Pesnik, prevajalec in sodnik Alojz Gradnik - njegove najbolj znane pesniške zbirke so od prvih Padajočih zvezd prek De Profundisa in Zlatih lestev do zadnjega Lucipetra - ima svoj zadnji dom v rojstni vasi, v Medani sredi Goriških brd.

Za grob skrbi briška občina, Goriški muzej je odprl spominsko sobo v Gradnikovi rojstni hiši, žal pa ob medanskem pokopališču žalostno propada Gradnikova družinska domačija.

O kako daleč, daleč si, Medana,
ti moja tiha, mila rojstna vas!
Ko mislim nate, skrijem svoj obraz
in vem takrat, kako je solza slana.

… to je prvi verz Gradnikove pesmi V tujini, v kateri se tesnobno spominja svoje rojstne vasi, Medane. Pesnik je bil izjemno navezan na svojo rodno grudo. Herko Saksida, kustos Goriškega muzeja, ki skrbi za Gradnikovo spominsko sobo v njegovi rojstni hiši sredi Medane, o vélikem pesniku pravi: "Gradnik v precej svojih pesniških umetninah opeva Brda. Iz njih veje domotožje, verze preveva občudovanje, v njegovi liriki je čutiti, da je Gradnikova duša zapisana mehkobi valovanja briških gričev. Skoraj vse življenje je bil daleč od rojstne vasi, toda rad se je vračal domov. In vsi, ki se ga še spominjajo, vedó, kako rad je ljubil Medano."

Najlepši opis rojstne vasi
Na holmu, vinográde razsejana,
pred tabo v soncu morje, sivi Kras,
ravan furlanska, Soče zlati pas
in daleč za teboj dva velikana,
Triglav in Krn, še dalje Dolomiti …

… tako je Alojz Gradnik pesniško uokviril svojo rojstno vas. In že skoraj pol stoletja je Medana njegov zadnji tihi dom. Leta 1967 so ga pokopali na medanskem vaškem pokopališču in Brici se mu za njegovo briško predanost zahvaljujejo tudi s skrbjo za grob.

Franc Mužič, župan občine Brda, je ob 1. novembru povedal: "Vsekakor se je občina Brda obvezala oziroma se zavezala, da bo skrbela za ureditev Gradnikovega groba. Prepričan sem, da smo tem ljudem, ki so izjemno zaslužni za prepoznavnost našega prostora v nacionalnem in mednarodnem smislu, dolžni skrb za njihov tihi dom."

Gradnikova učna pot
Brici ne skrbijo le za pesnikov tihi dom, Gradniku so sredi Brd postavili tudi veličastni kip, delo kiparja Jakova Brdarja. Učenci osnovne šole Dobrovo ob Dnevu spomina na mrtve obiščejo tako njegov grob, kot položijo cvetje tudi ob pomnik pesnika, ki z dobrovske vzpetine zre na Brda.

Eva Krapež, sedmošolka z dobrovske šole, je po spominski slovesnosti povedala: "Našega pesnika se spominjamo na več načinov. Pred šestimi leti je bila na naši šoli po Gradniku imenovana bralna značka. Urejena je tudi Gradnikova učna pot, ki je speljana od Gradnikovega kipa ob dobrovskem gradu, skozi vinograde do Medane, kjer obiščemo njegovo rojstno hišo, domačijo in njegov grob. Naša šola je izdala zgibanko, ki nas vodi po Gradnikovi učni poti – v slovenščini, italijanščini in angleščini, tako da se lahko po njej sprehodijo tudi tuji turisti, prebirajo Gradnikove verze in spoznavajo naša Brda v vsej njihovi lepoti."

Gradnikov muzej v rojstni hiši
V Medani je od leta 2002 ponovno odprta obnovljena domačija Alojza Gradnika. Njegova bogata zapuščina je predstavljena v več tematskih sklopih – in sicer Gradnik kot sodnik, Gradnik kot mlad literat, ki se je podpisoval še s psevdonimom, Gradnik kot pesnik z vsemi do zdaj izdanimi pesniškimi zbirkami, Gradnik – prevajalec in Alojz Gradnik je predstavljen tudi kot zasebnik, mož in oče.

Alojz Gradnik se je rodil leta 1882 v številni družini očeta Jožefa in matere Lucije, Furlanke z dekliškim priimkom Godeas. Imela sta deset otrok. Soba, kjer so sprva živeli in kjer je danes urejena Gradnikova spominska zbirka, je bila takrat prizidek medanske šole. Družina se je zatem večkrat selila, dokler si niso ustvarili doma na koncu vasi, tik ob pokopališču – ki ga danes poznamo kot domačijo Gradnikovih. Ki pa žal klavrno propada …

Gradnikova domačija žalostno propada
Domačija, ki ima na pročelju še spominsko ploščo, da je v njej živel in ustvarjal vélik pesnik Alojz Gradnik, se seseda sama vase.

Briškega župana Franca Mužiča, smo vprašali, zakaj tak spomenik pustijo propadati. Odgovoril je: "Res je - to ni v ponos ne Medani ne občini! Toda žal smo imeli dolga desetletja tu zavezane roke, saj gre pri tej Gradnikovi domačiji za neurejena lastniška oziroma zapuščinska razmerja. Lastnikov je precej. Zdaj pa smo jih le uspeli nekako povezati, uskladiti interese. In prav v teh tednih potekajo dogovori, kdo naj bi dobil lastništvo. Naša briška občina se trudi, da bi dobila, odkupila ali kako drugače prišla do večinskega deleža, tako da bi končno lahko začeli obnovo te domačije. Vedeti moramo, da je bila to nekoč najlepša hiša v vasi, na žalost pa je zdaj razvalina. Toda - zagotavljam, da bomo v kratkem to sramoto rešili, domačijo obnovili in ji vdahnili pravo Gradnikovo vsebino."

Trojni Gradnikov spomin v Medani
Ko bo tudi Gradnikova domačija končno obnovljena, bo v Medani trojni spomin na pesnika - rojstna hiša, domačija in zadnji dom, Gradnikov tihi grob. Gradnik velja za pesnika med moderno in ekspresionizmom. Njegovo pesniško delo je zelo obsežno in med obema vojnama je veljal za najizrazitejšo slovensko pesniško osebnost.

Žal je bil po drugi svetovni vojni zamolčan, rojstna Brda pa se ga od leta 1992 naprej vsako leto spominjali z Gradnikovimi večeri, imenovanimi po njegovi pesniški zbirki Zlate lestve. In ob današnjem dnevu, ko ob prazniku spomina na vse mrtve, razmišljamo o naši edini večni stalnici, o minljivosti, še Gradnikov verz iz Zlatih lestev:

Četudi ne morem v omamne višine,
samo, da bom bliže,
samo, da zaslutim pojoča okrožja.
V samoti tej, duša
šumeče naj reke posluša
veneče odjeke
in tone naj vanje
do smrti. O spanje, o sanje! (Alojz Gradnik, Zlate lestve)