V podkastu Številke v 11. sezoni govorimo o življenju. Tokrat gostimo pisateljico in publicistko Ano Schnabl, ki je pred kratkim napisala svoj tretji roman September, javnost pa jo pozna tudi kot redno kolumnistko na Guardianu. Vabljeni k poslušanju in/ali branju kratkega povzetka o položaju knjige in kulture v Sloveniji, njenem delu in življenju.

Svoje romane izdajate v razmiku dveh let, kar je zelo lep tempo.
To ni ravno zavidljiva ali redka številka, kar nekaj sodobnikov in sodobnic svoja literarna dela objavlja v istem tempu. Mislim, da je to za nekoga, ki razvija svoj avtorski izraz, pravzaprav nujen tempo, morda gre tudi za neko kompulzijo v smislu, da se želiš hitro in čim bolje premakniti naprej. Svojo prvo knjigo sem izdala pri 32-ih letih, torej sem bila že polnokrven človek, razvita oseba, torej se je do takrat v meni nabralo kar nekaj vsebin in vednosti, ki sem jih potem morala oziroma želela preliti v neko drugo obliko.

V glasbi je pogosto videti tako frekvenco ustvarjanja plošč, a po nekaj izdelkih (ki prav tako izidejo na dve leti) potem pride krajši premor, ko se išče neki novi razvojni korak. Ali tu morda najdete kakšno vzporednico pri pisanju?
Sama nisem imela tega privilegija, da bi ostala ista iz knjige v knjigo. Kdor me spremlja, dobro ve, da sem polna presenečenj, ne samo slogovno, tudi vsebinsko se razvijam, bralke in bralci tako pravzaprav ne vedo, kaj od mene pričakovati. Takšna sem preprosto jaz, morda v živem, budnem življenju nisem nagnjena k spreminjanju, ampak v samem umetniškem razvoju pa se hitro začnem dolgočasiti, tako da se s to vzporednico ne morem zares poistovetiti.

Se tudi kot 'nepisateljica' začnete hitro dolgočasiti? Za redno in hitro ustvarjanje potrebuješ tako disciplino kot rutino (to besedo sami večkrat uporabljate).
Tega nujno ravno ne potrebujem, ker od pisanja ne živim, to mi ne zagotavlja eksistence. Sicer pa imam rada rutino, v zadnjem letu sem rutino pisanja nekoliko opustila, in to je tisto, kar predstavlja nujen korak naprej – se pravi, da ne čutim prisile, da bi morala po določenem urniku pisati in napisati določeno število znakov, ampak iščem primerne trenutke, ko sem neko zadevo toliko premislila, da mi bo potem lažje vstopati v pisanje. Pišem seveda tudi takrat, ko nisem razpoložena, ker se sicer ne bi nikamor premaknila, ampak ta vidik urnika se je zdaj malce sprostil v zadnjem letu, in tega sem precej vesela. Ampak poudarjam, ker imam redno službo, dve psici in mačka, precej športam, rada berem in imam nekaj prijateljev. Seveda potrebujem eno strukturo v življenju.

Sorodna novica Ana Schnabl: September

Pišete tudi redne kolumne za LUD Literaturo. V enem od zadnjih zapisov ste pisali o raznih lestvicah branosti in izposojanosti, kjer so pri vrhu razni priročniki za samopomoč.
Nočem biti elitistka ali pa moralizirati o tem, kaj naj ljudje berejo. Zagotovo sem tudi sama kdaj posegla po kakšni knjigi za samopomoč ali pa malo slabši izpovedni literaturi ali avtobiografiji. V tistem besedilu sem kritična tudi do založniških strategij pri nas. Večina založb namreč prejema subvencije, torej država deloma poskrbi za njihov obstoj. Vem, da imajo tudi komercialne programe in večina knjig, ki so najbolj prodajane, izhajajo iz komercialnih programov, vseeno pa se sprašujem, ali so subvencije v Sloveniji namenjene samo temu, da lahko avtorice in avtorji leposlovja izdamo tisto knjigo, ali so namenjene celotni podpori izdaje, se pravi tako marketingu kot promociji na socialnih omrežjih, naših nastopih in podobno. Opažam, da investicije v podporo, v nego avtoric pa avtorjev, preprosto upadajo. Mislim, da ne gre toliko, da bi zanimanje javnosti upadalo, ampak to, kako založbe ravnajo z nami.

Sorodna novica Zala Trebežnik in Ana Schnabl o romanu Plima

To je večplastna težava – vemo, da manj kot polovica odraslih v enem letu prebere vsaj eno knjigo. Če sem lahko hudičev odvetnik, knjige za samopomoč najbrž ne odžirajo bralcev leposlovja, ampak k branju pripravijo ljudi, ki običajno niso bralci. Lahko pogledava tudi tako?
Beremo tako ali tako vsi, če ne drugače pa na družbenih omrežjih, prebiramo deklaracije ... Saj ne gre za sam akt branja. Mislim, da je pomembno, kako razumemo literaturo, torej kot nekaj nedostopnega, nekaj hermetičnega, vase zaprtega in nepomembnega, tudi posledico siceršnjih založniških strategij. Ampak če se vrnem, veliko težavo imam z delitvijo na visoko in nizko literaturo, predvsem zato, ker je to, kako mi doživljamo visoko in nizko, zgodovinsko pogojeno. Danes kot klasično literaturo razumemo tisto, kar je včasih izhajalo v podlistkih v časopisih. Spomnimo se Dickensa, ki je bil tako rekoč svetovna megazvezda, ljudje so mrzlično pričakovali izhajanje oziroma nadaljevanje njegovih zgodb po časopisih. Danes velja za klasika, ampak to je bil največji možen pop. Potem se je v zgodovini literature začelo razvijati nekaj drugega, prišel je modernizem, začeli so se razvijati žanri in so morda izpodrinili to, kar danes imenujemo klasično leposlovje. Zanimanje javnosti se je ves čas gibalo v skladu z novostmi in danes se dogaja nekaj podobnega. Priročniki, vse te knjige za samopomoč in avtobiografije so neka novost, ki je pač pograbila zanimanje javnosti, ampak to ni cela zgodba, ampak točka v razvoju, v zgodovinskem gibanju. Morda se bomo sčasoma vrnili k branju leposlovja oziroma pripovedi.

Sorodna novica Roman Mojstrovina Ane Schnabl v širšem izboru za mednarodno literarno nagrado dublin

Neki vzvodi gotovo obstajajo skozi šolski sistem. A kako prepričati mladega človeka, ko konča šolanje, da je branje pomembno?
Mislim, da je tisti čas, ko so ljudje v šoli oziroma se začnejo šolati, že nekako prepozno. Ideološka vzgoja se začne že prej in sicer doma skozi primarno socializacijo. Z izrazom 'ideološka vzgoja' mislim resno. Branje je del, en košček neke ideologije v končni fazi, ne samo prostočasna dejavnost, in če otroci v svoji okolici ne vidijo ljudi, ki bi brali, potem tudi sami ne bodo. Kot otrok sem imela to srečo, da sta bila oba moja starša bralca, sama sem sicer izredno pozno začela brati, pravzaprav me knjige do nekje 18. leta niso zares zanimale. Sem pa branje prepoznavala kot neko legitimno dejavnost, ker so to počeli moji starši. Moja ljubezen do knjig se je razvijala zelo počasi, sprva me je bolj zanimala televizija, bolj me je zanimalo rabutanje koruze, pač vse te najstniške transgresije. Veliko je tudi odvisno od nas in splošnega diskurza, če bomo ves čas poudarjali, da je knjiga ali branje neka misteriozna aktivnost, ki se je lahko lotevajo samo redki, to nikakor ne bo pritegnilo. Branje je pač ena izmed dejavnosti, ki se je ljudje lahko polotimo, kot je v končni fazi brcanje žoge, s tem, da prinaša neke druge vsebine, drugačne, druge izkušnje, izkušnje samote, v nasprotju z izkušnjo kolektiva, kot velja pri nogometu. Knjiga ni nič nedostopnega, do nje lahko stopi vsak, knjižnice so praktično zastonj.

V prejšnji epizodi sem gostil dr. Ivana Šprajca, ki je omenil, da znanost izgublja mesto/vrednost v javnosti. Ali to velja tudi za kulturo?
Mislim, da vrednost kulture zagotovo ne upada, ker ljudje ves čas nekaj poslušamo, nekaj gledamo, nekaj jemo, nekam tečemo, ves čas pa tudi nekaj beremo. Ko govorimo o kulturi, se mi zdi, da pogosto ta pojem napačno razumemo, ne razumemo je kot umetnost. Tukaj ne predstavlja nujno enakega polja človekove ustvarjalnosti oziroma dejavnosti, morda je zame težava nekje drugje, in sicer v hiperprodukciji in tudi v enoumju te produkcije. Veliko vsebin, ki jih sodobna kultura ponuja, ne nudijo zares izkušenj ali pa premisleka, ne spodbujajo radovednosti, ampak so neke vrste blažilo za od kapitalizma precej izčrpanega in v kapitalizmu precej izoliranega človeka. Zame je to ključen problem – kakšne so te vsebine, ne pa, koliko jih je. Kulture je dovolj na vsakem koraku, večina ljudi v Sloveniji je naročenih na Netflix ali katero od pretočnih platform.

Sorodna novica Ana Schnabl: Mojstrovina

Predsodek zoper nas umetnice in umetnike je deloma upravičen, in to se imamo zahvaliti zelo staremu mitu genija oziroma genialnosti, ki zdaj verjetno praznuje 200 let, nastal je v romantiki in je naredil idejo, da smo umetnice in umetniki ljudje, ki po cele dneve ležimo na boku na nekih mehkih blazinah in nas nenadoma trešči muza in hitimo ustvarjati. To, kar ustvarimo, naredimo v pol ure in potem se spet uležemo nazaj. Torej, da nismo del družbenega delovnega telesa. Narobe! Če bi bila na drugi strani (torej ne bi bila umetnica) in bi sprejela ta diskurz in verjela tej ideji, bi verjetno tudi čutila kar nekaj resentimenta v odnosu do umetnikov in umetnic. Torej ljudem ne morem zameriti, če sploh ne vedo, kaj počnemo, sploh pa, če veliko umetnikov in umetnic o svoji dejavnosti govori kot o nečem izjemno mističnem. Dokler dela umetnosti ne bomo prepoznali kot dela, ga začeli vrednotiti kot dela in o njem govorili kot o delu, bomo lahko pričakovali podobne udarce še naprej.

Če združim vaši misli o hiperprodukciji in "božjem" navdihu, hitro pridem do te teze trga, češ 'stehtajte' se na trgu. Če tega ne morete prodati in od tega živeti, potem se lotite 'resnega dela'. Ampak to je delo, že samo raziskovanje in priprava sta delo.
Pri meni se sicer večina stvari zgodi stran od računalnika, pa vendar. Če želim nekaj napisati, potrebujem svojo sobo, svoj stol, svojo opremo, svoj čas, svojega urednika oziroma moram biti sama sebi urednica, potrebujem neko temo, knjige, ki jih bom prebirala in raziskovala, v končni fazi potrebujem obilo časa, da se prebijem skozi eno prekleto poglavje. Razumem, da je v nekem ekonomskem smislu težko vrednotiti intelektualno delo, pa vendar ga bomo morali začeti, če se želimo kot družba premakniti proč od prekarizacije tovrstnih poklicev pa tudi če želimo zagotoviti neko normalno eksistenco. Večina nas je prisiljenih, da se razstavljamo v rednih ali prekarnih službah samo zato, ker za svojo osnovno dejavnost nismo plačani.

Kako 'strogi' pa ste do knjig, če vam niso všeč? Jih preberete do konca ali pa jih po določenem številu prebranih strani odložite?
Če mi res ne ugaja, potem jo bom zagotovo odložila. Nisem več tako rigidna, kot sem bila nekdaj, ko sem prebrala vse in pri tem pogosto precej trpela. V odnosu do umetnosti sem malo snob, sploh v odnosu do glasbe. Pri literaturi sem (tudi zato, ker sem sama literarna ustvarjalka) malce bolj popustljiva, ker razumem procese in iz izkušenj vem, kako težko je v resnici napisati kakovostno delo in koliko ovir se ti postavi na pot. O glasbi vem zelo malo, torej sem lahko do njih nekako bolj zahtevna (smeh).

Ko omenjate strogo bralko, mar to izhaja tudi iz tega, da ste bili literarna kritičarka?
Niti ne, v bistvu mi delo literarne kritičarke nikoli ni kaj posebej ustrezalo, sploh ne zdaj, odkar sama pišem knjige. Čeprav sem snob, ljudi (zlasti ljudi na začetku njihove poti) nočem zatirati, tako sem precej previdna pri tem, kako vrednotim njihove knjige.

Literarna kritika pri nas je relativno majhno področje, ki se še krči.
Ja, slabo je plačano, seveda se krči tudi prostor za kritiko, tudi sami obsegi kritik se krčijo, ljudje so torej manj plačani, manj se jih s tem ukvarja, tudi ni kaj posebej nagrajevano delo. Zame so najboljše kritike tiste, ki stojijo kot samostojno besedilo, ki sicer obravnavajo neki objekt oziroma predmet, se pravi knjigo, ampak je v njej mogoče uživati kot v besedilu samem.

Sorodna novica Sezona 11

Kako pa je, ko nekdanji kritik bere kritike o svojih knjigah?
Doslej me je najbolj prizadela kritika, za katero sem imela občutek, da se pravzaprav ni zares ukvarjala z mojo knjigo, ampak z mojo osebnostjo, in to me precej razjezi. Prizadene me, da začutim, da je zadaj neka agenda, sicer pa skušam iz negativnih zapisov sčasoma vzeti nekaj zase, ne morem trditi, da je moj prvi vtis 'oh, kako hvaležna sem za ta odziv.' Zagotovo sem sprva užaljena oziroma prizadeta, ampak po nekaj dneh lahko prepoznam dobro v napisanem besedilu, da je tam nekaj zame, da mi kritika ali pa kritičarka vseeno nekaj ponujata.

Omenjate prizadetost, prej ste se opisali z besedo snob. To niso ravno najbolj pozitivne lastnosti. S tem seveda ni nič narobe, a živimo v času družbenih omrežij, kjer vsaj velika večina prej raje izpostavlja svoje najlepše obraze (v dobesednem in prenesenem smislu), ne pa napak (ki jih imamo seveda vsi).
Sem pisateljica, se pravi, že tako ali tako ne morem biti dobra oseba, ker sem v bistvu poklicna izkoriščevalka – izkoriščam zgodbe in čustva drugih ljudi, v končni fazi tudi svoje zgodbe in svoja čustva, torej bi bilo zelo sprenevedavo, če bi se v javnosti skušala prikazovati kot neka lepa duša. Skušam biti iskrena, ker pravzaprav nimam česa izgubiti, tudi pišem s take pozicije. Ponavljam, če se bomo avtorice in avtorji, umetnice in umetniki predstavljali kot ljudje, nam bodo drugi ljudje, ki niso umetniki in umetnice, morda malo manj zamerili.

Sorodna novica "O Jugoslaviji pišem brez moraliziranja o tem, česa vsega ni izpolnila"

Se vam je ta iskrenost kdaj maščevala?
Ja, saj se ti vse v življenju maščuje, ampak recimo, da vztrajam, ker mi je to bistveno bolj udobno kot pa sprenevedanje. Poleg tega si želim presekati z neko tradicijo pisateljice oziroma pisatelja v slonokoščenem stolpu, in mislim, da to lahko počnem samo tako, da zares stojim za tem, kar rečem, da se predstavljam takšna, kakršna sem v resnici.

Redno pišete tudi za Guardian. Kako pa je prišlo do tega sodelovanja?
Lani sem bila povabljena na neki literarni festival v London, kjer sem nastopila na enem precej dolgočasnem panelu, na katerem so ljudje glorificirali Evropsko unijo. Sama nisem nasprotnica te tvorbe, a vse skupaj je bilo precej sentimentalno in lažnivo. Bila sem zadnja na vrsti, takrat sem bila že precej obešenjaške volje in precej razdražena, tako sem začela malo ironizirati položaj. Uspelo mi je nasmejati dvorano, na kar sem bila zelo ponosna, ker rada nasmejim ljudi. Po koncu je do mene pristopila neka drobna gospa, ki mi je rekla, da sem bila fantastična, v roke mi je potisnila vizitko in mi povedala, da je urednica Guardiana in me vabi, da ji pošljem kakšno besedilo, da se potencialno dogovoriva za sodelovanje. Bila sem čisto zaprepadena, ker je bil velik kontrast med tem, kako sem se počutila na odru in tam v tistem temnem kotu. Trajalo je precej časa, da sem zbrala pogum in ji pisala.

Sorodna novica Neutrudni raziskovalec Majev Ivan Šprajc: "Arheologovo življenje je tudi v resnici razburljivo."

Iskrenost se torej izplača (smeh). V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja zadnji gost, arheologa Ivana Šprajca zanima, kaj je za vas največji izziv pri pisanju za Guardian.
Izziv je moja osebna odgovornost. Ker Guardian za zdaj še nima veliko – recimo temu južnoslovanskih avtorjev – ki pokrivajo tovrstne tematike, ampak negujejo toliko glasov, imam občutek, da moram ta prostor primerno predstavljati, nastopati v tem prostoru z vso protiimperialistično, protikolonialno bisago, z vso opremo, z vso ideološko opremo, ki se mi zdi nujna. Sicer sem občasno pozvana, da napišem tudi kako osebnejše besedilo, kot recimo zdaj za praznike, ampak imam kar proste roke. Sem pa tudi porogljiva v odnosu do Guardiana kot takega.

Je pa nenavaden občutek (da ne rečem bizaren), da za pisanje kolumne potrebujete 100-krat manj časa kot za knjigo, prebere pa jo 100-krat več ljudi (natančnost številke sploh ni pomembna, bistveno je izrazito obratno sorazmerje).
Sem realistka, dokler ne bom imela mednarodnega hita, lahko pričakujem, da bo moje knjige v enem letu prebralo recimo 2000–3000 ljudi, če pa bom imela mednarodni hit, lahko računam na več, saj je pač odvisno od konteksta, v katerem se pojavljaš. Vesela sem tega, da imam možnost komunicirati s tako množico. Ne, vesela sem, da je bila moja aprilska kolumna najbolj brana stvar tistega dne na Guardianu. To se mi zdi velik uspeh, ne, da je pač lahko neka Ana Schnabl iz nekega malega Kamnika komunicirala z veliko tujci.

V več besedilih občasno omenite besedo pokopališče, zato sem jo vključil v igro asociacij. Zakaj ste ob njej pomislili na Oslo?
V tem mestu sem živela skoraj leto dni, ker sem imela tam partnerja. Pri skandinavski kulturi mi je precej všeč, da svoja pokopališča spreminjajo v javne parke, torej to ni neka nerabljena, od mest odvrnjena površina, ampak jo uporabljajo vsi, sicer ne za športne dejavnosti, ampak tam posedajo, berejo, tam imajo tudi piknike. V Oslu sem živela blizu enega takih pokopališč, tako se mi je res precej zažrlo v zavest.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, kjer je govor še o naslednjih temah:
− Kakšen odnos ima do številk.
− Spomin za obraz.
− O (ne)pogostosti njenega priimka.
− Koliko knjig prebere v enem letu.
− Kako kritični so bralci.
− V čem se razlikuje delo z domačimi in tujimi uredniki.
− Lahko kdaj dobi Nobelovo nagrado.
− O metanju polen na literarni sceni.
− Kako optimistična/pesimistična je za prihodnost naše civilizacije.
− Šport na Norveškem.
− Dovzetnost do (samo)ironije.
− #PohvalaNaDan