Z arhitektom Milošem Koscem in krajinsko arhitektko ter urbanistko Majo Simoneti smo spregovorili o tem, kdaj bo Ljubljana in z njo Slovenija spet na tej poti.

Arhitekt Miloš Kosec namreč najprej opozori, da je Ljubljana v nekaterih pogledih že bila Dunaj. "Tako na Dunaju kot v Sloveniji v sredini 20. stoletja je država razumela, da je vprašanje stanovanj eno izmed ključnih družbenih, ne samo političnih, ampak družbenih in razvojnih vprašanj, in stanovanjska problematika se je pri nas od 50. do začetka 90. let reševala v bistvu precej podobno. Glavna razlika je, da smo se mi odločili, da se tega več ne gremo, Dunajčani so pa na prvem ali drugem mestu po kvaliteti življenja v veliki meri prav zaradi tega, ker so sistem obdržali in ga nadgradili."

Strokovnjaki so se, kot pojasni krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti, že v času osamosvojitve, ko se je stanovanjski fond privatiziralo, spraševali, kaj ga bo nadoknadilo, "ker je šlo res za veliko strukturno spremembo". In posledica? "Slovenija je država z največjim številom stanovanj v zasebnem lastništvu, čez 90 odstotkov," nadaljuje sogovornica, ki izpostavi tudi zadnjo študijo na tem področju, staro že dve desetletji. "Leta 2005 je narejena zadnja stanovanjska raziskava, velika stanovanjska raziskava, analiza stanovanjskega fonda, ki je podala pravzaprav čisto vsa potrebna izhodišča za novo politiko." A ta ji ni sledila, tako da so ugotovitve, med drugim, da so stanovanja Slovencev premajhna, ostale del študije in ne postale del sistemskih sprememb, zato tudi capljamo za evropskim standardom. "Ne samo, da smo zanemarili ponudbo, zanemarili smo strukturo ponudbe, zanemarili smo raziskave na tem področju, razvoj arhitekture in stanovanjskega tlorisa, tako da smo res v velikem zaostanku."

Dolgoletna odsotnost urejanja stanovanjske politike je pustila velike posledice

Oba pozdravljata voljo Golobove vlade, da končno zareže v stanovanjsko problematiko – tako njeno namero po zajezitvi kratkoročnega oddajanja, obdavčitvi in gradnji prvih 2000 stanovanj s prvimi 100 milijoni evrov prihodnje leto – a Kosec hkrati opozori, da je treba razumeti, da "je za nami 35 let popolnoma letargičnega odnosa do tega problema, da tega problema ne moremo reševati samo kot vprašanje neke socialne politike, da je stanovanjska politika ena izmed redkih načinov, kako lahko država upravlja prostor; upravlja prostor na način, da ne povzroča večjih okoljskih pa družbenih problemov, ampak da jih morda celo rešuje."

Glede zasebnih naložb, kot je Boscarolov stanovanjski projekt v BTC-ju, pa "da je za dolgoročno reševanje stanovanjske problematike treba vpreči v isti voz državo, občino in tudi tiste zasebne investitorje, ki bi res radi dolgoročno investirali v prostor. Meni je jasno, da delajo to zaradi svojega zasebnega interesa, ključ do uspeha pa je, da ta zasebni interes pač skozi pogajanja, skozi politične in družbene procese vpnemo v javni interes. Če bodisi gradiš vila blok s 5 stanovanji ali pa sosesko s 1000 stanovanji, odgovornost javnosti se ne konča na parcelni meji, ampak sega tudi onkraj in zato je treba razvijati tudi velike zasebne soseske, tako da bodo pač nekaj dale vsem, tudi tistim, ki tam ne bodo živeli."

In kako zelena je dejansko Ljubljana, ki nosi naziv zelene prestolnice?

Na obodu je zelo zelena, v samem mestnem jedru pa občutno premalo, je jasna Simoneti – spoznanje po epidemiji koronavirusa namreč je, da naj bi bilo 300 metrov do uporabne zelene površine: "Gre za to, da zelene površine morajo biti dovolj blizu stanovanja, da sploh spodbujajo k rabi in da koristijo ljudem. Tukaj gre za neposredne zdravstvene koristi, govorimo o duševnem in fizičnem zdravju, ki jih prinaša. Ozelenjevanje stavb in streh ne more tako učinkovito ublažiti temperatur, kot lahko to naredijo zelene površine na tleh." Zato je po njenem mnenju to eden izzivov za samo mestno jedro, sploh zaradi podnebnih sprememb, prav tako pa je treba ne le ohranjati, ampak tudi nadgraditi javne parke, recimo Tivoli, kajti obisk "neskončno hitro narašča in to pomeni, da je treba tudi vzdrževati bistveno bolj intenzivno, da je treba začeti razmišljati o sanitarijah v parkih, da je treba razmišljati tudi o drugi infrastrukturi, ki dopolnjuje prostočasno rabo teh površin. To so infrastrukturni objekti velikega pomena, o katerih pravzaprav mi za zdaj še ne želimo govoriti, ker imamo ta varljiv občutek, da je narava pri roki. In seveda, dokler smo zdravi, dokler smo mobilni, je res blizu na Golovec, hkrati pa za tiste, ki niso tako mobilni, ni tako." In če je bilo zaprtje okolice Tromostovja za promet ena boljših potez, pa prav nasprotno velja za umestitev ogromnega športnega objekta na temelju Ilirije, saj se zajeda v Tivoli in bo generiral dodaten promet. Kosec v šali doda, da tujcem izgleda, kot da je Ljubljana že dobila novo železniško postajo.

Zakaj prireditve v mestnih parkih po Evropi, kot je Tivoli, niso zaželene, zakaj bi bilo smiselno Ravnikarjevo ikonično stolpnico TR2 na Trgu republike nameniti za državno upravo in ne hotel, tudi o tem v MMC-kastu, ki ga zaključimo z oceno Ljubljane, kot jo sogovornika doživljata kot meščana: za Majo Simoneti "mesto postaja bolj hladno, manj prijetno", Miloš Kosec pa trdosrčnost mesta poveže z upokojenci z nizko pokojnino, študenti, in sicer socialno šibkimi, kajti, "če imaš pa v lasti dve ali tri nepremičnine, lahko v Ljubljani živiš najboljše v Evropi."