Ker občinam očitno ni dovolj mar za te težave, da bi se lotile reševanja, je pobudo prevzel murskosoboški center za socialno delo. Opozarjajo, da bi regija nujno potrebovala vsaj dnevni center za odvisnike.

Približno 30 odvisnikov iz celotnega Pomurja dnevno prihaja na metadonsko ali drugo nadomestno terapijo v murskosoboški zdravstveni dom. Večina že zjutraj ob pol sedmih, ko je zunaj še tema. Ker ni čakalnice, morajo večkrat na vrsto čakati zunaj. Prostor, namenjen pogovoru z zdravnikom, pa spominja na ropotarnico.

A je vsaj nekaj, pravi dekle, ki se že več let skuša izviti iz primeža droge in je ena redkih, ki nam je bila pripravljena zaupati svojo zgodbo.

Kako ste se znašli v primežu omame?
Najprej sem nekje pri 17 začela kaditi marihuano. Eno soboto pred dobrimi desetimi leti me je poklical prijatelj in mi ponudil heroin. Tedaj sploh nisem vedela, kaj je to. Ker s fantom takrat nisva imela ničesar drugega, sem poskusila. Bilo mi je všeč. Potem se je samo še stopnjevalo - sprva ob koncih tedna, nato vsak dan. Postala sem odvisna in potrebovala sem vedno več denarja. Vsaj 20 evrov na dan. Po treh letih tega več nisem zmogla, ne finančno ne fizično. Spoznala sem, da se sama ne bom mogla rešiti iz pekla, zato sem zbrala pogum in poiskala pomoč. Ker v regiji tako rekoč ni programov, ki bi odvisnikom pomagali najti izhod iz primeža mamil, sem se vključila v metadonski program, ki ga vodi zdravnik Nenad Petrović. Borim se že osem let. V tem času sem se rešila tudi heroina. Marsikdo si niti približno ne predstavlja, kako težko se je izviti iz tega začaranega kroga mamil.

Kaj je bilo najtežje?
Abstinenčna kriza. Ko te vse boli, ko se ne moreš niti premakniti. Pa vendarle veš, da moraš, in si res želiš, da bi zmogel. Še vedno me prizadeneta etiketiranje, stigmatizacija. Ko marsikdo misli, da smo tisti, ki imamo težave z odvisnostjo, slabi ljudje, leni. To me žalosti. Sama sem končala srednjo zdravstveno šolo in opravila tudi pripravništvo. In če se mi le ponudi možnost, poprimem za vsako delo. Opravljala sem že več priložnostnih del. Trenutno sem brez zaposlitve, a bi šla delat kar koli. Res, kar koli.

Kaj vas žene naprej?
Še ne dve leti stara hčerka. Zaradi nje se bom potrudila, da bom lahko čim prej zaživela tudi brez nadomestne terapije.

Blažu po letih v komuni uspel preboj
Resnično upamo, da ji bo uspelo. Tako kot je že številnim, tudi Blažu. Z njim sem se prvič srečala pred dvema letoma, v komuni na Kobilju. Bil je trdno prepričan, da mu bo uspelo. In mu očitno je.

Danes o svojem boju pravi: ''Težko je bilo priti iz tega, to moram povedati. Občutka, ko veš, da si zmagal, pa se ne da opisati. Ampak to te ne sme zavesti. Danes sem zaposlen, imam stanovanje, nekaj novih prijateljev in živim običajno življenje. Obenem pa tudi popravljam napake, ki sem jih storil v časih omame. Torej odplačujem kazni, ki so se nabrale, se opravičim ljudem, ki sem jih prizadel, nadaljujem šolanje. Predvsem je za vse to, kar sem povedal, najpomembneje, da zbereš pogum, da poiščeš pomoč in da ti nekdo stoji ob strani. Menim, da je v Pomurju premalo programov za pomoč odvisnikom.''

Občine nimajo posluha
Na to opozarja tudi zdravnik Nenad Petrović, ki se z odvisniki z območja Pomurja ukvarja že skoraj dve desetletji. Poudarja, da za to problematiko med 27 pomurskimi občinami ni razumevanja. Ker pa število odvisnikov narašča, številni pa imajo poleg odvisnosti še druge težave s psiho, bi nujno potrebovali vsaj dnevni center in terapevtsko skupino.

Pobudo za izboljšanje razmer je zdaj prevzel murskosoboški center za socialno delo. Pripravlja namreč regijski načrt za pomoč odvisnikom, pa tudi njihovim otrokom, ki jih je že okoli 50. Ker bo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predvidoma na začetku prihodnjega leta objavilo javni razpis za sofinanciranje programov za pomoč odvisnikom, pa center pričakuje, da se bodo nanj prijavile tudi pomurske občine in tako pomagale pri ustanovitvi prepotrebnega dnevnega centra za odvisnike.

Cirila Sever, TV Slovenija