Danes sam pomaga soustvarjati že tretji film režiserke Shahrbanoo Sadat, ki je navdih za svoje filmske pripovedi našla prav v Hashimijevi življenjski izkušnji.

Vedno sem si želel pisati svojo zgodovino, je Hashimi, ki je soscenarist koprodukcije Sirotišnica (Parwareshgah), pred projekcijo povedal občinstvu na festivalu Kino Otok v Izoli. To je tudi zelo zgodaj začel delati. Svoje odraščanje v sirotišnici, kjer je pristal, potem ko ga je med preprodajanjem filmskih vstopnic na črnem trgu prestrezala policija, je neutrudno popisoval v dnevniku. Veliko zapisov je bilo leta 1989, ko so mudžahidi iz države izgnali Sovjete, uničenih, a dovolj, da so dosegli mlado režiserko Shahrbanoo Sadat.

Ena redkih filmark, znanih zunaj državnih okvirov, je v Hashimijevih doživetjih prepoznala možnosti za filmsko pentologijo. Doslej je posnela dva filma, utemeljena na prebranem: prvega Wolf and Sheep (2006) je ustvarila v sklopu Cinéfondation rezidence canskega filmskega festivala, kjer je bila pri dvajsetih letih tudi najmlajša cineastka, kadar koli izbrana za ta program. Sirotišnica je drugi film v nizu, s Hashimijem zdaj pripravljata že tretjega.

Shahrbanoo Sadat in Anwar Hashimi sta se spoznala leta 2012, ko ga je režiserka povabila, da ji pomaga napisati scenarij za film na podlagi lastne zgodbe. To je bil začetek še vedno trajajočega filmskega sodelovanja, ki pa je v resici tudi družinsko prepleten. Njuno srečanje je znova prepletlo tudi zgodbi bratranca in sestrične, ki do tistega trenutka nista vedela drug za drugega. "Ko sem izvedel, da smo v sorodu, sem prvič začutil, da imam družino. Nikoli nisem imel namreč občutka, da imam družino, in to sem vedno pogrešal," se spominja Anwar Hashimi in po ogledu Sirotišnice dobijo njegove besede še večjo težo.

Zgodba torej pripoveduje o dečku Quodratu (igra ga Qodratollah Qadiri, ki je z režiserko sodeloval že pri prvencu Wolf and Sheep), ki se kot sirota prebija na ulicah Kabula in si z nekaj iznajdljivosti, ko le lahko, privošči odmik od resničnosti: prepusti se lepšemu svetu bollywoodskih filmov, ki so bili v Kabulu v 80. letih izjemno priljubljeni.

Podobe filma Quodrata nikoli zares ne zapustijo, in ko se pozneje znajde v sirotišnici na obrobju Kabula, ki jo vodijo Sovjeti, ga težki, a tudi lepi trenutki odnesejo v fiktivni svet bollywoodskega petja. To kot nadrealističen trenutek zareže v sicer izrazito realistično pripoved, ki ne slika le Quodratove zgodbe, ampak tudi sorodne usode njegovih novih prijateljev, mladih iz vse države, ki so se znašli na sosednjem pogradu.

Režiserka kljub zasanjanim vložkom veliko polaga v pristnost in realistično občutenje zgodbe, zato vloge tudi porazdeli med naturščike, vključno s Hashimijem. Tako on igra enega od vzgojiteljev, ki ne pooseblja hladnosti in nečloveškosti institucije, kakršno bi morebiti od sirotišnice pričakovali, ampak skuša s toplino in očetovskim odnosom dečkom pomagati k boljšemu jutri. Surovost, v kateri se ob prihodu v sirotišnico znajdejo dečki, verjetno pa so je bili vajeni že iz ulice, ne prihaja od sistema, ampak je to neizogibna posledica revščine, hudih razmer, v katerih se oblikujejo življenja celih generacij otrok, trdega življenja, ki ga vsi dobro poznajo.

Sirotišnica je vsaj deloma tudi film o odraščanju, o prvih ljubeznih, medvrstniškem nasilju, spletanju prijateljskih vezi in učenju življenjskih lekcij. A zgodba vseh otrok se ne konča kot Hashimijeva. Fayaz pristane v psihiatričnem oddelku, Hasaba razstreli med igranjem z najdenim sovjetskim orožjem. Tragičen konec dečkov nas predrami iz univerzalnih trenutkov odraščanja ter spomni na politično ozadje, ki kroji usodo mladih pred nami. Gre za enega redkih afganistanskih filmov, ki slikajo življenje pod Sovjeti (in možnosti, ki so jih omogočale otrokom, kot so bili Quodrat in njegovi prijatelji) in negotovost v nastajajočih razmerjih ob spreminjanju politične krajine, ki jo fantje v sirotišnici komajda zaznavajo, kaj šele, da bi jo zares razumeli.

Medtem ko je Hashimi od nekdaj težil k pisanju svoje zgodbe, pa samega sebe v filmu nikoli ni zares videl. "Od otroštva sem sovražil svoje fotografije ali zven svojega glasu, ampak režiserka je bila odločena, da moram nastopiti v filmu. Še danes ne vem, zakaj se je tako odločila," se je pošalil.

Zaradi izgube nekaterih zapisov je moral za potrebe filma trdo delati, da je na novo ustvaril tisti čas, veliko razmišljal o 80. letih, si predstavljal ljudi, kako so živeli in kakšna oblačila so nosili.

Podobno kot prvega filma tudi Sirotišnice zaradi nevarnosti in zavarovanja opreme (ki je nihče ni želel zavarovati) niso snemali v Afganistanu, ampak so najprimernejšo lokacijo našli v Tadžikistanu, "ker je podoba hiš in življenje podobna kot v 80. letih v naši državi," pravi Hashimi. "Ko smo si ogledali lokacijo v Tadžikistanu, smo našli neki hostel, ki so ga zgradili Čehi in je bil zelo podoben stavbi sirotišnice, v kateri sem sam preživel otroštvo. Tako smo se odločili, da bomo tam snemali."

Močna prisotnost filmske umetnosti v Sirotišnici tako na vsebinski kot oblikovni ravni je na neki način tudi povzetek Hashimijevega življenja. "Ko sem bil star 13 let, sem živel na ulici. Moj edini vir zaslužka je bil, da sem kupil vstopnice za kino in jih dražje prodal na črnem trgu. Priložnost sem izkoristil tako, da sem si tudi sam ogledal filme. Nekatere sem pogledal že 30-krat. Všeč mi je bilo, saj sem se tako učil hindijščine in jezikov Pakistana."

Še danes se ob ogledu svojih filmov spomni na lastno življenja na ulici, ko mu je spremljanje zgodb filmskih junakov predstavljalo vse. In ni bil edini. "Zaradi revščine v naši državi veliko ljudi podobno sanjari, da bodo nekoč uspešni v svojem življenju," pove. "To morda razloži velik uspeh hollywoodskih in bollywoodskih filmov v Afganistanu in Pakistanu, saj jih veliko ljudi gleda v želji, da bi sami živeli tako kot liki v filmu. Sanjajo o boljšem življenju."