Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo nocoj premierno zaživela nova postavitev komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi pionirja slovenskega gledališča Antona Tomaža Linharta. Režiral jo je Diego de Brea. Tokrat so v ospredje postavili prepad med gonom in razumom ter med javnim in zasebnim.

Situacijska veseloigra po režiserjevih besedah danes sicer nima več prevratniškega naboja, je pa tokrat v ospredju prepad med nekontroliranim gonom in kontroliranim razumom, s čimer se današnja družba po njegovem mnenju zelo slabo spopada. De Brea je ustvaril tudi scenografijo za predstavo.

V pripravah na Linhartovo obletnico
Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL-a Barbare Hieng Samobor so se za Ta veseli dan ali Matiček se ženi v MGL-u odločili tudi zaradi 270. obletnice Linhartovega rojstva, ki bo čez poldrugo leto.

Matiček kot čista, nepreračunljiva duša
V vlogi Matička tokrat nastopi Uroš Smolej, ki je na nedavni novinarski konferenci povedal, da je njegov Matiček drugačen od preostalih in je absolutno nekdo, ki ni preračunljiv, je skromen in iskren, brez razloga, da ne bi imel rad svojega gospodarja, in ljubi svojo Nežko, s katero se bo poročil. Tudi postavitev igre je, kot je dodal, posebna.

V predstavi poleg Smoleja igrajo še Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Tina Potočnik Vrhovnik, Boris Kerč, Jožef Ropoša, Nejc Jezernik kot gost in Lena Hribar Škrlec. Dramaturginja je Ira Ratej, kostumograf je Leo Kulaš.

Razsvetljenec, zgodovinar in dramatik Anton Tomaž Linhart (1756–1795), sicer sin Slovenke in češkega priseljenca meščanskega rodu, je z avtorsko priredbo Beaumarchaiseve satire Figarova svatba položil temeljni kamen slovenskega gledališča in dramatike. Linhartova prva dela, med njimi tragedija Miss Jenny Love in pesniška zbirka Blumen aus Krain, so nastala še v nemščini, a je ta jezik Linhart v skladu z obujeno narodnozavedno mislijo opustil in začel ustvarjati v slovenščini.

Ta veseli dan ali Matiček se ženi je v knjigi izšel leta 1790, zaradi takratne cenzure pa je bilo delo na odru prvič uprizorjeno v Novem mestu šele leta 1848 – v letu pomladi narodov in več kot 50 let po dramatikovi smrti.

Kaj je zmotilo cenzorje?
Beaumarchaisevo besedilo je izrazito predrevolucijska igra, ki pa jo je Linhart mojstrsko ponašil in poenostavil ter spremenil tako, da se nestanovitni in ljubosumni Baron Naletel osmeši, Matiček pa srečno oženi. Bistvena sprememba je ta, da je Linhart dogajanje prestavil v kmečko okolje. Revolucionarna ost igre je prešla v kritiko domačih sodnih razmer, Figarov prevratni monolog pa je nadomestil s krajšim domačim, a nič manj revolucionarnim Matičkovim govorom, da gospod ni nič boljši kakor njegov služabnik, v gledališkem listu poudari E. Jagodic. "Z baronom! – Al je kaj boljši kakor jaz? – Vzemi mu denarje, žlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je človek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bi on meni služil."