Pravzaprav ga v prvi vrsti zanima človekov odnos do telesa, do bolečine, ki jo občutimo ob pogledu na izmučeno, shirano telo, ki se vse bolj oddaljuje od življenja in je vse bližje smrti.

V novi seriji je izčrpano telo posledica drugačnih okoliščin, kot smo jih spremljali v dozdajšnjih serijah – okostenela silhueta, ki kot privid vznika iz črnine, je posledica zavestne odločitve protagonistke, da se skrajnim fizičnim in psihičnim izkušnjam izpostavlja z odpovedovanjem hrane. Kot vselej doslej fotograf izkušnje anoreksije ne spremlja skozi prizmo dokumentarne fotografije, ne ustvarja zgodbe obolelih, pač pa gre za skoraj lirično spraševanje o naravi naše telesnosti in njene ranljivosti.

Avtor se ne ukvarja s psihološkimi motivi in socialnimi okoliščinami, ki človeka pripeljejo v takšno stanje, ampak vzporeja anoreksijo z ostalimi mejnimi izkušnjami, ki jih je opazoval v svojem delu – od sadomazohizma do preživetja v skrajnih okoliščinah koncentracijskih taborišč. Lakota je na neki način logično nadaljevanje fotografovega zanimanja, ki ga je od nekonvencionalnih spolnih praks prek radikalnejšega raziskovanja telesnosti vodila do ultimativne skrajnosti – fizične smrti.

Po vizualnem soočenju z razpadajočimi telesi v serijah PostMortem in Obiskovalci ter portretiranju Preživelih, torej podob našega neposrednega soočenja s smrtjo, Bertok telo opazuje, ko se ta približa svoji smrti. Ko je, kot so v Galeriji Photon zapisali ob razstavi, tako rekoč v "ljubezenskem odnosu" s smrtjo. "Pri tem ne gre za klasični duel med erosom in tanatosom, tukaj ni veliko prostora za eros, pač pa dominira tanatos, zato lahko kvečjemu govorimo o 'ljubezni do smrti' kot končni esenci vsega materialnega."

Razstavo bodo odprli danes ob 19.00 in bo na ogled do 24. aprila.