V leto 2021 so turistični delavci vstopili precej obupani zaradi razmer, v katere jih je pahnila pandemija covida-19. Z upanjem so zrli naprej, a se je v iztekajočem se letu turizem le počasi začenjal postavljati na noge. Po podatkih Slovenske turistične organizacije je slovenske turistične destinacije v obdobju med januarjem in novembrom obiskalo več kot 3,7 milijona ljudi, ki so skupaj ustvarili skoraj 10,5 milijona turističnih prenočitev. Večina turistov je bila – predvsem po zaslugi turističnih bonov – domačih (dva milijona), iz tujine je prišlo 1,7 milijona turistov, ki so ustvarili slabo polovico (4,5 milijona) prenočitev. Med tujci, ki so v prvih enajstih mesecih počitnikovali v Sloveniji, so prevladovali tisti iz Nemčije (23 %), sledili so sosedi iz Avstrije (dobrih devet odstotkov) in Italije (7,2 %), pa Čehi (7,1) in Nizozemci (6,8).

Čeprav se je turistična statistika v primerjavi z letom prej močno popravila (skupno je bilo za 21,4 odstotka več prihodov in za slabih 15 odstotkov več prenočitev kot v enakem obdobju leta 2020, pri čemer je opazen predvsem porast prenočitev in prihodov gostov iz tujine (za 44,4 odstotka več prihodov in za 37,7 % več nočitev), pa to za preživetje slovenskega turizma še zdaleč ni dovolj.

"Če je v 90. letih prejšnjega stoletja turistična dejavnost preživela s pomočjo domačega gosta, ker smo bili premalo prepoznavni in smo imeli skromnejšo ponudbo, smo se postopno širili na tuje trge in bili vedno bolj zaželena destinacija. Na dolgi rok in če želimo od turizma kaj zaslužiti, so zgolj domači turisti premalo!" opozarja strokovnjakinja za turizem in predstojnica katedre za trajnostni razvoj destinacij na Fakulteti za turistične študije Univerze na Primorskem, Maja Uran Maravić. "Leta 1991, ki je naše izhodišče, smo imeli okoli 700.000 domačih in skoraj enako število tujih gostov. Leta 2018 je bilo domačih gostov 1,5 milijona, tujih pa 4,5 milijona. Struktura gostov se je spremenila, iz 50:50 v 25:75."

Letos, ko je bilo razmerje (do novembra) med prenočitvami domačih in tujih gostov 56:44 v korist domačih gostov, se to pozna, opozarja: "Pri Slovencih je težava tako številčnost kot kupna moč. Po podatkih statističnega urada tuji turist pri nas v povprečju za nastanitev in hrano porabi 140 evrov na dan, domači pa 44,5 evra, vključno s prevozom. To so podatki za leto 2019. SURS sicer navaja za leto 2021 skoraj dvakrat višje številke, a tukaj ni mogoče izključiti vpliva bonov na višjo porabo za nastanitev. To pove veliko."

Porabljenih 70 odstotkov bonov z letnico 2020, kar je "dejansko že vse"

Jasno je, da so bili gonilo domačega turizma v zadnjem letu in pol predvsem turistični boni. Po podatkih Finančne uprave RS jih je bilo od 19. junija 2020, ko je bilo mogoče začeti unovčevati prve bone, do 20. 12 2021 unovčenih 1.778.543 v skupni vrednosti 251.283.801,88 evra, kar predstavlja 70 odstotkov od zneska potencialno vseh unovčenih bonov. "Če dodamo 27 % tistih (po SURS-u), ki zaradi nezadostne količine razpoložljivega dohodka ne potujejo (nimajo dovolj denarja kljub bonom za nastanitve, saj te predstavljajo zgolj 50 odstotkov potrebne porabe), so tisti, ki so nameravali, že dejansko porabili vse bone za 2020," komentira Uran Maravić.

Letos je vlada dodala še t. i. bone 2021, ki so bili ob turističnih nastanitvah lahko namenjeni tudi za gostinstvo, šport in kulturo. Na Fursu so nam pojasnili, da jih je bilo v štirih mesecih (veljati so začeli 16. julija) unovčenih 1.550.172 v skupni vrednosti 108.106.530,20 evra, kar je 58 odstotka od zneska potencialno vseh unovčenih bonov. Večina jih je bila porabljenih za turistično in gostinsko dejavnost (35 oz. 46 odstotkov), za kulturo 12 % (pri čemer na Fursu navajajo, da je bilo okoli dve tretjini vseh bonov za kulturo porabljenih za nakup knjig, učbenikov in delovnih zvezkov) in za šport sedem odstotkov.

"Boni so vsekakor bili dobra zamisel, saj je tudi stroka predlagala spodbujanje turističnega povpraševanja, čeprav smo ves čas opozarjali na pasti, ki jih prinašajo. Predvsem ker so bili boni predstavljeni kot glavni ukrep za pomoč turističnemu gospodarstvu, s čimer se ne moremo strinjati, saj sam po sebi ta ukrep ni zadosten. Ena od pasti je bila omejitev samo na nastanitve (v 2020), pa so to v 2021 popravili. Druga težava osredotočenosti zgolj na bone je bila nepomoč mestnim destinacijam in industriji srečanj, incoming turističnim agencijam, vodnikom ..." izpostavlja Uran Maravić.

"Bonom ne bi pripisovala prevelikega pomena. Pomagali so, ko smo bili v potrošniškem krču. In to je vse."

Čeprav so bili boni in z njimi domači gosti zadnje leto gonilo turizma, pa, kot omenjeno, domači gostje niso dovolj. Po drugi strani pa osredotočanje na tuje goste, ko gre za promocijo, ne izključuje domačih, izpostavlja sogovornica: "Dokaz, da nismo zanemarili domačega gosta, je, da ta še vedno odlično polni konce tedna, zimske in krompirjeve počitnice in je komplementaren s tujim turistom, ki je pri nas predvsem poleti, ko smo mi na Hrvaškem. Zato bonom ne bi pripisovala prevelikega pomena. Pomagal je, ko smo bili v potrošniškem krču. In to je vse."

Največ prenočitev je bilo do novembra v gorskih občinah (slaba tretjina oz. 30 odstotkov), sledijo Obala (četrtina) in zdraviliške občine (22 %), navaja STO. "Obiskovalo se je destinacije, ki jih tako in tako obiskujemo poleti, zato tudi takšen naval na Obalo, zdravilišča in gorske kraje ne preseneča. Je pa res, da so boni tistim s slabšo kupno močjo pomagali, da so si lahko privoščili vsaj nekaj dni oddiha, kar je dobra praksa trajnostnega razvoja turizma in bi jo lahko obdržali v manjšem obsegu," meni Uran Maravić.

"Boni so se začeli uporabljati lani pred letnimi dopusti. Letni dopust je v največji meri namenjen časovno daljšim počitnicam ob morju ali drugje, ker nam je omogočeno ohladiti se v vročih poletnih mesecih. Torej, verjamem, da je bilo v krizi, v izrazito negotovih časih, malo tistih, ki so želeli tvegati svoj dragoceni čas, ki je omejen z letnim dopustom in prostimi dnevi, težko prislužen denar pri tistih ponudnikih in na destinacijah, ki jih ne poznajo," opozarja.

Iracionalni turist se odloča tudi na podlagi tega, zaradi česar mu bo sosed bolj nevoščljiv

Prav tako to ne pomeni, da se slovenski turist ni odločil za potovanje v tujino: "Slovenski turist je bil že lani v veliki meri v tujini. Turisti gredo tja, kjer dobijo največ za svoj denar in kjer je za njih najbolj varno in najmanj stresno za potovanje. Torej, slovenski turist bo ostal v Sloveniji, če bo za isti denar dobil isto kakovost storitev. Vedno pa pravim, da veljajo tudi iracionalni dejavniki … Malo za šalo: ali mi bo sosed bolj nevoščljiv, če grem na dopust v Sloveniji v štirizvezdični hotel ali v Turčijo v petzvezdično letovišče za isto ceno vključno z poletom?"

In čeprav se zdi, da so iz vala novoodkritega navdušenja nad domačimi destinacijami dobro izšli predvsem že prej znani, večji ponudniki, pa Maravić Uran meni, da so že zdaj prepoznavni tudi manjši: "Ne verjamem ravno, da manjši ponudniki niso ravno prepoznani na slovenskem trgu. Imamo toliko oddaj, ki tako rekoč takoj poročajo o novi ponudbi, da ne govorim o družbenih omrežjih."

"Za slovenskega gosta, ki je izjemno radoveden, in prav je tako, bo Slovenija ostala (zelo verjetno) druga izbira (za podaljšane konce tedna, krajše počitnice), kar je normalno. Tudi skozi prizmo cen in kupne moči. Prav je, da se slovenski ponudniki prodajajo po premijskih cenah, ampak Slovenec ne bo plačal 350 evrov za nastanitev v naravi, ker takšno storitev lahko nadomesti s substituti (samo pride uživat v naravi in ne prespi, ker je vse razmeroma blizu)," je spomnila.

Tisti, ki potujejo, so manj zahtevni, saj so veseli, da sploh lahko potujejo

Kako pa se je zaradi pandemije, ki je s seboj prinesla zapiranje meja, odpovedi potovanj, poletov, omejitve, kot so testiranja oz. covidno potrdilo, spremenil povprečen turist? "Kot prvo, tisti, ki izredno radi potujejo, so naprej manj zahtevni, ker so veseli, da ob vseh omejitvah in zaprtjih lahko sploh potujejo in sprejemajo tudi zmanjšan obseg storitev brez nezadovoljstva."

Pri številnih ljudeh se je povečala ozaveščenost glede upoštevanja varnostnih postopkov in standardov, še meni, pri tem pa opozarja na še eno točko: "Odločamo se v čisto zadnjem trenutku, kar je z vidika organizacije za turistične ponudnike seveda nezaželeno stanje." Gosta, ki se odloči v zadnjem trenutku, je seveda še težje pridobiti, se strinja: "Absolutno. Tisti, ki so veliko potovali v zadnjih dveh letih, so bili deležni precej stresnih situacij, tako zaradi odpovedi kot omejitev. Zato so še toliko bolj občutljivi."

Kot poudarja, je turistično povpraševanje odvisno od različnih dejavnikov. V teoriji je turistično povpraševanje "funkcija potreb po potovanju, količine in kakovosti naravnih ter kulturnih privlačnosti, količine finančnih sredstev, ki so na voljo za turistično porabo, količine razpoložljivega prostega časa za potovanje, subjektivnih oziroma iracionalnih dejavnikov ter cen različnih turističnih proizvodov".

Osnova turistične ekonomije: manj povpraševanja in višji stroški se prelijejo v višje cene

In kaj to pomeni v praksi? "Če se cene povečajo, se količina povpraševanja nesorazmerno močno zmanjša in obratno. V koronskih časih to pomeni, da je veliko ponudnikov dvignilo cene, ker imajo manjši obseg povpraševanja in višje stroške poslovanja; bili so zaprti, fiksni stroški so obstajali, dolgovi se kopičijo … Cene se bodo višale, kar pa posledično pomeni, da se bo obseg povpraševanja zmanjšal, ker je delež tistih, ki imajo več razpoložljivega dohodka, manjši."

"Poleg tega zaradi krize in negotovosti v prihodnosti to pomeni, da niso vsi pripravljeni trošiti razpoložljivega dohodka, dejstvo pa je tudi, da je kriza vplivala na določene skupine, da imajo manj prihodkov. Torej, manj ko je razpoložljivih dohodkov, manj je povpraševanja. Poleg tega turizem ni nujna dobrina, zato jo je mogoče nadomestiti z drugimi vrstami rekreacije. V pogojih negotovosti in veliko ovir pri potovanjih ter ob stresnih dejavnikih bo povpraševanje v krču," pojasnjuje in dodaja, da je zato turistično povpraševanje nagnjeno k močni in hitri spremenljivosti, kar se kaže v veliki občutljivosti turističnega gospodarstva, "ki v času pozitivnega delovanja dejavnikov dosega izredne uspehe, ob najmanjšem vplivu negativnih dejavnikov pa se kmalu postavi vprašanje ekonomske uspešnosti".

Turizem bo, dokler bodo vladale omejitve, ostal v boju za golo preživetje

Zato, je prepričana, bo turizem, dokler bodo kakršne koli omejitve turističnih tokov, "v boju za golo preživetje". Tega ne morejo rešiti niti boni: "Čudežne rešitve ne obstajajo, vedno je "zdravilo" treba sestaviti iz nabora več rešitev, ki naslavljajo različne težave. Če grem na pregovor 'dve muhi na en mah': težko je najti takšne rešitve, ki bi dejansko hkrati učinkovito reševale več težav," opozarja.

"Končno bomo morali priznati, da je dober kader ključen."

Pandemija pa je razgalila še eno veliko pomanjkljivost slovenskega turizma: pomanjkanje delovne sile. Za ukrepanje na tem področju smo po mnenju Maravić Uran "veliko prepozni", manjka tudi prava komunikacija med turističnim gospodarstvom, državo in nosilci znanja (šolami, fakultetami), opozarja in dodaja: "Končno bomo morali priznati, da je dober kader ključen. Ne v političnih floskulah, ampak tam, kjer zaposleni to občutijo. Podjetja bodo morala drugače izkazati skrb za zaposlene – da so za delovno mesto zadostni poklicna šola, minimalna plača in nobenih dodatnih usposabljanj, meni kot zaposlenemu ne pove, da sem cenjen. Da ne govorim o dodatkih za nastanitev in drugih bonitetah."

"Po drugi strani moramo izobraževati izobraževalce, da so bolj seznanjeni s težavami v gospodarstvu in z najnovejšimi smernicami, gibanji. Pod črto: več odprtega sodelovanja med vsemi deležniki v procesu, brez izkoriščanja, kazanja s prstom in fige v žepu," je jasna.

"Težava je večja, kot si mislimo, a ni edina. Morda smo na začetku še lahko za silo splavali, ker imamo trenutno vsi potrošniki zmanjšana pričakovanja," pravi in dodaja, da se bo to zagotovo spremenilo, ko se vse vrne v normalo in potrošniki ne bomo več prizanesljivi do nizke kakovosti – "še posebej če in ko bo prišlo do višanja cen", kar pa se bo po njenem mnenju gotovo zgodilo, saj je obseg poslovanja zmanjšan. "Slej ko prej se bo to prelilo v cene. Gostinci bodo skušali varčevati, če bodo varčevali pri kadrih, jih preprosto ne bo. To se že zdaj dogaja."

Možnosti sta dve: avtomatizacija ali pa delovna mesta z višjo dodano vrednostjo

"Zavedati se tudi moramo, da pripravljenosti delati v težkih razmerah gostinstva, na slabo plačanih delovnih mestih ni bilo že pred krizo, zdaj ga bo še manj (kuharji, natakarji, receptorji). Sama sem prvič zasledila ta trend v razvitejših državah že pred 20 leti," še pravi in dodaja, da imamo dve možnosti. "Da vse avtomatiziramo in digitaliziramo, maksimalno znižamo stroške dela in materiala in ponujamo osnovne storitve v velikem obsegu ali pa naredimo nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, kjer se znanje ceni in lahko plača, spodbujamo podjetništvo."

"Ker smo se zavezali trajnosti, je mogoča samo izbira b. Kakor koli že, preobrazba se bo morala zgoditi," je odločna. Opozarja, da imamo ob tem v Sloveniji še dodatno breme sistemskih oz. preteklih težav, "od podjetij v državni lasti, nizke konkurenčnosti sekundarne ponudbe do, kot izpostavljate, pomanjkanja kadra". "V času pred pandemijo je bilo kar 90 odstotkov rasti vezane na nižje cenovne ravni ponudbe, medtem ko v kapacitetah z višjo kakovostno strukturo tako rekoč ni bilo rasti," pojasnjuje.

"Težava slovenskega turizma ni le covid-19, temveč strukturni in sistemski problemi, ki so bili prisotni že pred pandemijo. Primanjkuje nam tudi kakovostnih virov kapitala. In, da, zdravstvena kriza je še dodatno razgalila vse rane slovenskega turizma," še sklene sogovornica.