Dramo italijanskega dramatika, ki razgalja različne odtenke človeka in njegovih odnosov, uprizarjajo v Mestnem gledališču ljubljanskem – premiera bo nocoj na malem odru.

Igra po besedah direktorice in umetniške vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor že od praizvedbe buri duhove, bodisi na erotični ravni ali v političnem smislu, saj predstavlja tri med seboj tesno povezane ženske v samotni hiši na samotnem otoku, med katere vstopi neznan mlad moški. Če se je večina dosedanjih uprizoritev ukvarjala s skrivnostno notranjostjo žensk in je bil moški neke vrste funkcija, se je zgodba moškega ob trenutnih političnih dogodkih poglobila. "Tako imamo štiri popolnoma enako komplicirane like," je dejala.
Betti velja ob Luigiju Pirandellu za enega največjih italijanskih dramatikov. Po poklicu je bil sodnik, zato se je v življenju srečeval z različnimi zgodbami.

Napisal je 27 iger, v katerih se je ukvarjal s temami, kot so zločini, nenavadna, skrivnostna dejanja in bizarnosti. Njegova dela so po besedah dramaturginje Alenke Klabus Vesel izjemno kompleksna, večplastna, celo naturalistična, v njih pa je tudi veliko skrivnosti in simbolike. Raziskoval je dvojnost človeške narave, a je do nje obenem ostajal prizanesljiv.

Drama Zločin na Kozjem otoku je nastala leta 1948 in v prva povojna leta je postavljena tudi zgodba. Krstno so jo v Italiji uprizorili leta 1950, a je niso sprejeli z naklonjenostjo. Šele pozneje, ko so jo uprizorili v Parizu, so jo začeli uprizarjati po svetu.

Alen Jelen je sam dal pobudo za uprizoritev, saj se mu je zdelo, da igra ponuja vse tisto, kar ga zanima v gledališču. Sprva se ni zavedal, da gre za zahtevno besedilo, katerega kompleksnost se je začela izrisovati šele, ko so ga začeli postavljati.

V predstavi nastopajo Judita Zidar, Nataša Tič Ralijan in Julita Kropec k. g. Judita Zidar je pri zgodbi najbolj opazila, da ljudje radi poenostavljamo stvari, vendar jo je avtor izpisal tako kompleksno, da je na neki način neulovljiva in hkrati mesena. Tudi Nataši Tič Ralijan se besedilo zdi zelo primerno za današnji čas. Otok v predstavi razume kot kraj, kjer se sreča dvojnost med razumom in čustvi.

Moškega igra Gregor Gruden, ki je prvo asociacijo v besedilu našel pri ljudeh, ki hodijo čez meje in prinesejo s seboj nekaj, kar je mogoče tuje: "In se zaradi tega znajdejo v nenavadnih situacijah."

Scenografka Urša Vidic je prostor za predstavo gradila na meji med realizmom in abstrakcijo. Čeprav ima besedilo določen političen podton, so se s scenografijo želeli izogniti determiniranosti prostora. Predstavo je z zvočno podobo opremila Darja Hlavka Godina, ki je sledila ideji minimalizma, v glasbo pa vključila tudi vzhodnjaški melos.