Med jesenskimi počitnicami, pa tudi še prve dni novembra so bili hribi in gore polni obiskovalcev, na različnih omrežjih so se pojavljale krasne jesenske fotografije. Kljub množičnemu obisku pa o nesrečah nismo poročali, v nasprotju s poletjem, ko je bila črna kronika polna poročanja o reševanjih. Na vprašanje, ali je manjše število nesreč pripisati temu, da gredo v jeseni gore izkušenejši, odgovarja pritrdilno. "V jesenskem času se v gore po navadi odpravijo tisti, ki ne marajo množic, pravi planinci, ki čakajo ravno jesenski čas, september, oktober, ko je tam najlepše. Tudi osebno mi gredo množice v gorah na živce, če se lahko tako izrazim, ker v gorah iščem osebni mir, da se tam spočijem, tega pa tam v poletni planinski sezoni ni. V tem jesenskem času se tja bolj ali manj res odpravijo tisti, ki so izkušenejši."

Tako eno od sprememb v obisku gora v primerjavi izpred nekaj let navede predan gorski reševalec, alpinist, inštruktor, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenija ter mož in oče. "Izmed vseh nazivov bom izbral zadnjega, oče, ker skozi leta, skozi udejstvovanje v planinstvu, gorništvu dozoriš in spoznaš neke stvari v življenju in na koncu se začneš držati modrosti starejših alpinistov, ko rečejo, da ti na tvoj zadnji dan ne bodo besede hvale več nič pomenile, če otroci o tebi ne bodo imeli lepe besede," je odgovoril na vprašanje, kateri je njegov najljubši naziv med naštetimi.

Statistika kaže, da je bilo pred 20 leti v gorah letno približno 240 nesreč, medtem ko jih je zadnja leta že več kot 600. Število ljudi v hribih in gorah se je v tem obdobju močno povečalo, razlogi za nesreče pa so zelo različni, od nenadnih sprememb vremena, nesrečnih peripetij do bolezenskih stanj, pa tudi nespametnega vedenja, predvsem glede opreme in izbire cilja glede na fizično pripravljenost. "Veliko se poroča o neki nespameti, ni pa samo to. Predvsem je treba povedati, da je planinstvo dobra rekreacija in da je iz leta v leto bolj priljubljena. Če pogledamo že na fakulteti za šport, je gorništvo del predmeta, rekreacija je del predmeta … Kot radi rečemo, mora vsak Slovenec na morje, pa tudi v gore. Zadnja leta pa je poleg slovenskih turistov tam tudi veliko tujcev. Na to opozarjamo že več let. Izraz hiking ima v Angliji drugačen pomen kot pri nas: tam gre za hojo po gričih, hribih po Angliji in Škotskem, vemo, kakšni so, v šali lahko rečem, da lahko greš v natikačih. Pri nas pa je situacija drugačna."

Kot pravi, so naše poti zelo dobro opremljene, kar lahko marsikoga zavede, "saj ima lahko tudi lahka planinska pot, če jo tako poimenujemo, številne pasti, od mokrih korenin do kamnov, ki se zvrnejo pod nogo, potem je tu lahko velika višinska razlika, hitro spremenljivo vreme, poleti vročina in tako naprej in seveda vse to za sabo potegne tudi število nesreč, ki pa so posledica predvsem porasta obiska v gorah, se pravi vključenost tudi tujih turistov". Da bi okrepili ozaveščanje o varnem obisku naših gora, so se povezali s Slovensko turistično organizacijo. "STO je lani tudi vstopil v ta projekt in zdaj lahko rečem, da sodelujemo, ne še sicer tako, kot bi si bi sam želel, ampak seveda je za to potreben čas. Osebno si želim, da bi turist že, ko bi prišel na letalo in ko potegne reklamno gradivo iz sedeža, lahko tudi prebral kaj o varnejšem obiskovanju gora, kje pride do gorskega planinskega vodnika in tako naprej. Tako da tukaj imamo še veliko rezerve."

V koroni, ko so bila smučišča zaprta, so številni "odkrili" zimski gorski svet

Še en vidik v povezavi z večjim številom nesreč pa pripisuje tudi večjemu obisku gora čez vse leto, tudi v zimskem času. "Zime so nekoliko bolj mile in sploh od teh koronskih časov naprej, ko so bila smučišča zaprta, ljudje vedno pogosteje tudi pozimi zahajajo v gore. Gore so bile včasih pozimi svet za bogove, izbrance, če se tako izrazim, se pravi rezervirane za tiste, ki so res imeli izkušnje, alpiniste in tako naprej, danes pa tako rekoč enako kot poleti tja zahaja vsak prebivalec."

Eden od vidikov, ki ga opažajo reševalci, je tudi večje število starejših v gorah, številni imajo tudi različna zdravstvena stanja. "Vemo, da Evropa postaja vedno starejša in da so ljudje, kar je čisto prav in pozitivno, vedno bolj dejavni tudi v starejšem življenjskem obdobju, ampak svetujemo jim, da poslušajo svoje telo. Pri 70 res niso več 20 let stari in morajo vzeti v zakup, da vsi ti različni napori, sploh v gorskem svetu, lahko povzročijo neke burne odzive telesa zaradi dehidracije, napora, vročine. Sploh če gre za kronično bolezen, kot so recimo težave s srcem, pri sladkornih bolnikih, onkoloških bolnikih, se lahko stanje hitro poslabša, in preden pride do takega človeka gorski reševalec, je lahko žal že prepozno."

Sam je gorski reševalec 28 let, začel je že pri rosnih 16, v tem času pa se je na področju reševanja veliko spremenilo. "Kar zadeva reševalne intervencije, števila ne zapisujem. Če pa se spomnim svojih začetkov, so bili to časi, ko še ni bilo mobilnih telefonov, ti so prišli čez približno dve, tri leta. Spomnim se, da je večkrat pome prišla policija, da sem šel na intervencijo in so sosedje malo čudno gledali, kaj se pri nas dogaja, kaj sem ušpičil. Žal so bile tudi intervencije v večini primerov takrat zelo resne, iz gora smo bolj ali manj v dolino prepeljali mrtve. Danes k sreči ni tako."

Dve tretjini reševanj se opravita peš

Reševanja so zelo različna, in čeprav predvsem v poletnem času poročamo o številnih helikopterskih reševanjih, jih reševalci še vedno kar dve tretjini opravijo peš. "Včasih se kar malo krivica dogaja, ker se omenja samo helikoptersko reševanje in je morda malo izkrivljena podoba, češ "saj bo že helikopter prišel pome". Vendar vemo, da ni tako. Sicer smo zelo veseli, zelo dobro sodelujemo tako s slovensko policijo kot vojsko." V začetkih njegove reševalne kariere helikopterskega reševanja skorajda ni bilo, "celo fino se nam je zdelo, da je prišel", danes pa je, predvsem kadar to dopuščajo vremenske razmere, reševanje s helikopterjem hitro in lažje izvedljivo, saj ni potrebno, da skličejo celo moštvo. "Tega si vsekakor želimo več, tudi da bi država dobila namenske helikopterje. Naj povem primer: pred dvema letoma sva bila s hčerko na tekmi v Italiji, vasica je bila majhna in spredaj je bil gasilski dom in pred njim parkiran helikopter. In prav takrat je zagorelo neko borovje, ker je bilo vroče, in tisti helikopter je požar pogasil v 10 minutah. Pri nas, ko Brana zagori, je trajalo ves teden in je bilo potrebnih ne vem koliko gasilcev, da smo ga v red spravili. Tako da na tem področju imamo še veliko rezerve."

In kako poteka intervencija? "Danes dobimo poziv na pametni telefon, prek aplikacije, gre za namenski program Fireapp, ki ga uporablja tudi sistem civilne zaščite. Kraj srečanja je običajno znan, to so prostori našega društva. Zdaj je že tako, da se prek različnih funkcij in pametne tehnologije pridobi tudi lokacija ponesrečenca. Velikokrat namreč niti ne vedo, kje so. Rečejo samo "izgubil sem se, dol sem šel". Za nas je z vidika ponesrečenca čas zelo pomemben. Nekdo je seveda vodja intervencije, običajno smo to inštruktorji, ki smo prestali usposabljanje za vodjo intervencij prek sistema zaščite in reševanja. Glede na naravo intervencijo gremo potem na teren, tudi če je možnost reševanja s helikopterjem, gre hkrati tudi "peš moštvo", ker ni nujno, da bo helikopter lahko ponesrečenca pobral na kraju, ponesrečenca je pogosto treba stabilizirati in pripraviti za nosila."

Na vprašanje, ali so situacije, ko je prenevarno za reševalce, da bi reševali, sogovornik odgovarja, da je dejstvo, da 100-odstotne varnosti v gorah ni. "Gore so prav zaradi tega zanimive, ker ti dajo nekaj adrenalina, če smo iskreni. Kar zadeva samo reševanje, smo tudi reševalci prišli k pameti, če lahko tako rečem, da najprej poskrbimo zase in za svoje moštvo, saj smo v preteklosti izgubili veliko reševalcev, za njimi so ostale družine, nepreskrbljeni otroci. Najprej je treba poskrbeti zase, da boš lahko pomagal ponesrečencu. Sploh pozimi, ko je velika nevarnost plazov, naredimo analizo tveganja in se potem odločimo, ali bomo šli na teren. Se je že zgodilo, da nismo šli takoj, da smo počakali, da se je tveganje zmanjšalo. Nesreče se sicer dogajajo, ravno v Kamniku smo imeli letos žal nesrečo pri reševanju, ko je našemu reševalcu Žigi zlomilo nogo, ko ga je zadel kamen. To so nepredvidljivi dogodki, na katere nimaš vpliva." Ob tem doda, da ima veliko reševalcev različne zdravstvene težave zaradi nošenja težkih tovorov, od hernije do obrabe kolen. "Kot reševalec moraš biti ves čas pripravljen, to ne pomeni, da samo čakaš na kavču intervencijo, ampak moraš biti ves čas dejaven."

Bo rešitev za pomanjkanje podmladka profesionalizacija reševalcev?

V povezavi s tem opozarja na bolečo težavo: pomanjkanje novih reševalcev. "Tukaj je zdaj pomanjkanje podmladka, ki mora biti alpinistično usposobljen. Ko smo na vrveh sredi stene, vedno pogledam, kdo me dol spušča, ker se med seboj dobro poznamo. Žal so nekateri dobri samo za čaj nositi," je brez dlake na jeziku. Prepričan je, da mora reševalec začeti mlad, osnovni bazen za reševalci so alpinisti. "Zdaj prihajajo taki, ki so stari 30 let ali več, ampak za gorsko reševanje so po mojem mnenju že prestari. Sam imam 44 let, pa že počasi razmišljam, da bom prenehal, ker je potrebna mlada in močna ekipa. Mi lahko svoje izkušnje prenašamo naprej, ne moremo pa ostati v prvih vrstah, tudi če si to še tako želimo, ker je prenevarno." Ob tem je kritičen do številnih nerealnih situacij in želja. "Nekdo gre dvakrat v hribe, pa bi bil že gorski reševalec ali gorski vodnik. Potem pa imamo nesrečo na Mojstrovki, ki se je zgodila pred kratkim."

V Planinski zvezi Slovenije se držijo standardov, hkrati pa se zavedajo pomanjkanja podmladka. Šerkezi zato meni, da bo v nekaj letih sledila profesionalizacija gorskih reševalcev, vsaj delna. "Kaj je tudi težava? Včasih so intervencije potekale ob koncih tedna, danes pa sredi tedna, ljudje so takrat po službah, sam sem zaposlen v Planinski zvezi Slovenije, pa si ne morem vsakič privoščiti, če sem sredi nekega dela, da bom vse odvrgel in šel na intervencijo. Res je, da delodajalec, ki ima med zaposlenimi gorske reševalce in gasilce, dobi povrnjene stroške, a dejstvo je, da delo, ki ni bilo opravljeno, ostane oz. ga mora opraviti nekdo drug. Zato ne bo prav dolgo gledal, da bo zaposleni tako rekoč teden za tednom vsak dan odhajal predčasno iz službe. Tak sistem ne bo dolgo zdržal."

Vsako poletje zadnja leta se ob poročanju o nesrečah v gorah vedno znova odpira vprašanje o plačljivosti reševanja. "Tista vlada, ki bo to spravila skozi, si zasluži Nobelovo nagrado, čisto zares," v smehu odgovori sogovornik in v isti sapi nadaljuje, da je bilo glede tega že nešteto predlogov in razmisleka. "Lep primer je Avstrija, pri njih je reševanje plačljivo za vse, vsak, ki gre v gore, mora poskrbeti za zavarovanje za reševanje v gorah in na osnovi tega zavarovanja se potem počrpa v primeru neke nesreče, naj gre za avstrijskega državljana ali tujca. Tudi Švica, ki je sicer zunaj EU-ja, ima plačljiv sistem, za svoje državljane ima to urejeno že v sklopu rednega zavarovanja. Tako da glede tega mislim, da se znova spet preveč odkriva topla voda in nabirajo politične točke. Dejstvo je, da bi po mojem mnenju reševanje moralo biti plačljivo, tako za Slovence kot tujce, ker bi s tem ljudje imeli skrb, da bi odgovorneje hodili v gore."

Ob tem razloži, da ni res, da je pri nas reševanje brezplačno, ampak ga plačujejo državljani in državljanke. "Vemo, da dokler vsakega posameznika ne udari po žepu, bomo na Tedniku še vedno gledali, kako goli hodijo v hribe in podobno in se nam dobesedno vsem smejijo."

Gorska infrastruktura pri nas, če govorimo o kočah, je večinoma v fazi, ko je potrebna prenova ali obnova, v zadnjih letih mediji pogosto poročamo o pomanjkanju planinskih oskrbnikov, pa tudi (prostovoljcev) markacistov, ki označujejo planinske poti. Po drugi strani pa turistična strategija Slovenije to promovira kot zeleno, gorsko destinacijo. "V zadnjih letih se je, kar zadeva državo, na tem področju nekaj postorilo, so sredstva za oskrbo planinskih poti in planinskih koč, je pa dejstvo, da je planinskih koč, ki so v oskrbi planinskih društev, v slovenskem prostoru veliko. Nekatera planinska društva so morda zaradi starajočega se članstva malo zaspala, druga iščejo nove poti, recimo nekatera so se rešila z gorskim kolesarstvom. Pohorje je tak primer, kjer so koče že umirale, a jih je kolesarski turizem oživil. Zdaj beremo o več primerih prodaj koč, upam, da se bodo stvari rešile, ampak dejstvo je, da se bodo morale zgoditi velike spremembe, ki ne bodo vsem všeč," meni.

Mlade je treba učiti, kako se vesti v hribih, da se ne bo delala škoda

Če je zanimanja za priključitev v reševalne vrste manj, pa se, kakor jasno kaže obisk, ni bati za nove pohodniške in gorniške rodove. Planinska vzgoja se začne že pri otrocih. V hitrem tempu, kjer prevladuje sedenje za mizo in tudi pred zasloni, je še toliko pomembnejše poudarjanje dobrih plati hoje v gore, tega se zavedajo tudi v PZS-ju, kjer so med drugim prenovili program mentor planinske skupine. "Ravno pred nekaj tedni je bila na Bavšici skupina pedagogov, kjer smo jim predali informacije, kako učiti otroke planinstva, gibanja v naravi." Večje število obiskovalcev v gorah ga veseli, a v isti sapi izraža skrb, "kako vso to množico ljudi pravilno usmeriti, da se v hribih ne bo delala škoda, da ne bomo še tega sveta uničili z nesmiselno infrastrukturo, glasno glasbo čez dan in podobno. Indijanski pregovor lepo pravi, da smo si naravo izposodili od naše prihodnosti, od naših otrok".

V povezavi z omejevanjem prometa sta močno odmevala zaprtje in omejitev prometa v Vratih in na Vršiču. Na forumih smo lahko prebirali, da je težava, če javni prevoz, ki naj bi zamenjal pločevino, začne voziti prepozno. "To je tudi ena mojih glavnih kritik. V PZS-ju spodbujamo ljudi, da se v gore odpravijo z javnim prevozom, ampak kaj ti to pomaga, če javnega prevoza ni? Po eni strani poudarjamo ves čas, da je treba v gore čim bolj zgodaj zaradi možnosti popoldanskih neviht, po drugi strani pa ni prevozov?! Ne moremo najprej cene nastaviti, pa potem infrastrukture urejati. Lep primer so Tre Cime, spodaj je rampa, ki spusti določeno število vozil, ko je polno, se rampa ne dvigne več, je pa zagotovljen javni prevoz. Pri nas pa včasih prevlada zgolj ideja po zaslužku. Prepričan sem, da bi se moral zaslužek, ki se zbira v dolinah, vračati v planinsko infrastrukturo, poti, koče, pogozditve, akcije pobiranja smeti …"

V MMC-kastu je bil govor tudi o pomenu vzgleda aktivnega življenja za otroke, o Šerkozavrih, vrhunskih alpinistkah in alpinistih in še čem. Vabljeni k ogledu.