Na skoraj sto dvajsetih straneh se boste spoznali z ljubljansko kulinarično sceno prek zgodb chefov, njihovih mojstrovin, ponudnikov in proizvajalcev; najdete tudi recepte in ideje, kako osnovno jed povzdigniti na vrhunsko raven. Burek s tartufi? Zakaj pa ne. Navsezadnje, če priznani visoki oblikovalci združijo moči s cenovno ugodnejšim ponudnikom oblačil, so v redu tudi ravno prav masten zavitek in drage gobe. A na drugi strani, na strani tistega, ki drži to jed, se najdejo pripadniki različnih svetov, je v reviji ugotavljala novinarka MMC-ja Kaja Sajovic, ki je tudi članica uredniškega odbora pri reviji: "Govorila sem z nekom iz Bureka Olimpija, tja prihajajo vsi: od poslovnežev, upokojencev, študentov do turistov. Kulinarika lahko poveže vse sloje. Tam pozabimo včasih na politiko. In se lahko v pogovor ob nekem mastnem, krasnem bureku zapleteta dva iz povsem drugih družbenih polov."

Kulinarika niso samo čevapčiči in burek. Kulinarika tudi niso samo pen'ca in kompleksno sestavljen krožnik. Revija želi predstaviti gastronomijo prestolnice v njeni raznolikosti, tako je izid revije pospremila direktorica zavoda Turizem Ljubljana Petra Stušek: "Revija je trendi, seksi; takšna, kot je moderna Ljubljana. Govori pa o vsem: od tradicije pa do najmodernejše kuhinje: od kuharskih zanesenjakov, chefov z Michelinovimi zvezdicami in Gault-Millaujevimi kapami. Zaobjema zanimive zgodbe, ki so kakor koli povezane s kulturo Ljubljane, kamor sodi tudi gastronomija. Naredili smo tudi vzporednico arhitekture Ljubljane s hrano, tako slikovno kot tekstovno." Tako je, hrana lahko najde svojo dvojnico tudi v ljubljanski arhitekturi. Stavbo R5 v Zupančičevi jami, ki ji domačini pravijo kar skakalnica, boste od zdaj naprej morda videli kot polovico velikega sendviča iz toastov.

V Ljubljani je veliko gastronomskih zgodb, in če jih mi ne povemo, se jih ne meščani, ne obiskovalci, ne turisti ne zavedajo, pravi redna profesorica na fakulteti za turistične študije Turistica primorske univerze Maja Uran Maravić (v reviji je pripravila izbor restavracij): "To je podobno, kot če bi ti natakar dal na mizo vrhunski krožnik nekega chefa, ob tem ti pa ne bi interpretiral – morda si nepoznavalec – in se sploh ne bi zavedal, kako dragocena je ta zgodba. S to revijo dobivamo kroniko zgodb, ki jih imamo."

Hrana je ne samo motiv prihoda, ampak tudi priljubljen motiv (občudovanja) na družbenih omrežjih, še posebno tistih, pri katerih je v ospredju fotografija. Pri fotografiranju kulinarike je pravilo, da pravila ni. Čar je to, da si lahko ekspresiven. Fotografinja Suzan Gabrijan, ki je prav tako sodelovala pri reviji Gourmet Ljubljana: "Pravila ne obstajajo, razen tega, da je lepo, kar se vidi na fotografiji. Ampak tudi če tu kršiš pravila, lahko dobiš dosti bolj zanimivo sliko." Pomembno ji je tudi, da fotografija hrane odraža karakter restavracije ali gostilne: "Če fotografiram za restavracijo – pa čeprav gre za 'take away', mora tisti, ki gleda fotografijo, v njej začutiti restavracijo. Da se konec koncev pozna, ali je ta restavracija vrhunska, ali je to nekje, kjer se žura, ali pa nekje, kjer je hitra prehrana. Mislim, da je to tudi naloga fotografov, da pokažemo tako, kot resnično je. Nisem prevelika privrženka stiliranja hrane, ker včasih potem vidiš fotografijo, ki ne odraža restavracije. Zato so tudi moje fotografije bolj enostavne, puristične, hrana pa je lepa in se ujema z okoljem."

Bled, Ljubljana, Piran, Lipica, Postojnska jama. Ikone slovenskega turizma. Ali je morda čas, da se marketinške dejavnosti spremenijo (tudi) v bolj gastronomske vizualije? "Recimo temu raje dopolnitev," razmišlja Petra Stušek. "Mi smo pri marketinških akcijah že prej izhajali iz naše tradicije. V resnici gre za to, da širimo svoje polje prikazovanja tudi z marketinškega vidika iz Ljubljane na njeno obrobje, podeželje. Kar osemsto pridelovalcev lokalne hrane oskrbuje Ljubljano, ne samo restavracije, ampak tudi hotele, šole, vrtce. Vse to zaobjema naše zelene verige. To enostavno povežemo prek marketinga tudi tistim, ki sem prihajajo kot turisti."

A če bi Ljubljano – v prenesenem pomenu, seveda – postregli za zajtrk, kosilo in večerjo, kaj bi dobili na krožniku? Petra Stušek izstreli kot iz topa: "Za zajtrk brez dvoma pehtranove palačinke, za kosilo leteče žgance, ki so sicer pohane 'piške', in so res dobre, kadar so sveže. Za večerjo pa nekaj lažjega; Vodnikovo 'repunclovo' solato (motovilec s trdo kuhanim jajcem, rdečo peso in cvetačo op. a.). In če bi dan podaljšala v jutro zaradi zabave? Nesporni zmagovalec med nočnimi prigrizki bi bil zagotovo – burek. Pa naj gre za mesnega, sirovega, špinačnega ali picaburek. Vsakdo ima svojega favorita."