Kljub prepričanju, da sem pri kuhanju še kar gospodaren, sem se zgrozil, ko sem ugotovil, da zavržem preveč hrane, ki je še uporabna. Sicer ne vem, ali zares odstopam od povprečja, ki je 78 kg zavržene hrane na Slovenca na leto. Od tega je delež užitnega dela v hrani kar 37-odstoten. To so podatki statističnega urada in ob njih se globoko zamislim, kje so vzroki za takšno obnašanje.

Sezonsko in lokalno

Zamisel, da kuham sezonsko in lokalno, mi je bila položena že v zibko in z njo sem odraščal ter na njenih temeljih tudi gradil svojo kuharsko pot. Vedno sem se trudil uporabljati izključno sestavine, ki so lokalnega izvora in so dostopne le v določenem letnem času. Ko se je okrepila ekološka zavest, sem se čutil del tega gibanja, saj z uporabo takšnih sestavin zmanjšujem ogljični odtis in še bolj zdravo jem. Kadar sem v trgovinah sredi zime opazil jagode, češnje, kumare ... sem se zamislil, ali je zares potrebno, da se hrana vozi iz drugih, oddaljenih koncev sveta, ki se, kar se tudi kakovosti tiče, ne more kosati z lokalnimi pridelki. Verjel sem in še vedno verjamem, da lahko na češnje in kumare počakamo do sezone, ko bodo res sveže in odlične. Tak način prehranjevanja ima tudi druge dobre učinke, kot so spodbujanje kmetijstva in s tem našega gospodarstva, konec koncev pa razbremeni tudi zdravstvo, saj je prehranjevanje pomemben del zdravja.

A jaz kljub zavedanju vsega tega ne kuham racionalno. V kuhinji proizvedem preveč odpadkov, ki bi jih z lahkoto zmanjšal, če bi se držal nekaj stvari. Prva stvar je trgovina. Naj se sliši še tako banalno, v trgovino sem največkrat odhajal, ko me je prijela lakota in je bil čas, da si skuham obrok. Takrat so moje lačne oči in prazen želodec napolnili košaro do neba in večina nakupljenih stvari je bila odveč, kajti ko sem skuhal kosilo, sem jih zares porabil mogoče le tretjino, preostale pa so romale v hladilnik, kjer so dostikrat dočakale svoj neslavni konec. Tega se počasi odvajam in zares mi ostaja manj hrane. Druga pomembna odločitev je prišla, ko sem se skozi leta naučil prepoznavati pokvarjeno hrano. Včasih sem vso hrano s pretečenim rokom vrgel v smeti, zdaj pa izdelke odprem in ocenim, ali so še užitni. Prejšnji teden sem na primer odprl kislo smetano, ki je bila dva meseca čez rok uporabe, a ji ni prav nič manjkalo. Roki na embalažah so nujno zlo in če se naučite prepoznati pokvarjena živila, jih boste precej manj zavrgli. Učim se tudi recikliranja hrane, kar pomeni, da določene ostanke kosila naslednji dan spremenim v drugo jed. Tudi kruh sušim in precej več zamrzujem kot včasih. Prav tako pri zelenjavi porabim veliko večji del te kot nekoč. Začel sem torej stopati po poti samoozaveščanja o odpadni hrani. Povedal sem vam svojo izkušnjo, saj za druge ne vem, kako kuhajo in ravnajo s hrano, le upam, da se vsi zavedamo svojega ravnanja s hrano.

Bliža se velika noč in tu je moj predlog, kako porabiti star kruh in iz njega narediti izvrstno jed. Moja pokojna stara mama sicer ni kuhala veliko različnih jedi, pa vendar mi je ena ostala v spominu za vedno. Kadar je starega očeta poslala po danko, sem vedel, da se pripravlja na peko prate. To je stara gorenjska jed, dobrodošla v vseh letnih časih, ker se zanjo uporabljata star kruh in suho meso, pa vendar mene vedno spominja na veliko noč, ko smo si jo privoščili s hrenovim namazom. Vedno smo jo jedli ohlajeno, vendar je tudi topla odličnega okusa. Ko stare mame ni bilo več, smo začeli prato peči v pekaču, v katerem je povrhu dobila še skorjico. Sam jo dostikrat pripravim, ko mi ostane kakšen hlebec kruha. Če vam kruh ne ostaja, lahko svež kruh narežete na rezine in dva dni pustite na zraku, da se posuši. Za prato se uporabljajo različni kosi mesa, lahko vratovina, še boljša so rebra, najboljše pa so špičke na koncih reber. Včasih so uporabljali tudi svinjske parklje.

Prata

Sestavine:
za prato
- star hlebec belega kruha (1 kg)
- 10 jajc
- 1 kg suhega prekajenega svinjskega mesa

za hrenovo omako
- sveži hren, lahko je tudi že nariban v kozarcu
- 100 ml majoneze
- žlica gorčičnih semen, žlica kisle smetane
- 1 jajce
- kis

Suho svinjino kuhamo v kropu več kot eno uro. Nato meso narežemo na kockice, suho juho pa prihranimo. Kruh narežemo na kocke in ga skupaj z jajci dodamo mesu ter vse skupaj pregnetemo. Počasi zalivamo s suho juho in mešamo, dokler zmes ne postane homogena. Pazimo, da ne dodamo preveč juhe, saj prata ne sme biti preredka. Nato jo damo v pomaščen pekač, poravnamo in pečemo pri 170 °C približno eno uro.

Zraven prate se poda hrenova omaka, meni je najljubša takšna, v kateri je pol hrena, pol majoneze, žlica gorčičnih semen, žlica kisle smetane in eno sesekljano kuhano jajce.
Drugače pa lahko sveži hren na drobno naribate in potopite v kis.

In en velik dober tek!