Gre torej za tisto generacijo slikarjev, ki je na umetnostno prizorišče stopila v poznih 90. letih oziroma na prelomu tisočletja, se pravi enem tistih obdobij, ko je slika po že toliko podobnih situacijah v 20. stoletju še enkrat postavljena na preizkušnjo.

Kot je ob razstavi zapisala kustosinja Martina Vovk, so bila 90. leta v Sloveniji in svetu izredno produktivno in v marsičem prelomno obdobje, in to ob hkratnem zaznavanju preseženosti preteklih umetnostnih modelov in njihove interpretacije. Slikarstvo pa se je ob heteronomiji umetniških praks znova znašlo v zahtevnem defenzivnem položaju.

V središču razstave je torej slika, ki je kot osrednji likovni medij z bogato tradicijo v premenah umetnosti modernizma po besedah kustosinje tolikokrat zadela ob vse svoje zamisljive meje. Dolgo prevladujoča paradigma modernistične umetnosti jo je omejila na raziskovanje specifičnosti lastnega medija in avtoreferencialnost. Na tem zoženem polju je modernistična slika doživela svoje brezštevilne uresničitve, najbolj skrajno z abstraktno sliko. S pojavom medijsko posredovane podobe pa se je dopolnil "vizualni obrat", ki je slikarstvo v primerjavi s podobo množične komunikacije potisnil v ozadje, a mu hkrati naložil izziv soočanja z neobvladljivim izobiljem podob.

Izziv vztrajanja znotraj s podobami preplavljene stvarnosti se je za slikarski medij izkazal za konstruktivnega. Čas spleta se je zanj izkazal kot nova postavka, do katere je mogoče in treba vzpostaviti produktiven odnos. Zanimanje za slikarstvo v času vizualne kulture ni zamrlo, prav tako ne njegova produkcija; ravno nasprotno, kaže, da je ta tako živahna kot vedno, še piše kustosinja.

Kot pravi, nalaga pozicija novejšega slikarstva v novem tisočletju seznanitev z vsaj dvema temeljno novima izhodiščema: prvo je neobvladljiva količina podob v vseh sferah sodobnega življenja, ki slikarju oz. slikarki narekuje konceptualizacijo slikarske podobe, drugo je teža "zgodovinskega spomina" slikarstva kot medija. Položaj slikarstva v novem tisočletju ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in zgodovine, niti nedolžnosti slikarske izkušnje, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela.

Zdi se, da današnji slikarji mlajšega rodu slikarstvo dojemajo kot prakso, v kateri so možnosti izrekanja neomejene, poleg tega pa to izjavljanje določa neka temeljna lahkotnost, nezavezanost čemur koli trdnemu in dokončnemu.

Z deli so na razstavi zastopani Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović in Uroš Weinberger.

Postavitev vrata odpira nocoj, na ogled pa bo do 31. marca.