Dokumentarni film, ki ga je za najboljšega izbralo občinstvo Diagonal, bodo nocoj premierno predstavili v Kinodvoru. Gre za tretji del avtoričine trilogije o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem – sestavljata jo še filma Andri 1924–1944 in dokumentarni celovečerec "Korošec govori nemško" ("Der Kärntner spricht Deutsch").

Producenta dokumentarca Izginjanje sta Soleil Film in Vertigo, koproducenta RTV Slovenija in ORF Film – Fernsehabkommen v sodelovanju s filmskim studiem Viba film. Poleg četverice avstrijskih organizacij ga je financiral tudi Slovenski filmski center (SFC).

Izginjanje (Verschwinden) je dokumentarec, ki spretno prepleta osebno in politično, predvsem pa je pripoved oziroma razmišljanje o uporu. "Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno: moja družina, moj ‘materni jezik’, izguba družinskih članov, izguba jezika in izguba spomina. Vendar pa moji dokumentarci ne govorijo le o uporu, saj že sami po sebi predstavljajo vrsto upora: upirajo se pozabi in izrinjenosti. Ljudi in zgodbe rešujejo pred popolnim izbrisom. Vračajo jih v kolektivno zavest, kamor tudi sodijo. Ker so del avstrijske, evropske in svetovne zgodovine," pravi filmska ustvarjalka.

Kot velik del slovenskega prebivalstva južne Koroške je tudi režiserkin stari oče leta 1920 tako glasoval za to, da bi pokrajina ostala v Avstriji. To dejanje samoodločanja in demokracije bi lahko pomenilo izhodišče za sožitje v raznolikosti, kot je bilo slovenski manjšini tudi obljubljeno z zakonom. Namesto tega so koroški Slovenci danes na različne načine diskriminirani, slovenskega jezika pa v javnih prostorih že dolgo ni več slišati. Režiserka se sprašuje, kako bo s tem čez trideset let.

Da bi posnela dokumentarec o Hodišah/Keutschachu, jo je leta 2017 nagovoril zgodovinar in univerzitetni profesor Oliver Rathkolb, ne da bi se ob tem zavedal, da gre za njen domači kraj. Tam je Andrina Mračnikar odraščala in tam še danes živi njena družina, zato se vanj redno vrača.

Leta 1910 je v Hodišah še več kot 95 odstotkov prebivalcev govorilo slovensko, nemško večina sploh ni znala govoriti. Danes je situacija ravno nasprotna, opozarja režiserka: število tistih, ki še govorijo slovensko, je enomestno. "Nič ne kaže, da je bila vas nekoč skoraj v celoti slovenska, prav tako pa ne dobimo vtisa, da slovenska narodna skupnost v Hodišah danes sploh še obstaja. Kraj je poseben tudi zato, ker nima krajevne table." Kot pravi, je zgodovina Hodiš po eni strani reprezentativna in značilna za vso južno Koroško, po drugi strani pa kraju manjka še marsikaj, o čemer sem prav tako želela govoriti. "Na primer o uporniškem duhu slovensko govorečih študentk in študentov, ki se politično organizirajo in se skušajo boriti proti nezakonitostim v manjšinski politiki. Z letom 2020 se je bližala tudi stota obletnica koroškega plebiscita, ki se je zgodil 10. oktobra 1920. Bilo je jasno, da bo Koroška obletnico bučno praznovala in da bodo potekali tudi protesti." Režiserka je upala, da se bo v tem jubilejnem letu v političnem smislu premaknilo vendarle kaj premaknilo in bi se naredil korak naprej v prepoznavnosti slovenske manjšine na Koroškem. A zgodilo se je veliko manj od pričakovanega in tudi o tem pripoveduje film, pove režiserka.

Andrina Mračnikar se je rodila leta 1981 v avstrijskem Halleinu ter odraščala v Ljubljani, Celovcu in Hodišah. Študirala je umetnostno zgodovino na Dunaju, režijo na AGRFT-ju v Ljubljani ter režijo, scenaristiko in dramaturgijo pri Michaelu Hanekeju in Walterju Wippersbergu na Dunajski filmski akademiji. Po številnih nagrajenih dokumentarcih je leta 2015 posnela celovečerni prvenec Ma folie, ki je poleg drugih priznanj prejel nagrado prvi koraki (First Steps) in avstrijsko filmsko nagrado za najboljšo stransko igralko.

Pred projekcijo filma bo v Kavarni Kinodvora potekala okrogla miza o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti koroških Slovencev.