Sorodna novica Michelangelove mojstrovine v dialogu z videom Billa Viole

Bill Viola, ki je s svojim ustvarjanjem v novi medij videometnosti vnašal klasičen pridih lepote in duhovnosti, je umrl zaradi zapletov, povezanih z zgodnjim stadijem Alzheimerjeve bolezni. Star je bil 73 let. Novico o njegovi smrti je za medije potrdila Kira Perov, njegova žena, vodja studia in umetniška sodelavka.

Z novimi mediji nagovarjal večna vprašanja
Viola se je v svojem delu pogosto jasno naslanjal na klasično umetnost in prek prepoznavne tradicionalne ikonografije skozi sodoben medij odpiral ontološke teme.

V petdesetletni karieri je s pomočjo najnaprednejših avdio- in vizualnih tehnologij preizpraševal človeško življenje v odnosu do rojstva, smrti in zavesti; pri tem se je opiral na duhovno in filozofsko izročilo tako Vzhoda kot tudi Zahoda. Leta 2007 je na nekem predavanju izjavil: "Po mojem mnenju medijska tehnologija ni navzkriž z našim notranjim sebstvom, pač pa njegov odsev."

Britanska kritičarka Laura Cumming je leta 2001 ob njegovi razstavi v Londonu zapisala: "Najveličastnejša razstava živečega umetnika, kar jih trenutno lahko vidimo v Veliki Britaniji. Viola je postal Rembrandt videodobe, umetnik, ki je naredil več kot kateri koli njegov sodobnik za napredek čustvene in estetske razsežnosti tega medija."

Sorodna novica Guggenheim praznuje z videomojstrom Billom Violo

Čeprav je bil njegov primarni medij ustvarjanja videotrak, pa je Bill Viola rad preizkušal meje svoje umetniške prakse. Njegovo prvo delo v HD-videu Going Forth By Day je nastalo leta 2002 po naročilu Guggenheimovega muzeja; rodila se je freska v petih delih, ki je ponazarjala življenjski cikel od rojstva do smrti.

Leta 2018 je v okviru svojega raziskovanja novih medijev ustvaril tudi videoigro The Night Journey, ki je tematizirala naprezanje za razsvetljenjem.

Pogosto je sodeloval tudi z glasbeniki, od frankfurtskega orkestra Ensemble Modern (1994) do rockskupine Nine Inch Nails (leta 2000); odrske postavitve Wagnerjeve opere Tristan in Izolda (2004) se je lotil v sodelovanju z režiserjem Petrom Sellarsom in dirigentom Esa-Pekko Salonenom.

Od tehnološkega čudežnega dečka do raziskovalca duhovnosti
Ko so vizualni umetniki v 70. letih 20. stoletja šele začenjali eksperimentirati z medijem videa, si je Bill Viola hitro pridobil sloves "tehnološkega genija", ki obvlada tehnike snemanja in montaže. Številna njegova zgodnja dela so odraz umetnikove fascinacije s posebnimi učinki; pogosto je zaslone polnil z vizualnimi distorzijami in posnetki nadzornih kamer. Izkušnje s tehnično platjo medija je pridobil v različnih prejšnjih službah; med drugim je bil avdiovizualni pomočnik v muzejih in galerijah.

Postopoma je vse večjo vlogo v umetnosti Billa Viole začelo igrati njegovo zanimanje za zenovski budizem, sufizem in krščanski misticizem. Njegovo igračkanje s potencialom tehnologije se je umaknilo resnejšemu konceptu: medij videa, ki ustvarja iluzijo nenehne sedanjosti, je hotel uporabiti za raziskovanje moči človeške zavesti. Med njegovimi najboljšimi deli so tista, ki skušajo ustvariti iluzijo upočasnjenega minevanja časa, ob čemer v psihi gledalca v ospredje stopi zavedanje lastne telesne navzočnosti in misli.

Viola se je pogosto loteval tudi eksplicitno religioznih tematik. Leta 1983 je ustvaril instalacijo Prostor za sv. Janeza na križu; s pomočjo videa in zvoka je poustvaril vzdušje majhne celice, kjer je španski mistik v 16. stoletju pisal mistično poezijo, kadar ga niso ravno telesno mučili.

V drugih delih ga je zanimala tema narave: v videodelo Ne vem, kakšen sem (I Do Not Know What It Is I Am Like, 1986) je vključil prizore piščančka, ki se vali iz jajca.

V dialogu z Michelangelom
Po dokončanem študiju se je Viola preselil v Firence in delal v studiu za videoumetnost art/tapes/22. V njegovih zrelih delih so očitni vplivi velikih starih mojstrov, še posebej Michelangela. Umetnost Billa Viole so kuratorji večkrat sopostavili z Michelangelovo, na primer v Muzeju duoma v Firencah in v londonski Kraljevi akademiji. V Londonu so v okviru razstave Bill Viola/Michelangelo: Life, Death, Rebirth 14 Michelangelovih risb razstavili skupaj z 12 Violovimi videoinstalacijami.

Daljnosežnemu vplivu Violovega dela se je svet poklonil s številnimi nagradami in retrospektivami. Leta 2017 je njegovo retrospektivno razstavo v Guggenheimovem muzeju v Bilbau obiskalo več kot 700 tisoč ljudi.

Leta 1989 je umetnik o svoji praksi zapisal: "Spoznal sem, da najpomembnejši prostor, kjer obstaja moje delo, ni muzejska sobana ali soba za projekcije, ni televizija in niti sam videozaslon – ampak v umu tistega, ki je delo videl."