V režiji v Bolgariji rojenega Dimitra Gotscheffa, čigar postavitve na nemških odrih so večkrat imenovali za produkcijo leta, v Cankarjev dom - predstavi bosta v soboto, 24. 4., in v nedeljo, 25. 4., ob 20.00 - prihaja tragedija, ki jo prevajalec Durs Grünbein imenuje "organizirani živčni zlom". Gre za edino antično grško dramo, ki se ne sklicuje na mit, povezan s kakšnim božanskim likom ali herojsko mitološko osebo, ampak obravnava resničen in aktualen politični dogodek. To so v tem primer grško-perzijske vojne (499-449), natančneje bitka pri Salamini, v kateri so Perzijci izgubili okoli 200 ladij. Vse to zaradi tega, čemur so Grki rekli hubris in kar je bistvo te drame.
Hubris lahko pomeni izredno aroganco in tudi pretirano zaverovanost v svoj prav in v svojo moč, kar v nadaljevanju postane vzrok za oholežev propad. To se v drami zgodi perzijskemu kralju Kserku, ki pred bitko pri Salamini ob grških obalah nagrmadi preveliko ladij, te zato postanejo okorne in neorganizirane ter so na koncu tudi poražene. Poleg uporabe koncepta hubris Ajshil dramo naredi večno aktualno tudi s sklepno poanto. Ta izpove večno vračanje vsega in opozori, da so današnji poraženci jutrišnji zmagovalci in nasprotno. Čeprav so junaki in antijunaki pokopani, ostajajo prisotni in tako na neki način tudi še naprej metafizični politični akterji.
Antični niz v Deutsches Theatru
Gotscheffova postavitev Peržanov v Deutsches Theatru je bila ena od treh produkcij, ki so v tej gledališki hiši v sezoni 2006/2007 tvorile neke vrste antični niz. Ko so bile vse tri drame - poleg Peržanov sta bili to še Evripidova Medeja in Ajshilova Oresteja - postavljene, je Süddeutsche Zeitung med drugim zapisal, da gre pri teh predstavah za "postavljanje vzora" postavitve starogrške tragedije in da gre za vrhunec v inscenaciji antične dramatike, kakršen se v Nemčiji ni posrečil po produkcijah Petra Steina in Klausa Michaela.
Štirje igralci v togih kompozicijah pred zidom
Dimiter Gotscheff se je v postavitvi Ajshilovih Peržanov zanesel na moč besede same na sebi. Angažiral je le štiri igralce - Margit Bendokat predstavlja Zbor, Almut Zilcher je Atosa, Samuel Finzi nastopa kot sel in Kserks, Wolfram Koch pa je sel in Darejev duh. V togih kompozicijah na praznem odru in postavljeni le pred (ob) pomenljiv zid se igralci razvrščajo v togih kompozicijah in z izjemno močjo in poudarjeno izgovarjajo nikoli preveč nabuhle, ampak stvarne in pomenljive besede. V njih se odvrti bistvo politike, zaradi česar je ob predstavi kritiška revija Theater Heute zapisala: "Morda vas bo spodbudila k razmišljanju o ZDA in Iraku, o Georgeu Bushu mlajšemu in starejšemu, o Evropi in Izraelu, Iranu in Ahmadinedžadu, ali velikih koalicijah, morda pa tudi ne. Konec koncev, vsak od nas odgovarja za lastne 'male sive celice'."
Referenca za teater Vzhodne Nemčije
Deutsches Theater bi vsaj pogojno lahko imenovali za osrednje berlinsko gledališče, zagotovo pa je to v več obdobjih nesporno bilo. Njegova zgodovina namreč pozna nekaj izredno intenzivnih in skoraj kritičnih obdobij za razvoj evropskega gledališča 20. stoletja. Neposredno po drugi svetovni vojni so pod vodstvom Wolfganga Langhoffa na odru Deutsches Theatra postavili niz inovativnih produkcij dramatikov Benna Bessona, Frank Castorfa in Heinerja Müllerja in tedaj je Deutsches Theater tudi postal tako rekoč najbolj referenčna gledališka ustanova Vzhodne Nemčije, pa tudi središče umetniškosti in eksperimentalnega odrskega dogajanja v širšem srednjeevropskem prostoru.
Z Deutsches Theatrom v novo obdobje nemške zgodovine
Svoj pomen ne le v odrski, ampak v splošni kulturi in v javnem življenju je gledališče podčrtalo kot soorganizator največje protestne demonstracije v zgodovini Vzhodne Nemčije. To je bil protest na berlinskem Aleksandrovem trgu 4. novembra 1989, ki je bil ključni dogodek pri padcu berlinskega zidu. Repertoar Deutsches Theatra sicer vsako leto osveži približno trideset premier, okoli dvanajst na glavnem odru in osem v Kammerspiele oziroma na komornem odru.