Sorodna novica Oleg Kulik, kritik preveč sofisticiranega jezika kulture, ki nam postavlja zidove

Leta 1961 v Kijevu rojeni ruski umetnik Oleg Kulik velja za enega izmed začetnikov akcionizma postsovjetske Rusije in spada med najpomembnejše umetnike – ne le vzhodnoevropskega prostora – na prehodu iz 20. v 21. stoletje. Prek svojega ustvarjanja raziskuje odnose med politiko in močjo, kičem in umetnostjo ter emocionalne in fizične vidike odnosov med ljudmi in živalmi, predpostavljeno normalnostjo in tistim, kar se posledično razume kot deviacija.

Njegova samostojna pregledna razstava Zlato runo je bila na ogled v Kibla Portalu v Mariboru ob sklepu njegove enomesečne umetniške rezidence. Postavitev je na skupni podstati več kritikov in kuratorjev predstavljala presek Kulikove umetniške prakse. Vključevala je njegov opus od začetka 90. let do aktualnih del, med katerimi je bila tudi trojica tistih, ki jih je ustvaril v Kiblini produkciji v okviru mariborske rezidence – Zlato runo, Opazovalec in Imperij. Ob teh pa je bilo na ogled prav tako letos ustvarjeno delo Merry-Go-Round, ki je nastalo v produkciji novosadskega Muzeja za sodobno umetnost Vojvodine (MSUV).

Kulik je bil še posebej nekoč znan kot zagovornik primitivne ekologije in zoofrenije, kar je pravzaprav še danes, vendar se tega ne loteva več s tako radikalnimi in za večino šokantnimi praksami, kakršne je uporabljal pri svojih tako rekoč emblematičnih umetniških akcijah oziroma performansih Nori pes (1994), Pasja hiša (1996), Ugriznem Ameriko in Amerika ugrizne mene (1997), Globoko v Rusijo (1997), Družina prihodnosti (1997) in Ruski mrk (1999). Zoofrenijo, ki jo opredeljuje kot zmanjšanje civiliziranosti, kar ima za posledico umanjkanje antropoloških elementov, ki sicer sestavljajo človeka. Deset zapovedi zoofrenije, ki so bile razglašene leta 1998, je Kulik zapisal v sodelovanju z nekdanjo ženo in sodelavko Milo Bredihino.

Z nastopom novega tisočletja se še zmeraj posveča performansu, vendar še bolj fotokolažu, kiparskim instalacijam in slikarstvu. Mariborska pregledna razstava je tako prinesla umetnikovo svežo interpretacijo lastnih del iz preteklosti kot tudi revizijo mitov o Rusiji sami ter tudi mitov o njeni zgodovini in umetnosti, k čemur se bomo še vrnili.

Pes, ki grize, vendar je tudi prijazen
Že dolgo je znano, da v novinarstvu velja, da ni prav zares novica, če pes ugrizne človeka, temveč je novica, če človek ugrizne psa. In kako opredeliti dogodek, ko človek, ki impersonira psa, ugrizne človeka? Nemara najenostavneje kot škandal. In tega je Oleg Kulik nedvomno izzval celo na mednarodni ravni, ko je v svojem performansu v 90. letih povsem nag, na vseh štirih, s pasjo ovratnico in priklenjen na verigo prevzel persono psa. V eni od izvedb tega slavnega performansa je celo ugriznil enega izmed obiskovalcev, ki naivno ali pa preprosto človeško objestno ni upošteval napisa Pozor, hud pes. Kulik je upravičenost svojega dejanja utemeljil z besedami, da je bil namen njegovega performansa skozi nasilno naravnanost psa razkriti svoje tesnobne občutke, ki se porajajo ob kulturni krizi.

Kot pravi Peter Tomaž Dobrila iz mariborskega Društva za sodobno umetnost X-OP, ki se skupaj s KID Kibla podpisuje pod produkcijo te Kulikove pregledne razstave, je "Kulikova "živalskost" (bila) eno njegovih delovanj, ki ga je kot potrebno postavil v (takratni) prostor-čas. Ocenil je, da se lahko kot pes najbolj postavi v vlogo umetnika in najbolje nagovori družbo. Ne kot domač, udomačen, ampak divji pes. To se lahko komu zdi tudi provokacija, vendar je zanj izraz iskrenosti. Čiste, umetniške in umetnikove. Kaj lahko umetnik stori v svojem času za umetnost in družbo … Kulik je angažiran in sodoben umetnik, njegova umetnost je tudi politična. Umetnika izpostavlja kot družbeno odgovornega in primoranega h kritiki sodobnosti, za kar ima na voljo vsa umetniška sredstva. Oleg gre do konca in naprej. Tudi ugrizne."

"Maja Smrekar ne grize."
S sodobne slovenske umetniške scene je po vključevanju živali v svoja umetniška raziskovanja zagotovo najbolj znana Maja Smrekar, med drugim prejemnica nagrade Prešernovega sklada leta 2017. V svojem umetniškem delu tematizira radikalne družbene spremembe, ki jih omogoča uporaba novih tehnologij, pri čemer jo zanimajo občutljivost, odtujenost in ranljivost posameznika, ki jih upodablja v specifični digitalni estetiki. Pri tem za delo uporablja biotehnološki laboratorij, kjer v sodelovanju z znanstveniki in tehnologi nastajajo umetniška dela, ki tematizirajo sobivanje človeka, živali in stroja.

Sorodna novica Maja Smrekar: Ugotavljam, da je prav naša živalskost tista, ki nas dela najbolj človeške

Glede primerjave njenega in Kulikovega pristopa Dobrila poudarja: "Maja Smrekar ne grize in kot intermedijska umetnica v svojo hibridno umetnost vključuje biologijo, ekologijo, tehnologijo, uporablja biotehnološka orodja kot medij in naslavlja znanost, da bi v "duhu časa" nagovorila družbo. A ostane na področju umetnosti in se zadrži neposrednega vdora v družbeno tkivo: ko bi lahko številne provokacije dela javnosti na njeno delo uporabila za nadaljnje ekstenzije, četudi verjetno nenačrtovane implikacije svojega dela, denimo, bi se aktivno lotila polemiziranja z najbolj "krvoločnimi" in se podala v dogodivščino, se ustavi in ne zapusti lastnega umetniškega creda. Ostane intermedijka s svojo živaljo."

In kot še dodaja: "Umetniško-živalskih sožitij je v umetnosti kar nekaj. Da jih ne naštevam, Joseph Beuys je v Rad imam Ameriko in Amerika ima rada mene bival s kojotom, Oleg Kulik je svoj perfomans v New Yorku naslovil Ugriznem Ameriko in Amerika ugrizne mene. Toda Oleg je bil pes. Tudi prijazen."

Na spodnjem posnetku je Joseph Beuys s kojotom.

Östlundov Kvadrat in scena sodobne umetnosti
Kulikova najbolj slavna izvedba pasjega performansa v Stockholmu je v nekoliko predrugačeni obliki (človek v svojem performansu impersonira vse nasilnejšo opico) pristala tudi v filmu Kvadrat Rubena Östlunda, ki so ga leta 2017 ovenčali z zlato cansko palmo, bil pa je tudi kandidat za tujejezičnega oskarja. Gre za še eno filmarjevo odlično antropološko študijo življenja sodobnega Zahoda, dogajanje pa je postavljeno prav v Stockholm, kjer se je zgodil Kulikov v zgodovino zapisani ugriz.

"Posameznik ima pravico izgubiti razum."
Glede vprašanja, kako se je po njegovem film Kvadrat lotil sodobne umetniške scene, Kulik odgovarja: "Jasna sta mi bes in nerazumevanje, ki ju je ta film povzročil med kuratorji in tudi drugimi, ki nekako mislijo, da gre pri njem za kritiko in negativen odnos do sodobne umetnosti. Vendar menim, da ga je žirija filmskega festivala v Cannesu obravnavala iz nekoliko drugačnega zornega kota. Ne s stališča sodobne umetnosti, temveč s stališča pogleda družbe na sodobno umetnost. In to je stališče, ki ga je iz same scene sodobne umetnosti zelo težko uvideti. Ta film zgolj pokaže, da je javnost zelo zainteresirana in navdušena nad sodobno umetnostjo, vendar ne s shemami institucionalnega sistema za črpanje koristi in naložb, četudi pomembnih. Temveč je javnost zainteresirana in navdušena nad sodobno umetnostjo z vidika preloma in škandala, ki se lahko zgodita v tem polju, v polju elite in intenzivne pozornosti družbe, kot institucionalno upravičeno. Posameznik ima pravico izgubiti razum in pri tem imeti prav – takšna pravica je v svet uvedla sodobno umetnost. O tem po moje govori Östlundov film."

Pojem razuma, njegove izgube ali njegovih nevsakdanjih oblik je še posebej v današnji širši družbi v precejšnji nemilosti (tudi z umetnikovimi besedami po njegovi pasji izkušnji: "Biti človek je zdaj tako radikalno!") in med drugim tudi prav zato želi Kulik v svoje delo vplesti čim širše skupine ljudi. Tako so v okviru njegove mariborske rezidence organizirali tudi delavnico skupinskega kiparjenja, ki so se je udeležili otroci in odrasli iz Enote VDC Sonček Maribor ter varovanci doma za starostnike Danice Vogrinec.

Kot pove Dobrila: "Oleg Kulik samodejno vzpostavlja medgeneracijski dialog, da sodelujočim na svojih delavnicah pokaže, da lahko tudi oni delujejo kot umetniki in umetnice in sodelujejo v ustvarjanju, da so lahko del stvaritve celostne umetnine. Po pogovoru z nami se je izkristaliziralo, koga moramo naprej povabiti na delavnico. Vendar smo poleg delavnice, v kateri so kiparili otroci in odrasli iz Sončka ter varovanci in varovanke Doma Danice Vogrinec, v mesecu dni njegove rezidence v Mariboru v te procese bili vključeni tudi vsi prisotni na prizorišču Kibla Portal: javno smo povabili vse, da se dnevno udeležujejo kontinuirane delavnice, in odziv je bil dober."

Težnja po ujetju resničnosti
Kot omenjeno, pa so bili v mariborsko postavitev vključeni tudi Kulikovi dokumentirani performansi, vendar z vidika umetnikovega novega obdobja – obdobja kiparja, ki pa je pravzaprav vrnitev k njegovemu umetniškemu izvoru, saj je v začetku 80. let preteklega stoletja začel kot kipar. In čemu odločitev za vnovično obuditev vloge kiparja? "Skulpturo in performans povezuje skupna težnja – ujeti resničnost. Toda kiparstvo je počasen proces, vendar rezultat ostane za vedno – kot dokument, kot spomin. Performans pa je hitra akcija, vendar nam po njej nič ne ostane.

Če bi bilo mogoče skulpturo ustvariti zares naglo, tako rekoč naenkrat, potem bi bilo mogoče združiti akcijo in skulpturo v eno umetniško delo. To bi bila nagla spominska fiksacija, vtis v človekovo zavest oziroma podzavest. Preden sem postal pes, sem ustvarjal skulpture iz prosojnih materialov. Zanimalo me je rezanje stekla. Moja teorija je bila, da je rez v steklu – materialu, ki zaradi svoje prosojnosti nekako ne obstaja – okno v vzporedno resničnost. In v to resničnost sem strmel tako dolgo, da sem vstopil vanjo in postal pes. Moja vrnitev h kiparstvu je zgodba o tem, kaj je ta pes videl v vzporedni resničnosti. Zgodba o preteklosti," pove Kulik. Tako zdaj svoje performanse motri kot kipar, kar mu omogoča uvideti nove vidike telesa. Če ga je torej prej zanimalo telo v situacijah, je zdaj telo kot skulptura tisto, ki ga zanima.

Razmerje vlog kuratorja in umetnika
Zgodnja leta njegove kariere pa je zaznamovala tudi vloga na tako rekoč nasprotni strani iste zgodbe, to je vloga kuratorja. Zaradi poznavanja tako ene kot druge strani z osebne izkušnje pravi, da "vloga kuratorja ni zgolj sodelovanje z umetnikom, ki temelji na poznavanju konteksta njegovega dela. Treba je odpreti okno v nekaj novega, ponuditi nov domet. V tem smislu bi moral biti kurator bolj perspektiven od umetnika in vedeti o umetniku več, kot si ta sploh lahko predstavlja." Tako z vidika umetnika kot kuratorja z Vzhoda pa meni, da v kontekstu umetnostnih dogodkov "med obiskovalci z Vzhoda in Zahoda ni velikih razlik. Gre za človeška bitja, in če jih zanima umetnost, so si medsebojno podobni." Hkrati pa kot umetnik z uporabo po svoje predrugačenih podob novejše zgodovine, sodobne politike in umetnosti ustvarja svojo Rusijo, ki je še zmeraj videna kot vzhodna soseda domnevno razsvetljenega Zahoda.

Nadalje Kulik o svojem umetniškem sodelovanju s kuratorji in galerijami v luči svojih izrazito provokativnih del pravi: "Dejansko nisem nikoli imel težav v smislu, da bi kuratorji omejevali mojo provokativnost, ravno nasprotno, pravzaprav je bilo običajno njim celo mučno naročiti, da sem njihov pes."

Vendar dodaja, da takoj, ko so začeli prežati nanj, da tako rekoč naročijo psa, je pri njem "nastopil skorajda gnus do tega. Nisem si mislil, da je to glavna beseda, ki sem jo rekel. Nekoč je nekdo pristopil k meni in mi dejal, da sem se tako rekoč odpovedal svojemu tako prepoznavnemu slogu. Kot da bi mi dejali: "Začel si lajati - torej lajaj do konca!" Jaz pa sem poskušal vstati z vseh štirih! Biti človek je zdaj tako radikalno!"

Kulikovo današnje delo je še zmeraj provokativno, vendar v svojih umetniških projektih ne uporablja več tako izrazito deviantnih praks, ki so v današnjem času hiperprodukcije vsakovrstnih vsebin, ko je opaženost najlaže doseči prav s šokiranjem, lahko pri nekaterih ponudnikih umetniških vsebin celo zaželene. Vendar ima Kulik po lastnih besedah to srečo, da ni bil nikoli deležen prepričevanja, naj naredi nekaj, kar bi bilo bliže njegovemu preteklemu delu, saj "ni nikoli noben kurator ali nobena galerija poskušala posegati v moj umetniški procesu. Najbrž so bili oziroma so zadosti inteligentni in sofisticirani, da niso name naslovili kakšnega tovrstnega vprašanja."

Kot dodaja Peter Tomaž Dobrila: "Kulik je umetnik, ki navdušuje tudi v svoji večstranskosti: akademski kipar je tudi odličen slikar, režira akcije in snema videe in filme, fotografira, na razstave vključi tudi arhitekturo in performira. Prav zaradi njegove širokosti ga sam primerjam z Ilijo (in Eleleno) Kabakov. Če vzamem samo performans, je danes najbližje njemu Petr Pavlenski."

Seveda pa se Oleg Kulik ni odpovedal upoštevanju desetih zapovedi zoofrenije, ki jih je razglasil v preteklosti, in dodal, da "smo se šele na začetku predrugačenja zavesti, ki je povezana z revizijo antropocentričnega pogleda na svet. Medtem ko se sicer zdi, da je človek na vrhuncu svoje dominacije nad naravo, se vse bolj prepoznavata medsebojno povezanost in soodvisnost človeka z nečloveškimi življenjskimi oblikami. In zdi se, da lahko samo decentralizacija človekovega položaja v naših glavah omogoči preživetje naše družbe v prihodnosti. Treba je na novo obravnavati nasprotja, kot so narava in kultura, človek in narava, biosfera in tehnosfera."