Na oder pride gluhonemi pritlikavec Bobò, ki šepa, a vseeno zapleše. Bobò je 45 let svojega življenja preždel v umobolnici v Aversi. Tam ga je srečal tudi režiser Pippo Delbono in ga naredil za enega svojih 'izjemnih igralcev'. Zaradi njih so Delbona pred nekaj leti tudi povabili za govornika na konvenciji o družbeni in kulturni raznolikosti, ki je potekala v italijanskem parlamentu v Rimu. V Delbonovih predstavah namreč nastopajo ljudje, ki so kot Delbono živeli v umobolnicah, ulični umetniki, nekdanji brezdomci, rockerji, otroci z Downovim sindromom, seveda pa tudi profesionalni igralci. "Potem ko sem delal z njimi, ne morem več sprejeti 'teorije', da naj bi se 'problematične' člane naše družbe obravnavalo drugače. Prav oni so zvezde in razlog za moj uspeh, to so liki, ki po evropskih prestolnicah potujejo z mojimi igrami. Vse to nam govori o tem, da je lahko prav raznolikost orodje, s katerim ljudem širimo obzorja."
Dva dneva za Delbonovo vojno
Tudi izhodišče predstave Vojna, s katero bo Pippo Delbono v Cankarjevem domu gostoval še 26. novembra, je raznolikost. Pravzaprav 'ekscesivna raznolikost', saj je predstava "nastala iz nuje, da osvetli življenje, rojeno iz obrobnosti, bolezni, trpljenja in človeške različnosti, ter ga izrazi s krikom, plesom in igro". Poleg Boba, ki na odru stoji s šopkom rož v rokah in okoli njega divja Delbono sam, se v neke vrste meščanskem salonu znajde še cela parada obrobnežev. Zdi se, kot da gre pri Delbonu za novo afirmacijo osnovnih postulatov gledališča krutosti Antonina Artauda. "Brez krutosti kot elementa, ki konstituira sam temelj predstave, gledališče ni mogoče. V naši trenutni situaciji degeneriranja lahko metafizika v nas znova prodre in mora prodreti skozi kožo," je pisal Artaud na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. S kar najbolj divjimi, mračnimi in fizičnimi podobami se mora na odru razgrajevati lažna resničnost, ki je "tančica prek naših zaznav" (Artaud).
Ranjeno in strto človeštvo
Vojno je Delbono prvič predstavil že leta 1998. Svet je bil tedaj še bolj urejen in na videz v celoti bolj obvladljiv. Inferno na Manhattnu se še ni zgodil. Tudi zaradi tega in nekaterih drugih vmesnih dogodkov potenciranega nasilja in tudi zaradi v tem času hitrega razvoja spletnih socialnih omrežij ter drugih interaktivnih aplikacij s potencialom razrastom v nekaj Velikemu bratu podobnega Vojna danes še vedno more delovati sveže in zanimivo; omogoča namreč drugačne interpretacije kot pred več kot desetletjem, čeprav gre pri Delbonovi vojni predvsem za notranjo vojno vsakega posameznika. Kako se ta nori kaos na odru razpleta, naj ostane skrivnost, dodajmo le opis, ki ga je v oceni Vojne v časopisu L'Humanité sicer tudi že leta 2002 zapisala Zoe Lin: „Vojna oziroma italijansko Guerra je nasilje nad možmi, ženami in otroki, nevarno nasilje, ki poseže v sleherni kotiček duha, prodre skozi sleherno poro. Pippo Delbono uprizori to ranjeno, strto, pretepeno, odprto človeštvo.“ Poleg Boba so strti in pretepeni še „Nelson, ki je živel pod mostovi Neaplja, Armando, ki zaradi otroške paralize le mukoma hodi, Gianluca, sijajni mongoloid z otroškim obrazom, ki s svojo poezijo razsvetljuje ves spektakel“.
Italija, ki je Berlusconi ne vidi
To je pravzaprav Italija, ki je Berlusconi 'ne vidi'. Tako kot ''subproletariata' ni videla oblast krščanskih demokratov, ki jo je sredi sedemdesetih Pier Paolo Pasolini obtoževal spodbujanja tonjenja Italije v potrošništvo in v stanje 'poblagovljenja' vsega in vseh; in ki jo je Pasolini hkrati tik pred smrtjo obsojal tudi zaradi njene oholosti: „Še posebej silovito sovražim trenutno oblast, oblast leta 1975; to je oblast, ki kar najgrozljiveje manipulira z (našimi) telesi; gre za manipulacijo, ki nima česa zavidati tisti, ki sta jo izvajala Himmler ali Hitler.“ Pasolinija ne omenjamo kar tako. Delbono se je večkrat skliceval nanj in leta 1995 mu je celo posvetil predstavo Jeza (La Rabbia). S to predstavo je tudi začel razvijati svoj način gledališča. Gre za nenehni eksperiment in tudi za parafrazo Pasolinija. Kot je večkrat v intervjujih opozoril Delbono, je za Pasolinija kultura pomenila izvabiti iz svojih želja, kolikor je le mogoče veliko. Pri tem gre za predanost prihodnjim generacijam, nikakor pa ne za misel na naslednje volitve.
Italija le ohranja staro kulturo, nove ne zna zagnati
Ja, z Italijo Delbono 'ni vedno na ti'. Pravi tudi, da v tujini vedno bolje dela. Če v kritikah italijanske politike pogosto beremo o prevladi 'starcev', ki so še vedno vpeti v stare načine ravnanja, ki (vsaj včasih) vključujejo tudi več kot le mimobežna srečevanja z mafijo, pa Delbono podobno govori o italijanskem gledališkem svetu. Ta je se je po njegovem mnenju prav tako 'prodal za nekaj volilnih glasov', živi pa po logiki celotnega italijanskega upravljanja kulture, ki je predvsem upravljanje kulturne dediščine. Invencija je tukaj nekaj neznanega. „Naša država ohranja – ne zna pa ničesar preroditi,“ pravi Delbono, ki se zato raje uči od tujih kultur.
Uči se plesa in igre Kitajcev, Indijcev in prebivalcev Balija; med turnejo po Palestini in Izraelu je 'mimogrede' posnel dokumentarec Vojna in zanj prejel nagrado italijanske filmske akademije David di Donatello (italijanski ekvivalent oskarju); s predstavo Sezona za atentatorje (Il Tempo degli Assassini) je pred približno dvajsetimi leti nastopal tudi po južnoameriških zaporih; tretji film Strah (La Paura, 2009) je posnel s prenosnim telefonom; leta 2007 je prvič režiral opero; še vedno tudi igra in ob Tildo Swinton je nastopil v filmu I am Love (Sem ljubezen) Luce Guadagnina. Ime Pippo Delbono pomeni vedno vnovično invencijo gledališča, predvsem pa življenja. Tega v italijanskem gledališču ne vidi in prostodušno pravi: „Ne bojim se reči, da je italijansko gledališče mrtvo.“ Če je njegovo gledališče res živo, pa bomo videli kmalu.