Izbor najboljših bodo jeseni razstavili na postavitvi, s katero se poklanjajo temu najbolj samosvojemu med slovenskimi impresionisti.

Na divanu (po 1911), olje, platno, 101 x 133 cm. Foto: Narodna galerija
Na divanu (po 1911), olje, platno, 101 x 133 cm. Foto: Narodna galerija
Rdeči parazol (1904), olje, platno, 125,5 x 85 cm. Foto: Narodna galerija
Rdeči parazol (1904), olje, platno, 125,5 x 85 cm. Foto: Narodna galerija

V zadnjih letih stroka pripravila pomembne korekture periodizacije njegovega opusa, odkritih je bilo več prej nepoznanih del, poznani opus pa želijo čim bolj dopolniti tudi z morebitnimi ostalimi nepoznanimi umetninami.

Matej Sternen (1870–1949) je bil risar, restavrator, grafik in pedagog, predvsem pa tehnično odlično izurjen slikar. Med slovenskimi impresionisti je edini dokončal akademijo, in sicer na Dunaju.

Živel je tudi v Münchnu in hodil v Ažbetovo slikarsko šolo, kjer je srečal Riharda Jakopiča, Matijo Jamo in Ivana Groharja.

Med letoma 1904 in 1907 je z Rihardom Jakopičem in Ivanom Groharjem občasno slikal v okolici Škofje Loke, pozneje sta v njegovem opusu prevladovala akt in portret. Po letu 1920 je postal izbrani restavrator Franceta Steleta na terenu in v Narodni galeriji. Med letoma 1934 in 1936 je poslikal nedolgo nazaj restavrirani svod Frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Za Narodno galerijo je med obema vojnama restavriral dela za stalno zbirko in razstave, na prihajajoči postavitvi pa bodo opozorili tudi na njegov fotografski opus.

Druga svetovna vojna je njegovo terensko delo prekinila, slikanje aktov in portretov pa je nadaljeval skoraj do smrti.

Sternenov slikarski princip je temeljil na obravnavi optičnih učinkov, z dinamičnim kadriranjem in s pastoznim nanašanjem barve.