Upokojeni fotograf tiskovne agencije AP, ki je pod fotografijo podpisan, vztraja, da jo je posnel on, in tudi tiskovna agencija, za katero je delal, ni našla nobenih dokazov, da bi za objektivom fotoaparata stal kdo drug.

Dokumentarec The Stringer, ki je v celoti posvečen s Pulitzerjevo nagrado ovenčani fotografiji, bo premiero doživel prihodnji teden na festivalu Sundance. Tako fotograf Nick Ut kot fotografska agencija AP ostro nasprotujeta trditvam v filmu: Ut poskuša prek svojega odvetnika preprečiti festivalsko premiero in grozi s tožbo zaradi blatenja dobrega imena. Tiskovna agencija AP je vprašanju posvetila interno šestmesečno preiskavo, na podlagi katere zdaj pravijo, da "ni nobenega razloga, da bi verjeli, da je fotografijo posnel kdor koli drug kot Ut".

Nečlovečnost vojne v eni podobi
Na fotografiji je deklica Kim Phuc, ki v joku teče po cesti v vasi Trang Bang; gola je zato, ker je morala na begu pred napalmom s sebe strgati goreča oblačila; južnovietnamsko letalo je na južnovietnamsko vojsko in civiliste po pomoti spustilo napalm.

Prizor, ki ponazarja grozote vietnamske vojne, je v nekaj urah obšel svet in sprožil izjemno močne odzive. Fotografija je nastala 8. junija 1972, pod njo pa je podpisan Nick Ut, takrat 21-letni fotograf, ki je bil zaposlen v sajgonski redakciji tiskovne agencije Associated Press. Pulitzerjevo nagrado je prejel leto dni pozneje. Po vojni se je preselil v Kalifornijo in še nadaljnjih 40 let delal za AP; danes je star 73 let.

Situacija v nobenem primeru ni bila zrežirana
Film The Stringer sicer pod vprašaj postavlja avtorstvo slike, ne pa tudi avtentičnosti njenega motiva ali okoliščin nastanka. Na eni strani debate sta dokumentarista, zakonca Gary Knight in Fiona Turner, ki govorita o "škandalu za nastankom ene najprepoznavnejših fotografij 20. stoletja", na drugi pa Ut, ki je na tej podobi zgradil svojo kariero. Na kocki je tudi ugled tiskovne agencije, ki ima verodostojnost poročanja za temeljni steber svojega dela.

Z današnje perspektive je skoraj težko razumeti, kako velik vpliv je imela fotografija Napalm Girl. Strokovnjak za fotografijo Ron Burnett njen učinek opiše s trditvijo, da je svetu "zamajala tla pod nogami". "Spremenila je paradigmo, v okvirih katere smo od nekdaj razmišljali o fotografski umetnosti; prekršila je stara pravila o tem, koliko nasilja smeš pokazati javnosti."

Skrivnostni voznik
O avtorstvu fotografije ni zadnjih 53 let javno dvomil nihče, zdaj pa film ponuja tezo, da jo je posnel nekdo drug, človek, ki je tisti usodni dan delal kot voznik za televizijo NBC in ki danes prav tako živi v Kaliforniji. Svoj film je bojda v AP-jevo redakcijo prinesel kot "stringer", torej kot zunanji sodelavec, ki ni redno zaposlen, a agenciji prodaja svoje izdelke. Gary Knight je film na svoji spletni strani opisal kot "zgodbo, za katero številni v naši panogi niso hoteli, da bi prišla na dan, in številni se še zdaj nadvse naprezajo, da se to ne bi zgodilo".

"Film se sooči z vprašanji avtorstva, rasne neenakosti in novinarske etike, obenem pa v ospredje postavi ključen, a pogosto neprepoznan prispevek lokalnih samostojnih novinarjev, ki prispevajo informacije, na podlagi katerih razumemo, kako dogodki po svetu vplivajo na vse nas," zapiše Knight.

Dokumentarista sta se junija lani v Londonu sešla s predstavniki agencije, da bi načeli vprašanje avtorstva fotografije. Pri AP-ju navajajo, da sta filmarja od sogovornikov zahtevala podpis pogodbe o nerazkrivanju informacij, preden bi razkrila svoje dokaze. Ker v ta pogoj niso privolili, se je sestanek končal.

Ključne priče, ki bi lahko kaj povedale o viru fotografije, so že mrtve
Zaradi pomanjkanja podatkov (in zaradi vsega pretečenega časa) so pri AP-ju imeli nemalo težav z interno preiskavo, ki je sledila. Tako vodja fotoreportažne ekipe v Sajgonu leta 1972 Horst Faas kot tudi Yuichi “Jackson” Ishizaki, ki je film s fotografijo Napalm Girl razvil, sta že pokojna. Dokumentacija redakcije v Sajgonu je bila večinoma izgubljena, ko so komunistične sile zavzele mesto, tako da ni ohranjena nobena sled za tem domnevnim zunanjim sodelavcem. V arhivu v New Yorku so sicer shranjeni negativi vseh fotografij iz te serije, a ne ponujajo nobenih dodatnih informacij o avtorstvu.

Ne vemo še, kakšne dokaze sta našla dokumentarista
V agenciji AP filma The Stringer še niso videli, že vnaprej pa objavljajo rezultate svoje raziskave in vse znane podrobnosti o dogodkih okrog nastanka fotografije. "Pripravljeni smo pregledati morebitne nove dokaze in sprejeti ukrepe, ki bi bili potrebni, če bi se teza izkazala za resnično," so napovedali pri tiskovni agenciji.

V okviru notranje preiskave je vodstvo agencije govorilo s sedmimi ljudmi, ki so bili tistega dne bodisi v Trang Bangu ali pa v AP-jevi redakciji v Sajgonu. Vsi trdijo, da nimajo nobenega razloga, da bi dvomili o Utovem avtorstvu fotografije. Dolgoletni novinar New York Timesa Fox Butterfield pravi, da ga je Fiona Turner povabila k sodelovanju pri filmu. "Povedal sem jim, česa se spominjam, kar jim ni bilo všeč, ampak so vseeno nadaljevali projekt," pravi.

Fotograf David Burnett pravi, da se spominja, da sta tistega dne Nick Ut in Alexander Shimkin, fotograf za revijo Newsweek, fotografirala, ko so iz oblaka dima po napadu začeli teči Kim Phuc in drugi otroci. (Shimkin je bil mesec dni pozneje ubit v Vietnamu.)

Za avtorja filma The Stringer je bil pomemben vir Carl Robinson, takratni AP-jev urednik fotografije v Sajgonu – on je najprej presodil, da fotografije ne bodo objavili, saj krši prepoved golote. Faas je drugače menil, vodstvo v New Yorku pa je na koncu odločilo, da bodo fotografijo zaradi njene močne sporočilnosti o grozotah vojne vseeno objavili.

Urednik fotografije: AP je "ustvaril pošast"
Ko so pri AP-ju zdaj hoteli govoriti z Robinsonom, se je izkazalo, da je že podpisal pogodbo o nerazkrivanju podatkov z ustvarjalci filma. Pripravljen je bil sicer spregovoriti neuradno, a to agenciji ne bi pomagalo pri javni objavi izsledkov preiskave. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj bi Robinson vsa ta leta molčal o avtorstvu fotografije, če je vedel, da ni Utova; v arhivu agencije je fotografija, na kateri s penino nazdravlja Utovi Pulitzerjevi nagradi.

Leta 2005 je v intervjuju za arhivski oddelek agencije Robinson izjavil, da so pri AP-ju z distribucijo fotografije "ustvarili pošast" – svet je po njegovih besedah od tistega trenutka naprej čutil empatijo z eno samo žrtvijo, ne pa z žrtvami vojne v širšem pomenu besede.

Nekdanji AP-jev dopisnik Peter Arnett se spominja, da mu je Robinson po smrti Horsta Faasa leta 2012 pisal in dejal, da Ut ni posnel fotografije – po njegovih besedah tega podatka ni hotel oznaniti, dokler je bil Faas še živ. Robinson naj bi izjavil tudi, da je "Ut postal čisto hollywoodski", kar mu ni ustrezalo.

Utov odvetnik je Carla Robinsona, ki je bil iz službe odpuščen leta 1978, opisal kot "človeka s polstoletno maščevalno misijo proti agenciji AP". Prav tako opozarja na to, da ni človek, ki naj bi fotografijo v resnici posnel (in ki ga film bojda identificira) in nikoli javno povedal svoje zgodbe.

Navsezadnje je tu še Kim Phuc sama: v izjavi je potrdila, da se sama tistega grozljivega dne ne spominja, da pa ji je stric vedno zatrjeval, da je fotografijo posnel Ut in da ni nikoli imela nobenega razloga, da bi dvomila o stričevih besedah. Ut je bil tudi tisti, ki jo je takrat odpeljal do najbližje bolnišnice.