Obsežni opus Ludvika Pandurja bo tokrat prvič celostno prikazan in ovrednoten v tako velikem obsegu, predstavljenih bo okoli 150 del iz njegove osebne zbirke. "Lahko rečemo, da je ob tem, da je veliko prodajal, zadržal tiste svoje ljubljenčke. In ravno te predstavljamo na tej razstavi," je za STA povedal kustos razstave Jure Kirbiš. Dela so na razstavi postavljena po kronološkem zaporedju, zadnje je ustvaril pred zgolj nekaj dnevi.

Umetnik izjemne senzibilnosti
Pandurjevo delo zaznamujejo večna prehajanja med figuro in krajino, med mimetičnostjo in abstrakcijo, med liričnim in epskim, med intimnim in mitološkim. Z izjemno senzibilnostjo se odziva na razpoloženjska stanja svoje okolice – od domačega Maribora do številnih potovanj.

Navdih črpa iz skrivnostnosti mariborskega parka in izobilja mariborske tržnice, pokrajin razbeljene Kastilje in romantične južne Bavarske, londonskega Soha in newyorškega Manhattna. Je izjemen erudit, velik poznavalec kanona zahodne umetnosti, predvsem slikarstva, ob tem pa še mitologije in književnosti, poezije in glasbe, filma in fotografije, so zapisali v UGM-ju.

Po Kirbiševih besedah je Pandur slikar, ki je "v Mariboru zelo prisoten, ne samo kot izjemen ustvarjalec, ampak tudi pedagog. Njegov opus obsega več tisoč del, saj slika kontinuirano od časa študija v Zagrebu vse do danes." Ob tem je opomnil, da je Pandur kot umetnik neke vrste volk samotar v slovenskem prostoru, saj se je v nasprotju s svojimi sodobniki na študij slikarstva odpravil v Zagreb, in ne v Ljubljano.

S citati prepojeno ustvarjanje
Njegovo slikarstvo je prepojeno s citati, pri čemer sta poglavitna vira, h katerima se vedno znova vrača, Ovidove Metamorfoze in Percevalov mit o svetem gralu. V to večno preobrazbo in večno iskanje vstopajo, predvsem pod vplivom prostora in časa, trenutni izviri navdiha – od poezije Antonia Machada do filmov Michelangela Antonionija. Od vsega začetka dajeta temu obliko prepoznavni pandurjevska vertikala/figura in horizontala/krajina, skozi kateri se vleče likovna sled evropskega slikarstva od renesanse do danes, so še zapisali v UGM-ju.

"Buhteče baročno, sublimno trepetajoče, groteskno baconovsko, ekspresivno de kooningovsko. Tizian in Botticelli, Klimt in Schiele, Auerbach in Appel. Pastozna razbrazdana polja in lazurni lebdeči sfumato. Skozi vse te svetove v svoji skoraj vsakodnevni slikarski praksi že petdeset let potuje slikar Ludvik Pandur v iskanju svojega svetega grala, idealne forme lastnega izraza. Včasih, kot pravi sam, ima občutek, da se ji je že približal," je o Pandurjevem delu še dodal Kirbiš.

Trije slikarji med Pandurji
Ludvik Pandur se je rodil leta 1947 v Slovenj Gradcu v meščanski družini, vendar so se že v njegovih otroških letih preselili v Maribor, kjer se je šolal do zaključka gimnazije. Za študij slikarstva na zagrebški akademiji se je odločil, da bi se "vrnil k izviru", saj je tam doštudiral njegov oče, slikar Lajči Pandur. Tudi očetov stric je bil slikar. Po zaključku študija se je Ludvik Pandur pridružil mojstrski delavnici slikarja Krsta Hegedušića.

Po očetovi smrti se je leta 1973 vrnil v Maribor, kjer ob rednih prekinitvah s potovanji v tujino in kolonijah po Sloveniji do danes nadvse plodovito ustvarja v ateljeju na Maistrovi ulici v središču mesta. Od prve samostojne razstave v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru v letu 1971 se je predstavil na številnih razstavah doma in v tujini – od Ljubljane, Pirana in Ptuja do New Yorka, Münchna in Madrida. Do upokojitve je bil profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Javnega odprtja velike retrospektivne razstave v UGM-ju zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja covida-19 ne bo, na ogled pa je do 20. marca 2022.