Z njo odpira kompleksne odnose med tehnologijo in telesnostjo, svoje raziskovanje pa predstavlja v Galeriji Ravnikar.

Gre za zadnjo razstavo cikla Enter Here (Vstopite tukaj), v katerem so različni umetniki in umetnice ob kuriranju Lare Mejač na nove načine reinterpretirali manj opazne prostore Galerije Ravnikar. V svojih projektih so se odzivali na pereče družbene, okoljske, tehnološke in politične probleme, o katerih so premišljevali s spekulativnimi metodami, gradnjo novih svetov, pripovedovanjem zgodb in uporabo novih tehnologij. Skupno jim je bilo, da so z ambientalnimi prostorskimi intervencijami in potopitvenimi večmedijskimi instalacijami zasnovali nekakšen virtualni portal v neznane svetove.

Cikel je letos prinesel razstave Gaie Radić: Babilonski viseči vrtovi, Edine Muftić: Botanica: Metagenomic Mapping, Jelisavete Rapaić: I will build a wall only to hide u inside, Maje Bojanić Laboratory Undone: Skrivni mehanizmi in ozadja Inštituta za zaščito plesni. Še do 14. decembra pa je na ogled razstava Lare Reichmann z naslovom Disposable Bodies. Ta je pripravila povsem novo produkcijo, ustvarjeno posebej za dani razstavni prostor, nastala pa je v sodelovanju s Projektom Atol.

Zgodba človeških računalnikov
Lara Reichman uvodoma omenjeno resnično zgodbo preplete s fikcijo, na ta način pa pozornost usmeri v nevidno delo pogosto spregledanih, obrobnih akterjev, ki delujejo v ozadju tehnološkega napredka. V tem primeru so nevidne anonimne ženske, ki jih je zgodovina poimenovala kot Women Astronomical Computers, in so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju preko fotografskih steklenih plošč plast za plastjo prečesavale nočno nebo ter mapirale in sistematizirano razvrščale zvezde. Šlo je za izjemno naporno, monotono delo, ki je bilo slabo plačano, vseeno pa je predstavljalo možnost prvih uradnih zaposlitev žensk na področju astronomije. Tako je omogočalo zatočišče za razvijanje njihovih interesov, veliko preden so bile ženske enakopravno vključene v znanstveno raziskovanje.
Umetnica sociološko-zgodovinsko pozicijo raziskovalk preplete z izmišljeno zgodbo ene izmed njih in pokaže, kako so se skozi zgodovino procesirali podatki ter kako jih interpretiramo danes. Prehajanje med vlogami opazovalca in aktivnega protagonista odpira vprašanje, kdo ima moč obvladovanja narative in usmerjanja našega pogleda.

Projekt je sestavljen iz treh videodel, animacij, ki vodijo gledalca od zgornjega nadstropja po stopnicah v spodnje prostore. Razgrne se zgodba anonimnega človeškega računalnika A.H.K, ki preko dnevniških zapisov orisuje delo na observatoriju, kjer neutrudno, dan za dnem pregleduje steklene plošče. "Z vedno težjim ločevanjem med svojim lastnim telesom ter mnoštvom teles delavk se v neštetih matematičnih izračunih, stolpcih in številkah A.H.K. postopoma razblinja ter v obliki računalniškega softwarea nadaljuje svoje delo tkanja niti univerzuma. S postopnim razblinjanjem fizičnega telesa opazovalke zvezd in njenim stapljanjem v komputacijski program, ki namesto zvezd šteje satelite, Lara Reichmann pripoveduje o prehajanju mnoštva človeških teles v mehanski sistem virtualnega. Pri tem se poraja vprašanje – gre za melanholično zgodbo o minljivosti fizičnih teles ali v resnici za pripoved o opolnomočenju na prvi pogled nepomembnega lika, ki prevzame aktivno vlogo protagonista in sam usmerja lastno narativo," ob razstavi zapiše kurtaorica Lara Mejač.

Lara Reichmann (1995) je umetnica, ki deluje na področju videa in animacije. Pri svojem delu pogosto izhaja iz zgodb o pozabljenih, izbrisanih ali nedoločljivih krajih ter likih, ki bivajo na periferijah arhivirane zgodovine. Njeni nedavni projekti se osredotočajo na digitalne vmesnike, glitche in časovne zamike, preko katerih se gradijo vzporedne virtualne pokrajine satelitskih posnetkov. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Aksiomi in Galeriji P74 v Ljubljani, KGLU v Slovenj Gradcu ter Centru sodobnih umetnosti Celje (SI), Krinzinger Projekte, Parallelu na Dunaju (AT) ter Galeriji 707 v Brnu (CZ). V vlogi kuratorke je pripravila več razstav, med drugim v okviru revije ETC., zavoda SCCA, Galerije Škuc in študentske pop-up galerije 7:069 v Ljubljani (SI), Galerije Nova – WHW v Zagrebu (HR) ter platforme Pita Projekt.