Phipps je pravi novinarski zasvojenec, od jutra do večera je obkrožen z novicami, ki jih seveda kot pravi tehnološki navdušenec spremlja prek številnih medijev. Medijem se je zapisal že kot zelo mlad, delal na postaji ITV, potem pa presedlal na Sky News, kjer je bil med letoma 2008 in 2011 vodja poslovanja, zdaj pa je izvršni producent za oddaje ob koncu tedna, velik televizijski preizkus pa ga čaka v noči parlamentarnih volitev leta 2015, saj bodo v njegovih rokah vse niti poročanja ene od treh največjih britanskih televizijskih postaj. V Ljubljano ga je pripeljalo sodelovanje na novinarskem festivalu Naprej (Forward), kjer je govoril o vlogi in načinu delovanje televizije v dobi večmedijskega poročanja.

Kako bi bilo po vaši oceni videti medijsko poročanje o atentatu na Johna F. Kennedyja v današnjem času (op. pogovarjala sva se ravno na dan 50. obletnice atentata na Johna F. Kennedyja)?
Uf, to je pa zelo zanimivo vprašanje. Gre za datum, ko vsi, ki so dovolj stari, točno vedo, kje so bili in kaj so počeli. Zelo zanimiv podatek v zvezi z novinarskim poročanjem o atentatu je dejstvo, da atentata ni posnela nobena televizijska postaja, edini posnetek, ki obstaja, je amaterski posnetek Abrahama Zapruderja. Lahko smo zelo srečni, da je s svojo kamero sploh posnel dogajanje. No, lahko si predstavljate, da bi bilo danes milijon posnetkov in fotografij, od tistih s televizijskimi kamerami do videoposnetkov, narejenih z mobilnimi telefoni. Drugo dejstvo, ki ga velja izpostaviti, je čas. Takrat je trajalo okoli eno uro, preden so bili Američani obveščeni, da so predsednika ustrelili in da je mrtev.

Skratka, razsežnosti dogodka bi bile danes enake, kot so bile takrat. Tudi zdaj bi vsi natančno vedeli, kje so bili in kaj se je zgodilo. S to razliko, da bi o dogajanju obstajalo tudi na milijone amaterskih posnetkov in da bi bila večerna poročila tudi polna različnih odzivov, tudi na Twitterju.

Tempo današnjega novinarskega dela je izjemno hiter. Pojma rutine sicer načeloma ne povezujemo z novinarskim delom, saj slovi ravno po nasprotnem, pa vendar. Imate vi kakšno poklicno rutino?
Jaz dejansko utelešam to filozofijo premika s tradicionalnih na digitalne medije (smeh). Prva stvar, ki jo naredim zjutraj še v postelji, je, da pograbim svoj ipad in si naložim novice dneva. To seveda mojo ženo zelo jezi. Krasno je, 30 sekund po tistem, ko se zbudim, sem že na tekočem z dogajanjem. In tudi zvečer je zadnja stvar, ki jo naredim, preden grem spat, to, da odprem spletno aplikacijo Sky Newsa ali Guardiana. Tako to je. Moja rutina glede novic je, da sem z njimi res na tekočem, kakor so tudi številni drugi. Vsakič znova sem presenečen nad izjemnim naraščanjem števila ljudi, ki dejavno spremljajo novice prek digitalnih medijev. Število uporabnikov, ki recimo vsak dan večkrat pogledajo našo spletno aplikacijo, je naravnost neverjetno. Digitalni mediji omogočajo drugačno spremljanje dogodkov kot televizija.

Od kod sploh vaša ljubezen in želja delati v novinarstvu?
Novinarstvo se mi je zdelo kul. Kot najstnika me je zelo zanimala politika, to so bila leta apartheida, sam sem tudi delal kot prostovoljec za Amnesty International, spomnim se, kako smo imeli kampanjo za zapornika v Siriji. Res žalostno, kaj se dogaja tam. Skratka, bil sem politično aktiven in novinarstvo se mi je zdelo prava pot za uresničitev želje, da poročam o stvareh, o katerih je treba seznanjati družbo. In to je to, kar počnem.

Se po vaše novinar rodi ali "naredi"?
Oboje. V zadnjih letih zelo veliko delam kot mentor mladim novinarjem, tako na Sky Newsu kot v okviru sklada Johna Schofielda, ki se imenuje po novinarju, ki je umrl med vojno v Bosni in Hercegovini. In pogosto me prešine, ko nekoga spoznam, da je rojen novinar. To začutiš. Hkrati pa se je mogoče novinarstva tudi izuriti. Dejstvo je, da mora biti vsak novinar radoveden. Nima smisla, da si novinar, če te ne zanima, kaj se dogaja okoli tebe.

Vloga novinarja se je z razmahom tehnologije precej spremenila. Nekoč so bile redakcije večinoma prazne, vsi so na terenu zbirali informacije in iskali zgodbe. Zdaj pa se pogosto zgodi, da so novinarji ves dan v pisarni, do zgodb pa pogosto pridejo s pregledovanjem spleta in brskanjem po družbenih omrežjih. Skratka, pristop dela je včasih malo obrnjen na glavo.
Če se vrnem na primer JFK: količina informacij in tudi digitalnih medijev danes je enormna. Kar se je zgodilo z novinarstvom na splošno, je res to izjemno povečanje količine podatkov, ki jih je treba predelati. Če si bil recimo politični novinar v Veliki Britaniji pred 20 leti, je to pomenilo, da si poznal premierja, njegovega tiskovnega predstavnika in imel vire med različnimi socialnimi skupinami. Danes pa je to le del virov, s katerimi delaš. Poznati moraš tudi vse pomembne blogerje, biti na tekočem s trači, skratka z veliko več informacijami moraš operirati.

Trdno sem prepričan, da je sodobno digitalno novinarstvo enako vredno kot tisto nekoč. Nekateri namreč menijo, da je edino pravo novinarstvo tisto na terenu. A sam mislim, da je podatkovno novinarstvo (data journalism), ki izjemno narašča, izjemno v tem svojem obvladovanju neznanske količine podatkov. Vzemimo primer britanskega bloga Brown Moses (pod njim se skriva 34-letni Britanec Eliot Higgins), ki je prvi odkril, da je bilo v Siriji uporabljeno kemično orožje. On je pač tehnološki navdušenec in je do tega odkritja prišel s primerjanjem različnih posnetkov in fotografij orožja in drugih podrobnosti. In tako je Higgins postal svetovna avtoriteta na področju napadov v Siriji. To je odličen primer, kako se je novinarstvo v zadnjih letih demokratiziralo.

Kakšno je vaše mnenje o študiju novinarstva? Številni menijo, da je dejansko nepotreben?
Odvisno od posamezne države. Novinarstvo ni nujno potreben študij. Seveda moraš poznati osnove dela in recimo zakone, ki jih moraš upoštevati, vendar pa biti novinar pomeni razkrivati stvari in biti pošten. V Veliki Britaniji je v zadnjih letih glasno gibanje, ki nasprotujejo študiju novinarstva. Študij novinarstva je hkrati blagoslov in prekletstvo. Na eni strani je blagoslov, na Skyu imamo fantastičen nabor izobraženih in izurjenih novinarjev. Po drugi strani pa so nekoč fantje pustili šole in se v želji uspeti kalili na ulicah, hodili so od vrat do vrat in iskali zgodbe. Novinarstvo so živeli.

Kako gledate na razmerje tradicionalnih in digitalnih medijev? Kakšna je vloga zadnjih pri oblikovanju javnega mnenja?
Jasno je, da živimo v času velike tranzicije. S tem se spopada vsako medijsko podjetje. Časopisna hiša ne more izdajati le časopisa, tu so še druge platforme, od spletne strani do različnih aplikacij. Sky News je bil pred 25 let zgolj televizijska postaja, danes pa ima malo morje dejavnosti, s katerimi nagovarja ljudi. Že velikokrat so napovedali smrt televizije, a se to ni zgodilo. Še več. V Veliki Britaniji je televizija v porastu, minimalnem, vendar gre za rast. Dejstvo pa je, da ljudje sledijo več medijem: gledajo televizijo, hkrati pa brskajo po prenosnem telefonu ali računalniku. In to je vprašanje, na katerega skušamo na Skyu odgovoriti: kaj lahko ponudimo uporabniku prek različnih medijev, da bodo vsebine komplementarne. Vse medijske hiše poskušamo najti odgovor.

Če bi mi nekdo pred 10 leti rekel, da bo danes prvi svetovni vir informacij Daily Mail, ki je bil takrat srednjekakovostni britanski časopis, mu tega ne bi nikoli verjel.

Filozofija vaše televijske postaje je pripraviti in objaviti novice, o katerih bodo ljudje razpravljali še naslednji dan. Dejstvo pa je, da smo vsak dan bombardirani s številnimi novicami. Kako je potem sploh moč doseči cilj: pridobiti zvestega gledalca?
Na Skyu vedno pravimo, da ni izziv tisti dan, ko se zgodi nekaj pomembnega, ampak dan, ko se ne zgodi nič pretresljivega. En način so seveda ekskluzivne zgodbe oz. vsebine, kot so recimo intervjuji, kar je gonilo že vse, odkar sploh obstaja novinarstvo. Drugi način je tudi, da si veliko bolj odprt do tematik, ki bi lahko prišle v poštev, ko ni velikih novic, četudi je osnovna informacija že stara nekaj dni. Nikar se ne bojte poglobiti in raziskati teme, za katere je jasno, da bodo zanimale družbo. Zelo učinkovite so tudi debate, sploh ker se lahko vanje prek spletnih omrežij dejavno vključijo tudi gledalci.

V kakšnem stanju pa je dandanes raziskovalno novinarstvo? So danes še mogoče afere, kot je bila recimo Watergate?
Poglejte na razkritja Edwarda Snowdna v zadnjih mesecih. Organizacije, države in podjetja danes, ko je na voljo toliko medijev, zelo težko ohranijo skrivnosti zase. Do informacij se lahko dandanes dokoplješ na številne načine. Svoboda informiranja predstavlja neusahljiv vir informacij. Tradicionalno raziskovalno novinarstvo ostaja, a to ni edini način razkrivanja velikih zgodb. Gotovo pa obstoj raziskovalnega novinarstva ni v nevarnosti.

Sodelovali ste tudi pri vzpostavitvi podružnice Sky News Arabia. Kako je bilo vstopiti v medijski prostor v popolnoma drugačni kulturi od britanske?
Sodelovali smo z lokalnim partnerjem, tako da je bilo veliko lažje, saj gre za skupno sodelovanje. Kulturna plat tega je bila fascinantna. Izjemno všeč mi je bilo delo z lokalnimi prebivalci, z nekaterimi smo postali res dobri prijatelji. Kar se me je najbolj dotaknilo, so bile vse te napačne predstave, povezane z arabskim svetom. Arabski novinarji so lahko uporniški, strastni, jezni … Krasni ljudje so, pripravljeni tvegati tam, kjer marsikateri zahodni novinar ne bi. Izjemno sem užival v delu tam. Je pa to izjemno velik medijski trg, Al Džazira je zelo vplivna postaja tam, ljudje se močno zanimajo za politično dogajanje in si zelo želijo novic. Novice so na prvem mestu medijske agende prebivalcev, pred športom in filmi.