Odvisniki, ki živijo na ulici, se najpogosteje srečujejo v zapuščenih stavbah in njihovi okolici, ki jih nekateri odvisniki imenujejo gnezda. Ta nudijo odvisnikom od mamil skromno zavetje, kjer se lahko bolj ali manj nemoteno družijo ali potešijo odvisnost. Najina prva postaja v dopoldanskih urah je bilo gnezdo v neposredni bližini zdravstvenega doma na Metelkovi ulici, kjer se odvisniki zbirajo tudi zaradi metadonskega programa, ki tam poteka.

Metadonski program obiskuje tudi moj sopotnik, a nad njim ni navdušen. Sicer s pomočjo metadona ne doživlja odtegnitvenega sindroma oziroma "krize", a obenem mi pripoveduje, da obstaja veliko boljših in tudi cenejših zdravil, kot je metadon, ki pa jih zdravstveni domovi v Sloveniji ne ponujajo. "Kriza po metadonu traja dalj časa kot po heroinu." Sicer pa tudi odvisniki, ki se odločijo za metadonski program kot prvi korak k premagovanju odvisnosti, ostajajo stigmatizirani. "Mi ne smemo skozi glavni vhod, da ne bi motili ostalih obiskovalcev, ampak moramo pozvoniti pri vratih na zadnji strani doma."

Uspavalo za dobro jutro
Že prvi pogled onkraj zidu, ki loči gnezdo od pločnika, ne pušča nobenega dvoma o tem, kje

sva. Mojega vodnika nerazločno pozdravi fant v poznih dvajsetih, ki je naslonjen na zapuščeno stavbo z enim odprtim očesom, v rokah pa stiska pločevinko plina za polnjenje vžigalnikov, iz katere redno vdihava plin. "Stari, nehaj s tem plinom. Možgane ti bo uničil," ga ogovori moj vodnik, fant pa mu ne ostane dolžan: "Bolje to kot heroin." Takoj zatem k nama pristopi moški v poznih tridesetih, ki navzven sicer deluje bolj priseben od fanta s plinom, a njegov upočasnjen način govora jasno nakazuje, da si je tisto dopoldne že postregel s svojim odmerkom uspavalnih tablet dormicum. Pripoveduje mi, da jih na dan porabi od pet do šest, kar je po njegovih besedah odmerek, ki bi lahko bil zame, ker moje telo ni navajeno nanje, smrtonosen.

"Tukaj ljudje takoj nasmetijo. Prejšnji teden sem vse smeti pograbil na en kup, pa poglej, kakšno je danes," mi govori, medtem ko z zanimanjem opazujem smeti, razprostrte po tleh. Med pločevinkami in plastenkami tu in tam leži tudi kaka injekcijska igla. Vendar je igel precej manj kot embalaž različnih tablet, ki med odvisniki postopoma izpodrivajo heroin - mamilo, ki ga najpogosteje povezujemo z injekcijsko iglo. Tablete so bitko s heroinom začele dobivati tudi zaradi padca kakovosti heroina, ki je dostopen na slovenskih ulicah. "Tole, kar se danes prodaja, nima skoraj nobenega učinka," mi pripoveduje moj vodnik. Heroin, podobno kot kokain, na svoji poti od proizvajalca do kupca potuje skozi več rok, in vsaka izmed njih lahko vanj primeša sladkor, škrob ali kaj podobnega, s čimer končnemu izdelku poveča težo in s tem tudi ceno. Pri tem pa heroin že v izhodišču pogosto vsebuje več snovi, ki nastanejo kot stranski proizvod in odvisniku ne dajo želenega učinka.

Organizirani kriminal izgublja bitko s farmacijo
Zdravila, ki spadajo v skupino benzodiazepinov oziroma na ulici imenovanih "benzotov" - gre večinoma za pomirjevala ali uspavala -, so poleg stalne kakovosti tudi znatno cenejša. Medtem ko gram heroina na ulici stane 15 evrov, je za želeno tabeto treba odšteti med enim in tremi evri. Med "benzoti" so med odvisniki priljubljeni apaurin, helex in že omenjeni dormicum, a seznam se tu ne konča, saj se nekateri odvisniki poslužujejo tudi tramala, sanvala in kventiaxa, ki po besedah mojih sogovornikov prav tako poskrbijo za želen učinek.

Četudi gre za zdravila, ki jih je mogoče dobiti le z receptom, pa je v praksi, tako trdijo moji sogovorniki, tablete razmeroma enostavno dobiti. Zadošča že, da nekdo uspešno prepriča svojega zdravnika, da trpi zaradi nespečnosti ali občutka tesnobe, in že je lahko na poti k odvisnikom, kjer tablete unovči. Prav na ta način naj bi več upokojenk poskrbelo za socialni korektiv k nizki pokojnini.

Napotnica do rešitve
Medtem ko z zanimanjem poslušam kratek tečaj farmacije, ki mi ga podaja moj sogovornik, se kolega ozre k fantu v zgodnjih tridesetih, ki se opoteka proti nama. V rokah stiska škatlo čokoladnih kosmičev, ki predstavljajo njegov zajtrk. Ko poskusi vzpostaviti pogovor s fantom, ta le stežka razločno spregovori nekaj besed, težave ima že z ohranjanjem ravnotežja. Kljub temu nama uspe ugotoviti, da je fant namenjen na center za zdravljenje odvisnosti, ki med odvisniki uživa visok ugled kot izjemno uspešna institucija.

"Si dobil napotnico? Ampak tak vendar ne moreš tja, te bodo zavrnili že pri vratih. Kaj si pa vzel?" Na to vprašanje fant zajeclja: "Zdravila, ki so mi jih dali na infekcijski." Odgovor ne prepriča nikogar izmed prisotnih. Kljub temu se s kolegom odločiva, da mu bova pomagala, zato se skupaj napotimo proti sedežu Kraljev ulice, kjer bi fanta lahko vsaj za silo umili in mu našli novo obleko.

Odvisnik, ki se ga izogibajo celo preprodajalci
Ko se med hojo fant še naprej nerodno opoteka, mi moj vodnik razloži, da njegove težave s hojo niso povezane zgolj z domnevnimi zdravili z infekcijske klinike. "Pred časom je vzel prevelik odmerek in obležal tako, da je prekinil dotok krvi v nogo, zato so mu jo morali odrezati."

Fant sicer ni edini, ki je plačal tovrsten davek zaradi odvisnosti. Pogosteje do tega pride zaradi "auta", torej kadar odvisnik pri vbrizgavanju zgreši žilo. To lahko privede do vnetja, v resnejših primerih tudi do gangrene. Eden izmed ljubljanskih odvisnikov je tako znan prav po tem, da si sproti odstranjuje odmrlo tkivo kar z žepnim nožem, nato pa nogo zavije v časopisni papir. "Samo vprašanje časa je, kdaj bo ostal brez noge," mi pripoveduje kolega med podpiranjem opotekajočega fanta. "Podobno se je že zgodilo še enemu, ki je že umrl. Noga mu je smrdela, kot da bi si ob nanjo privezal mačje truplo. Celo preprodajalci so se ga izogibali, tako da je moral najprej nekje pustiti denar in počakati za vogalom, da je preprodajalec tam pustil robo."

Tovrstni primeri so bolj skrajnosti kot nekaj običajnega, kljub temu pa so zdravstvena tveganja sestavni del odvisnosti od mamil. Bolj kot virus HIV, ki je v Sloveniji razmeroma dobro obvladan, pa je pri odvisnikih težava virus hepatitisa C, ki povzroča težave z delovanjem jeter, izvem od svetovalke v društvu Stigma, kamor se z vodnikom napotiva, potem ko za silo pripraviva fanta na snidenje s starši in zdravniki. Prostori društva za zmanjševanje škodljivih posledic drog Stigma so še ena lokacija, kjer se odvisniki zbirajo. V društvu so jim na voljo poleg televizije, kave in soka tudi sterilni "guni" oziroma pištole, kot se v žargonu odvisnikov imenujejo injekcijske igle.

Sterilna igla ni vedno dovolj
"Mi jim sicer lahko damo sterilne gune, ampak to ni dovolj za preprečevanje okužb. Pri heroinu ni problem samo v tem, da bi si ljudje delili igle, ampak si delijo tudi vodo, ki jo vsak zajema s svojo iglo, med katerimi ima lahko nekdo rabljeno in okuženo," mi pripoveduje svetovalka, nekdanja odvisnica, ki se je na tak način tudi sama okužila, čeprav je vselej uporabljala svojo iglo. "Sprva sem bila presenečena, kako je to možno, potem sem pa po premisleku ugotovila, da smo pri našem ritualu zajemali vodo iz skupnega kozarca."

Čeprav jih je uradno med odvisniki le 20 odstotkov okuženih s hepatitisom C, pa je po mnenju svetovalke dejansko ta odstotek precej višji. "Marsikdo se ne želi testirati, zato obveljajo zadnji testi, ki so negativni, čeprav se je v tem času lahko že okužil. Ko se je v devetdesetih hepatitis razplamtel med odvisniki in smo se vsi testirali, nas je bilo sedemdeset odstotkov pozitivnih. Mislim, da je ta delež enak še danes."

Iskanje izgubljenih žil
Da bi se bolje vživel v življenje odvisnikov na ulici, mi vodnik predlaga, da spremljava enega izmed odvisnikov na njegovi poti od preprodajalca do končne uporabe mamila. Tako ogovoriva fanta v zgodnjih tridesetih, ki je ravno na poti do preprodajalca, z vprašanjem, ali ga lahko spremljava in morebiti tudi fotografirava pri uporabi. "Jaz jemljem v dimlje," izrazi zadržanost do fotografiranja.

Ob tem mi oba razložita, da je v predelu dimelj "najboljša žila", ki jo je zaradi debeline težko zgrešiti, obenem pa ima mamilo tudi hitrejši učinek. Redni uporabniki injekcijskih igel imajo namreč čez čas težavo pri iskanju žil, ki še niso poškodovane. Vsak odvisnik si tu sam postavi omejitev, pri kateri bo svojo odvisnost skušal brzdati, mi razlagata. "Jaz sem si denimo rekel, da se v dimlje ne bom zadeval. Sem se pa v roke, noge, tudi v vrat, ko je drugje zmanjkalo žil."

Stigma lahko postane tudi izgovor
Naposled ga prepričava, da nama dovoli fotografiranje, za katerega je sprva hotel plačilo, a si je nato solidarnostno premislil. Vendar moramo še pred tem skupaj do preprodajalca. Fanta spremljava z varne razdalje, a že na poti naletimo na večjo težavo, saj srečamo dekle, prav tako v zgodnjih tridesetih, urejenega videza, ki pozna oba moja spremljevalca. Kmalu skozi pogovor ugotovimo, da je tudi sama namenjena k istemu preprodajalcu kot najin novi kolega, vendar je preprodajalec po telefonu obema dejal, da ima pri sebi dovolj robe le za enega. Kmalu zatem se med njima vname tekma v hitri hoji proti avtobusni postaji, pri čemer vsak izmed njiju upa, da bo prav on kupec edinega odmerka heroina, ki je na voljo.

"Vidiš. Tako kot sem ti rekel. Cel dan tavaš naokoli, da dobiš robo in se zadeneš. To ni nikakršno življenje. Vsi odvisniki se tolažijo, da je vsakdanje življenje nesmiselno pehanje za denarjem, ampak to je samo izgovor. To zdaj vem, da je prav to vsakdanje življenje tisto, ki ponuja nekaj. Tole ne ponuja ničesar. Pravzaprav imam občutek, da stigma nam narkomanom celo ustreza, saj se potem lažje in hitreje zapremo v svoj svet odvisnosti in zviška gledamo na svet običajnih ljudi, pri čemer pa je to samo izgovor za zadovoljevanje lastne želje po zadetosti," mi pripoveduje kolega, medtem ko z varne razdalje opazujeva fanta in dekle, ki hitita proti preprodajalcu. "To je zgodba, ki se nikoli ne konča, kar sem spoznal, ko mi je uspelo zbrati kar 15 gramov heroina. Potem sem se vprašal, ali je to zdaj tisto, zaradi česar naj bom srečen. Odgovor je bil ne, še slabše je bilo. S tem načinom življenja ne moreš nikoli biti srečen."

Dva svetova na istem mestu
Pot nas zanese mimo ljubljanske borze na Bavarski dvor, kjer naj bi preprodajalec izstopil iz avtobusa. Dekle priteče na postajo in čaka na prihajajoči avtobus s pravo številko ter takoj stopi k izstopnim vratom, kjer išče preprodajalca. Fant medtem uporabi svojo iznajdljivost in pokliče preprodajalca ter ga prosi, naj izstopi na drugi postaji, sam pa se, medtem ko dekle še naprej opazuje avtobuse, odpravi v drugo smer. Vse to poteka sredi mesta med vrvežem mimoidočih, ki se za nas ne zmenijo, prav tako pa se oba odvisnika ne zmenita zanje. Preprosto gre za dve različni realnosti, ki mirno sobivata vsaka zase, a se, tudi ko med njima ni zidu, tako rekoč ne srečata.

Kljub naprezanjem in iznajdljivosti pa tako fant kot tudi dekle ostaneta brez tako želenega odmerka, saj preprodajalec pri sebi ni imel, vsaj tako jima je zatrdil, ničesar. "On je pač preveč mehkega srca in daje ljudem na dolg, tako da mora tudi sam zbrati denar za robo," mi ga opisuje fant, ki medtem že išče po telefonu kontakt od drugega. Sicer pa je pri preprodajalcih oziroma "dilerjih" tudi zelo jasna hierarhija. Tisti, ki so pri dnu, s tem poklicem kljub tveganju zaslužijo razmeroma malo, medtem ko so luksuzni avtomobili rezervirani za tiste, ki so v hierarhiji višje, a končni uporabniki z njimi praviloma nimajo stika, mi pripoveduje fant, preden se dogovori z drugim preprodajalcem in, še vedno razočaran, odide na drugo lokacijo.

Precej manj razočarano je dekle, ki nama pove, da ima kljub neuspehu še nekaj "robe" na zalogi, zato se za fotografijo dogovoriva z njo. Potem ko pristane, naju prosi, naj počakava, da prepriča moža, naj zapusti njuno stanovanje, da bova vanj lahko vstopila midva. Da nama med čakanjem ne bi bilo preveč dolgčas, nama zada nalogo, naj drugim odvisnikom, če bodo šli mimo, ponudiva tablete, ki jih je dobila kdo ve kje po ceni dva evra za tableto. Razumljivo sva obljubo o trženju snedla, sva pa kljub temu srečala več odvisnikov.

Manjše tatvine, vlomi, prevare
Med drugim sem skozi pogovor z njimi izvedel, da je odvisnica, ki jo čakava, s svojo iznajdljivostjo pri iskanju vira financiranja svoje odvisnosti presegla marsikoga. "Pred časom se je poročila s starejšim gospodom šibkega zdravja. V tem času mu je že prodala dva avtomobila, samo vprašanje časa pa je, kdaj se bo v oglasu znašlo tudi njuno stanovanje. Mož se niti ne zaveda, da bo zaradi nje pristal na ulici, preveč jo ima rad," mi iznajdljivost opisujejo njeni znanci.

Odvisnost od mamil zahteva tudi denarni davek, pri nabiranju sredstev pa je vsak odvisnik odvisen od svoje iznajdljivosti in morebitnih etičnih omejitev. Večinoma svojo odvisnost financirajo z beračenjem ali pa prodajo revije Kralji ulice, mi je povedala svetovalka v Stigmi. Drug vir financiranja sem spoznal že ob prvem obisku gnezda, ko me je na vhodu ustavil fant in povprašal, če slučajno potrebujem nov prenosni telefon. Tatvine sicer niso tuje niti fantu, ki sva ga želela fotografirati in ki je zatrjeval, da se bo poleti rešil odvisnosti, a ga je moj kolega prekinil: "Daj, to govoriš vsako leto, potem pa poleti končaš v zaporu zaradi vlamljanja v avtomobile." Sicer pa iznajdljivost ne pozna meja. Moj sopotnik je denimo sklenil naročniško razmerje pri praktično vseh mobilnih operaterjih in brezplačne aparate prodal na ulici.

Alah nima brata in belo blago
Skoraj vsak odvisnik z ulice je vsaj enkrat pristal "na Povšetovi", ko se je pri financiranju svoje odvisnosti zatekel h kaznivim dejanjem. Večinoma zaradi manjših tatvin, čeprav so med odvisniki tudi ljudje, ki imajo na vesti težja kazniva dejanja. Tako spoznava nekdanjega odvisnika, ki se vrača v staro družbo, ker želi "iz brezna potegniti dekle, ki jo ima rad".

"Povšetova je navaden dijaški dom," mi pripoveduje o svojih izkušnjah za rešetkami. Mož je namreč kazen prestajal tudi v Egiptu. "Vstopili smo skozi velik marmornat obok, na katerem je v arabskem jeziku pisalo Alah nima brata. V celicah nas je bilo po dvajset ali več, med nami pa je bila zelo jasna hierarhija. Če si bil pri dnu, ti je trda predla." Njegovo pustolovščino, ki ga je pripeljala za rešetke, je sicer zakrivila trgovina z belim blagom.

Med odvisniki se najdejo tudi taki, ki so s svojimi dejanji napolnili prenekatero stran rubrike Črna kronika. "Vidiš tisto tam ..." mi namigne moj spremljevalec in pokaže proti dekletu, ki sedi na klopi. "Mar ne izgleda kot angelček? Bi na prvi pogled verjel, da je ustrelila svojega partnerja?" Vprašam ga, ali je bilo njeno dejanje povezano z mamili, pa zgolj skomigne z rameni: "Ne vem natančno. Ampak najbolj mi gre na živce, ko ljudje pravijo, da je nekoga pokvarila droga. Po mojem mnenju si ti že pokvarjen. Droga samo pomaga, da tvoja negativna plat prej pride na plano."

Spolne usluge za 15 evrov
Pri odvisnicah je pogost vir financiranja tudi prostitucija, ki pa dekleta dostikrat drago stane. "Ta dekleta nimajo nekoga, ki bi jih zaščitil, recimo zvodnika, zato se zgodi tudi, da jih nekdo po opravljeni storitvi preprosto pretepe in vrže ven iz avtomobila," mi pripoveduje kolega. Predstavil me je dekletu, ki svojo odvisnost financira tudi s prostitucijo, pri čemer se cena njenih storitev giblje okrog 15 evrov, kolikor velja gram heroina. Dekle zanemarjenega videza je s prijateljico posedalo v parku in vdihavalo plin, njeno telo pa je bilo polno brazgotin, ureznin in modric.

Nekatere brazgotine na njenem telesu so sicer posledica samopoškodovanja, ki je način izražanja osebne stiske. Toda tak odnos do lastnega telesa ponuja imeniten izgovor vsakemu objestnežu, ki se želi izživljati. "Ko sem se rezala, je prišel nekdo zraven in mi rekel, da to ni nič, temveč mi bo on pokazal, kako se reže, in mi je naredil tole," govori dekle, medtem ko kaže na globoko ureznino na roki.

"Zanjo se res bojim, da bom nekoč v časopisu prebral, da so jo našli mrtvo, prav ne more se izogniti barabam," mi pozneje zaupa kolega, potem ko nama je povedala, da sta ji pred kratkim dva znanca grozila, da jo bosta ubila. "En me je prijel za vrat, drugi pa je v rokah držal nož," je stežka tvorila polomljene stavke med izmeničnim vdihavanjem plina iz pločevinke. Njene pripovedi, četudi grozljive in v nekaterih primerih celo na meji verjetnega, pa so, tudi zaradi njenega upočasnjenega in polomljenega govora, zvenele kot običajne prigode, ki si jih znanci izmenjujejo ob kavi.

Ko delovanje možganov postane moteče
Priljubljenost butana v pločevinkah je, tako kot uporaba tablet, v vzponu, opaža svetovalka v Stigmi. "Sama sprva nisem razumela, zakaj ravno plin, ki konec koncev ne ponuja veliko, glede na škodljive posledice. Potem pa sem skozi pogovore ugotovila, da je tem mladostnikom pomembno le, da se jim izklopijo možgani." Spremembe v navadah odvisnikov so namreč tudi generacijsko pogojene: "Včasih smo se uporabniki drog dobili skupaj na svojem ritualu, kot smo mu rekli, danes pa imam občutek, da vsak gleda le nase." Mlajši odvisniki tako bolj posegajo po tabletah in plinu, medtem ko starejši vztrajajo pri heroinu, tablete pa pridejo v poštev kot nadomestek, ko heroina ni na voljo.

Poleg padca kakovosti je trenutna ponudba heroina na ulicah precej nestabilna. Tako med sprehajanjem po Ljubljani znova naletiva na fanta, ki sva ga prosila za fotografiranje. Preklinja, ker je izčrpal že vse preprodajalce, ki jih pozna, a robe ni dobil. "To se včasih dogaja, ko pade cena heroina. Vsi preprodajalci gredo na morje, da med odvisniki nastane panika, potem ko pa se vrnejo, povejo, da imajo heroin na voljo, vendar po višji ceni," mi razloži ekonomijo črnega trga.

Otroci s postaje Ljubljana
Naslednja postojanka so bili zapuščeni objekti pri železniški postaji, kjer brezdomni odvisniki iščejo streho nad glavo. Nekateri svojo odvisnost potešujejo kar v vagonih, parkiranih v bližini glavne železniške postaje, drugi pa se zatečejo v zapuščene stavbe. Higienske razmere v okolici so podobne drugim gnezdom, pri čemer je delež odvrženih igel tu znatno višji. Ob tem me spremljevalec opomni: "Pazi, da ne stopiš na kak gun. Hepatitis ni šala, umrljivost pri hepatitisu je še višja kot pri aidsu."

Ko tako stopava s previdnimi koraki, prideva do praznega objekta, kjer se pred nama razprostre notranjost bivalnega prostora, katerega tla so do poslednjega kotička nastlana z odsluženimi iglami in ovitki za tablete. Edini kos pohištva v celotnem prostoru je bila oguljena in madežev polna vzmetnica. Ob steni sva naletela na ostanke ognja, na katerem si je nekdo skuhal riž, ki ga je, po embalaži sodeč, prejel v dobrodelni ustanovi. Nasprotni kot pa je nekdo uporabljal kot stranišče.

"Kako prideš do točke, da živiš tukaj?" vprašam kolega, ko ne morem skriti začudenosti nad meni popolnoma nesprejemljivimi pogoji za prenočitev. Po daljšem premisleku mi kolega odgovori: "Hitreje, kot si lahko predstavljaš. V starih časih bi jaz tule počistil smeti, se ulegel in bi mi bilo vseeno za zunanji svet, ki se odvija okoli mene." Med množico odpadkov naletiva tudi na nekaj relativno čistih potovalnih torb, ki jih je nekdo izmaknil na postaji, njihovo vsebino pa najverjetneje prodal. Na tleh opazim tudi iglo, ki je še polna rjave vsebine, pomešane s strjeno krvjo. "Včasih se zgodi, da se ti roba strdi v igli, takrat je pač zadeva neuporabna. Čeprav sam poznam odvisnika, ki je take igle pobiral in iz njih zbezal ven strjeno robo, ki si jo je nato pripravil za uporabo."

Manj odvisnikov na ulici kot doma za štirimi stenami
Pot od prvega srečanja z mamili do spanja med smetmi že mogoče poteka hitreje, kot bi si mislil, kljub temu pa ni tako kratka in enosmerna. Prvi stik s heroinom je praviloma kajenje, kjer uporabnik vsebino greje na foliji, skozi cevko pa vdihava dim, ki pri tem nastaja. A tudi "folija" ni nedolžna, mi pripoveduje kolega, saj lahko tudi s folijo razviješ odvisnost, pri kateri čutiš odtegnitveni sindrom, ko mamila ne zaužiješ. Odvisnik med odtegnitvenim sindromom ne more spati, nekaj časa ga zebe, nekaj časa mu je vroče, v sklepih pa občuti bolečino. Heroin se lahko zaužije tudi z njuhanjem, a je ta način med odvisniki nepriljubljen, saj ima heroin zelo slab okus. Za injekcijsko iglo se odvisniki odločajo takrat, ko razvijejo toleranco in je za enak učinek potrebna večja količina mamila, saj je pri vbrizgavanju izkoristek precej večji.

A tudi vbrizgavanje samo ne pomeni, da je nekdo že na poti brezdomca, ki spi v zgoraj opisanih pogojih. "Odvisniki na ulici so le ena skupina odvisnikov. Veliko je tudi takih, ki imajo službe in živijo normalno življenje, v prostem času pa si privoščijo heroin," mi je pripovedovala svetovalka v Stigmi. V to drugo skupino je v devetdesetih letih spadala tudi sama. "Tretja skupina pa so uporabniki iz višjih slojev, ki se poslužujejo predvsem kokaina višje kakovosti. O njih v javnosti slišimo bore malo, sama pa si želim, da bi tudi nekateri vodilni ljudje lulali v lonček pred medicinsko sestro, kot sem to morala početi sama." Po mnenju moje sogovornice je odvisnikov med običajnimi ljudmi in višjimi sloji precej več kot tistih na ulici, ki pa so zato najopaznejši.

V žili pristane tudi otroški dodatek
Ko se ponovno odpraviva v gnezdo, srečava tam starejšega moškega, ki si ravno pripravlja svoj odmerek heroina. Mož je sicer razmeroma urejen, v poznih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih. Ko pristopiva k njemu in opazujeva njegove potrebščine, razporejene po mizi, se obrne k nama in nama reče: "Danes imam denar. Danes sem dobil otroški dodatek." Moj kolega se obrne k meni: "Vidiš. O tem ti govorim. Kako se lahko otroški dodatek znajde tu na pločevinki?" A možak je preveč zatopljen v svojo pripravo, da bi podal odgovor na to vprašanje. Rjavi prah na dnu pločevinke pomeša s citronko, ki pomaga pri topljenju heroina, nato pa v mešanico s pomočjo igle doda vodo. Vse skupaj segreje z vžigalnikom, dokler ne nastane rjava tekočina. Vanjo vrže košček cigaretnega filtra, skozi katerega vsebino potegne v iglo in iztegne desnico.

Ko si mož vbrizga vsebino, ga to uspava, medtem pa mu igla še vedno ostane v žili, kjer se ziblje skladno z možakovimi gibi. "Stari, dej si to iglo ven," ga ogovori moj sopotnik, medtem ko ga stiska na hrbtni strani roke, da ne bi nastala modrica. Mož z okornimi gibi postopoma izbeza iz žile iglo, ki pade na tla. Sicer se mož še nekoliko trudi, da bi iglo pobral s tal, a mu to ne uspe, zato obleži na kavču. Spoznam, da igle po tleh niso razmetane zaradi namerne malomarnosti, temveč zaradi učinka heroina. Heroin ponuja občutek toplote in varnosti, vendar človeka popolnoma upočasni. Nekateri odvisniki si zato po heroinu vbrizgajo še odmerek kokaina, ki deluje kot poživilo, tako da lahko lažje delujejo, mi razlaga kolega. Sicer pa injekcije niso rezervirane le za heroin in kokain, temveč tudi za tablete, ki jih odvisniki po podobnem postopku pretopijo in vbrizgajo v žilo, nekateri pa jih le zdrobijo in jih ponjuhajo.

Možakar pa ni edini, ki svojo odvisnost financira prek državne pomoči, saj nekaj odvisnikov tako rekoč celotno socialno pomoč porabi za robo že vnaprej, mi pojasnjuje sopotnik: "Preprodajalci vedo, koliko bodo oni prejeli, in jim za ta znesek vnaprej dajo robo na kredit. Nato pa jih prvega v mesecu z avtomobilom odpeljejo po socialno pomoč, da jim lahko dolg takoj izplačajo. Včasih v avto naložijo kar tri ali štiri odvisnike hkrati."

"Vse je zaman"
Pred gnezdom znova naletiva na fanta, ki sva ga zjutraj skušala pripraviti na pot v center za zdravljenje odvisnosti. "Kaj še počneš tukaj? A nisi šel v center?" se jezi moj vodnik. Fant ga sicer skuša pomiriti, da je ravno zdaj na poti tja, a ne zaleže. "Zamujaš. Saj veš, da te ne bodo vzeli, če zamujaš." Ko se fant vendarle napoti proti centru, se kolega prime za glavo in reče: "Zaman. Vse to je popolnoma zaman. Če nekdo noče nehati, potem ne bo nehal."

Odvajanje od odvisnosti vključuje že omenjeno abstinenčno krizo, ki se je odvisniki precej bojijo. A tudi ko se odvisnik "očisti", se težave tu pravzaprav šele začnejo. "Služb je čedalje manj, stroški za vzpostavitev novega življenja pa so čedalje višji. Ti ljudje se nekaj časa še trudijo živeti običajno življenje, vendar se jih skoraj polovica slej ko prej zlomi in vrne nazaj k drogi, ali pa jo zamenjajo za alkohol, ki je družbeno bolj sprejemljiv," o preprekah pri vračanju v običajno življenje pove svetovalka. Po očiščenju, ki je za marsikaterega odvisnika že samo po sebi travmatično, pa jih začnejo zasledovati tudi grehi preteklosti. Moj vodnik se tako ukvarja z odplačevanjem mobilnih telefonov, ki jih je zamenjal za robo oziroma "dope", kot z angleškim izrazom heroin imenujejo zlasti starejši odvisniki.

Občutek brezizhodnosti
"Veliko odvisnikov se očisti po trikrat, štirikrat, celo večkrat, in se nato vrne k drogi. To razočaranje nad brezizhodnostjo pa je za marsikoga preveč, zato se odloči za samomor," mi pripoveduje o tragediji odvisnikov. Ti pri tem dostikrat tudi ne morejo računati na pomoč svojcev, saj se ti pogosto oddaljijo od njih, bodisi zaradi tega, ker je odvisnik tudi pri njih že kaj ukradel, bodisi zaradi stigme, ki je povezana z odvisnostjo. "Starši se večinoma obnašajo, kot da se ni zgodilo nič, in o tem ne želijo govoriti. Skratka lažejo. Tudi ko rečejo, da so ti odpustili, lažejo. Niso ti odpustili."

Ob ponovni vrnitvi v gnezdo čez nekaj dni srečava dva starejša odvisnika. Prvi nama pove, da ima resne zdravstvene težave, in pokaže otečeno nogo. "Je bil aut?" zanima mojega kolega, vendar mož odkima. "Zdravniki so mi rekli, da sem večkrat prebodel žilo v dimljah, tako da je nastal obvod okoli nje," razlaga o težavah, ko dvigne majico, pa lahko vidiva, da ima tudi precej otečena jetra. Mož je odvisnik že več desetletij. Sicer ima družino v eni izmed evropskih držav, vendar ima v to državo prepovedan vstop, ker je tihotapil heroin iz Turčije.

Drugi mož uživa med odvisniki velik ugled, velja za starosto med odvisniki. S heroinom se je srečal že pred več desetletji oziroma še v času, "ko je bilo ponj potrebno oditi v Nemčijo, ker ga tu ni bilo". Kljub dolgoletnemu uživanju mamil je mož živahen, karizmatičen in zgovoren, na njegovo odvisnost pa opozarja le njegova koščena postava. "On je utemeljitelj društva Stigma, vendar so ga izločili," mi pripoveduje kolega, mož pa skromno odgovori: "To pač je tako, če imaš preveč rad drogo." Vseeno pa uživa zaupanje odvisnikov, ki izmenično pristopajo k njemu. Prvi se pohvali, da je na dobri poti, da se očisti, pri tem pa si pomaga s športom. Drugi pa ga prosi za zdravstveni nasvet, ko mu pokaže svoj zaradi padca otečen prst.

Po nekaj minutah pogovora poda nekdo iz družbe predlog, da se napotimo pred Stigmo, kjer se srečamo z drugimi odvisniki, tako da se ponovno podamo na pot po mestu. Druženje pred Stigmo spremlja vsakdanje kramljanje o različnih dogodkih, ki me spomni na srednješolsko obdobje, ko smo s prijatelji posedali na igriščih in razmišljali, kaj bomo počeli tisti dan. V družbi, kjer nihče nikogar ne obsoja in je vsak pripravljen na pogovor z vsakim, čas hitro mine.

Sicer pa je tudi po mnenju svetovalke iz Stigme prav dolgočasenje, povezano z občutkom, da, zlasti mladim, razmere ne ponujajo nikakršne perspektive, eden glavnih povodov za vstop v svet odvisnikov. Vsaj pri tistih, ki ne izhajajo iz grozljivo neurejenega družinskega okolja.

"Mi nismo heroji"
Ob tem se spomnim na besede 43-letnega kolega pred začetkom najinega skupnega izleta v svet odvisnosti: "Mene je samo strah, da nas boš predstavil kot heroje. Heroji so naši starši, ki so delali cele dneve za 600 evrov in si niso privoščili ničesar, samo zato, da bi lahko kaj dali nam. Mi nismo nikakršni heroji, mi smo zgolj navadni razvajenci."