Kakšna je metaforika avtorjev iz Zimbabveja? Kako doživlja tujstvo in begunstvo Malezijec? Kaj ima povedati popularni avstralski pevec o verskih sektah?

"Džidadina vojska je bila, tako kot druge varnostne sile, v celoti sestavljena iz psov. In zdaj so psi, psi, psi in še več psov korakali proti šotoru, bleščeči črni škornji so se dvigali in spuščali z osupljivo usklajenostjo."
Podobno kot v Orwellovi Živalski farmi tudi roman Slava uveljavljene zimbabvejske avtorice NoViolet Bulawayo uporabi živalska bitja za raziskovanje zgodovine Zimbabveja od boja proti kolonializmu, pa vse do neodvisnosti ter življenja pod koruptivno in nasilno vlado. Roman je pravzaprav nekakšna alegorija odstranitve Roberta Mugabeja z državnim udarom leta 2017 ter vzpona na oblast njegovega nekdanjega podpredsednika Emmersona Mnangagwe. Analizira zadnjih nekaj let pod novo oblastjo, v katerih je zimbabvejsko – v romanu pa Džidadino gospodarstvo močno trpelo, politične obljube novega režima pa so ostale neizpolnjene. Odlomek romana Slava je prevedla Petra Meterc.

NoViolet Bulawayo: Slava

"Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana." (iz romana Pekel Henrija Barbussea)
Francoski pisatelj Henri Barbusse je začel ustvarjati ob koncu 19. stoletja, ko se je v Franciji simbolizem dokončno umikal naturalizmu in dekadenci. Vzgojen je bil v navzkrižnem ognju Kantove racionalistične, Schopenhauerjeve pesimistične in Bergsonove vitalistično-intuitivne filozofije. Leta 1916 je izšlo njegovo najbolj znano delo Ogenj, eden najznamenitejših vojnih romanov vseh časov, ki mu je prinesel Goncourtevo nagrado. Po vojni je postal vnet privrženec oktobrske revolucije in se osebno povezal s Stalinom, ki mu je nazadnje zaupal pisanje svoje biografije in mu na stežaj odprl vrata sovjetskih arhivov.

Henri Barbusse

"Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo."
Tash Aw je najuspešnejši malezijski pisatelj zadnjega desetletja, ki živi v Londonu. Doslej je izdal pet proznih del, prevedena so v približno 30 jezikov. Rodil se je leta 1971 na Tajvanu malezijskim staršem, pri dveh letih se je z njimi preselil v Kuala Lumpur. Odraščal je večjezično, doma je govoril kitajščino in kantonščino, v šoli pa malajščino in angleščino. Nato je šel v Anglijo študirat pravo, na magistrski stopnji pa kreativno pisanje. Leta 2005 je izdal prvi roman The Harmony Silk Factory in z njim dosegel velik uspeh (med drugim je bil v širšem izboru za bookerja, prejel je nagrado whitbread za prvenec). S tretjim romanom se je znova znašel v širšem izboru za bookerja.

Predstavljamo nekaj poglavij z začetka njegove prozne knjige, ki je leta 2016 izšla v ZDA z naslovom Obraz: Tujca na pomolu in se je uvrstila med finaliste nagrade Los Angeles Timesa. V njej Tash Aw raziskuje priseljenstvo ob zapleteni zgodovini svoje kitajsko-malezijske družine. V knjigi tke zgodbe posvečencev in obstrancev, podobe odročnega podeželja in velemestnih nočnih klubov ter raznovrstne množice človeških glasov.

Tash Aw: Tujca na pomolu

Charles Simic: Pesem

Vsako jutro pozabim, kako je.
Gledam, kako se nad mesto
dviga dim z vélikimi koraki.
Nikogaršnji nisem.

Potem se spomnim svojih čevljev,
kako jih moram obuti
in kako bom, če jih bom hotel zavezati,
moral pogledati zemljo.
V začetku letošnjega leta je pri štiriinosemdesetih letih umrl eden najbolj uveljavljenih in spoštovanih sodobnih ameriških pesnikov srbskih korenin Charles Simic. Simic se je rodil leta 1938 v Beogradu, leta 1954 pa je odšel v Združene države Amerike, kjer je ustvarjal – izdal je preko trideset pesniških zbirk in nekaj knjig esejev – do konca svojih dni. Za svoje pesniško delo, ki ga je ustvaril v ameriški angleščini z "vzhodnoevropsko eksistenco", je prejel številne nagrade, med drugimi tudi Pulitzerjevo nagrado leta 1990. V svojih pesmih je nenehno nastavljal ogledalo surovemu svetu in zasledoval resnico vsakdana, resnico dobe. In kot je nekje zapisal, je bila poezija zanj posebna oblika spoznanja. Objavljamo nekaj pesmi Charlesa Simica iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja.

Charles Simic: Razgaljanje tišine

"Apalaška pot, skušnjavka, je nadvse prikupno vijugala prav mimo mojega novega doma. Glasek v glavi mi je šepnil: "Sliši se zanimivo. Greva!"
V maju se posvečamo materi vseh pohodniških poti, Apalaški poti. Po njej nas je prejšnji nedelji vodil prvi Slovenec, ki je pot prehodil in o njej napisal knjigo – Jakob J. Kenda, kako pa se je z njo spopadel ameriško britanski novinar in pisatelj Bill Bryson? Tudi on je o njej napisal knjigo, Sprehod po gozdu, po Apalaški poti pa se je odpravil v spremstvu svojega starega tovariša Stephena Katza nekega marčnega jutra v severni Georgii z namenom, da prehodi vseh 2100 milj.

Bill Bryson; Sprehod po gozdu, 1. del

"O Bog!" sem pomislil, "kaj so storili tvoji hiši?" A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival."
Avstralski rockovski glasbenik Nick Cave je napisal prvi roman Ko je oslica zagledala angela leta 1989 v Zahodnem Berlinu. To je bil prelomen čas padca Berlinskega zidu in totalitarizmov, obet upanja in svobodnejšega življenja. Roman Ko je oslica zagledala angela prinaša zgodbo posebne krščanske sekte ukuliti, ki so naselili neko mitološko dolino v Severni Ameriki in se tam preživljali s predelavo sladkornega trsa. Prevajalec Andrej Pleterski je v spremni besedi zapisal, da je Nick Cave temeljito raziskal zgodovino okvarjene (kolektivne in individualne) psihe svojih likov in spletel slikovito in silovito povest o ozkogledi verski licemernosti, ki se nasilno sooča z dušo drugačnega (nemega) posameznika, ga potiska na rob in pahne čez.