelavci in sodelavke muzeja ter občinstvo. Večer zatem se bo odvil pesemski in slušni dogodek pod kupolo Kunsthausa – poetično performativni večer, ki ga sokurira priznani pisatelj in pesnik Abdelaziz Baraka Sakin.

Protokol za utopijo
Jasmina Cibic se bo v Kunsthausu predstavila tudi samostojno, in sicer s projektom Protokol za utopijo: Sanje, ki jih imenujemo svoje. Performans, ki ga bo izvedla 29. in 30. septembra,
temelji na umetničinem raziskovanju izmenjave kulturnih ustvarjalk in ustvarjalcev v državah Gibanja neuvrščenih, ki je oktobra 1985 potekala v Titogradu. Ključni segment performansa bo glasba, ki jo bo izvajala z osmimi pevkami in v sodelovanju s skladateljico Barbaro Kingo Majewski.

Postanek v Ljubljani
Projekt je mednarodno priznana umetnica razvila na povabilo Kunsthausa in vsakoletnega festivala Štajerska jesen (steirischer herbst). S tem graški muzej sodobne umetnosti moči združuje s festivalom, ki vse od leta 1968, ko se je začel kot izrazito avantgardna prireditev, ohranja pomemben položaj v kulturni krajini regije. Festival, ki bo potekal med 21. septembrom in 15. oktobrom, ohranja tudi povezanost s slovenskim prostorom in ustvarjalci. Letos se s koreografsko intervencijo v javnem prostoru predstavlja Mateja Bučar (23. 9.), z dvema instalacijama v mestnem parku Vadim Fiškin, povezali pa so se tudi s festivalom INDIGO v Ljubljani, v sklopu katerega bo med drugim 6. oktobra v Cukrarni potekal pogovor s Petrom Sloterdijkom in Slavojem Žižkom. Jasmina Cibic bo ob svojem performansu 2. oktobra vodila tudi delavnico.