Camille Claudel – njeno življenje in ljubezenska zveza z Rodinom sta navdihnila več filmov – je sicer večino svojih del uničila.

Umetnica je skulpturo z naslovom Zrela doba ustvarila po razhodu z dve desetletji starejšim Rodinom. Po letih dela kot njegova pomočnica si je namreč prizadevala ustvariti samostojno kariero.

Obstaja sicer več odlitkov skulpture, ki prikazuje starejšo žensko in moškega; ob njiju kleči mlada ženska, ki izteguje roke proti moškemu. Umetnostni zgodovinarji so lik mlade ženske interpretirali kot Camille Claudel, ki jo je močno prizadela ločitev od Rodina.

Kip je bil pozabljen v zapuščenem stanovanju
Matthieu Semont iz dražbene hiše je za tiskovno agencijo AFP povedal, da je odlitek, ki je bil prodan na nedeljski dražbi, septembra po naključju odkril pod zaprašeno rjuho v stanovanju blizu Eifflovega stolpa, ki je bilo že približno 15 let zapuščeno. Kdo je bil lastnik skulpture, ni razkril.

Kot je še povedal, sam meni, da Rodin "nikoli ni prenehal ljubiti Camille Claude in je jokal, ko je v livarni odkril lik mlade ženske".

Izkupiček presegel napovedi
Skulptura je bila na dražbi v mestu Orleans prodana za 3,1 milijona evrov; pred prodajo je bila sicer ocenjena na od 1,5 do dva milijona evrov.

Drugi dve različici Zrele dobe sta na ogled v muzeju d'Orsay v Parizu in muzeju Camille Claudel v francoskem mestecu Nogent-sur-Seine.

Camille Claudel (1864–1943) se je sprva učila kiparstva pri kiparju Alfredu Boucheru, ko pa se je mentor odpravil v Italijo, jo je zaupal v varstvo kiparju Augustu Rodinu. Ta je bil takrat že slaven kipar, ki je buril duhove ne le s svojimi deli, temveč tudi s svojim načinom dela. Namesto enega modela je v svoj atelje pripeljal več mladenk, ki so se gole sprehajale po prostoru. V takšnem okolju je tedaj 20-letna Camille Claudel spoznala ljubezen svojega življenja.

Umetnica med svojim razmerjem z Rodinom ni bila v nič kaj zavidljivem položaju; na eni strani je bil priznani kipar, ki si je prislužil vso slavo in je kljub njunemu razmerju ohranil tudi razmerje z Rose Beuret, na drugi strani pa mati, ki se nikdar ni strinjala z njenim poklicem.

Leta 1892 je bilo njenega ljubezenskega razmerja z Rodinom konec. V želji, da bi se uveljavila, se je zakopala v delo, vendar njena prizadevanja niso obrodila sadov. Na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo kiparstvo umetnost moških, kar je pomenilo, da so ženske sicer razstavljale, vendar njihovih del niso kupovali. Vedno večji Rodinov uspeh pa je pripeljal tudi do tega, da ga je Camille Claudel obtožila kraje njenih idej.

Umetnico, ki se je vse življenje počutila zavrženo predvsem od ljudi, ki jih je imela rada, so takšna razmišljanja končno pripeljala do psihičnega zloma. Na pobudo njene matere so jo leta 1913 odpeljali v umobolnico, kjer je ostala do smrti.

Pozneje je Camille Claudel postala feministična ikona. V francoskem biografskem filmu iz leta 1988 jo je upodobila Isabelle Adjani, v vlogi Rodina je zaigral Gerard Depardieu. V filmu iz leta 2013 pa je v vlogi Camille Claudel zaigrala Juliette Binoche.