Pred današnjo tribuno Društva pisateljev Slovenije (DSP), na kateri bo 30 govorcev iz kar 74 civilnodružbenih organizacij, ki ponujajo svojo vizijo izhoda iz krize in mobilizirajo ljudi za proteste, sta za MMC spregovorila udeleženec in opazovalec civilnodružbenega vrenja sredi in konec 80. let. Med takratnimi in sedanjimi družbenopolitičnimi razmerami je namreč kar nekaj vzporednic pa tudi razlik.

»Zahteve ulice, ne mislim v slabšalnem smislu, so vedno skrajne. Tudi takrat so bile, vendar tisto, kar sedanja zelo raznolika protestniška civilna družba ne uvidi, je, da je kljub vsemu potrebno vzpostaviti dialog,« pravi eden izmed avtorjev tako imenovane pisateljske ustave, poslanec Demosa, pozneje predsednik Demokratske stranke Slovenije, zdaj pa župan Trzina Tone Peršak. »Če zahtevamo uveljavitev neposredne demokracije in predčasne volitve, da se pred tem s spremembo volilne zakonodaje omogoči, da bodo neodvisni kandidati lahko kandidirali (teoretično lahko že zdaj), da bo vpliv civilne družbe večji, potem je to najprej treba omogočiti po legalni poti. Zato je nujen dialog, četudi s strankami, ki so izgubile zaupanje ljudi,« je prepričan Peršak, ki se spominja, da je konec 80-tih dialog vendarle potekal.

Civilna družba v skupščini
Predstavniki civilne družbe so bili namreč vključeni v ustavno komisijo takratne skupščine, kjer je poleg Peršaka sodeloval tudi Rastko Močnik in kjer so marsikaj dosegli, med drugim so celo govorili med zasedanjem skupščine. Pod pritiskom in s pomočjo pravnikov, denimo Matevža Krivica, so znali artikulirati ali predlagati besedila za ustavne spremembe. Dosegli so marsikaj, dialog je bil težak, dostikrat izključujoč. Obraza takratnih predsednikov zveze komunistov ali predsednika socialistične Slovenije sta bila dolgo zaripla, potem ko jima je po njunih «predavanjih» neki «nihče» (Peršak) odvrnil, da se s tem ne strinja.

«Potem pa smo se navadili drug na drugega in se začeli normalno pogovarjati. Celo iz tedanje strukture so začeli prihajati predlogi, ki so bili zelo alternativni za takratno oblast – denimo tisti o ekonomski samostojnosti Slovenije, ki pa ga je podal Tone Jerovšek, zdaj blizu SDS-u, takrat pa je bil visoko v hierarhiji tedanje skupščine. O teh stvareh smo na ustavni komisiji razpravljali in so se tudi vgradile v ustavne amandmaje,« se spominja Peršak, ki je bil leta 1990 kot kandidat takratne Slovenske demokratične zveze (SDZ) izvoljen v skupščino in postal podpredsednik enega od njenih domov, družbenopolitičnega zbora. Dodaja tudi, da je tedanja oblast privolila tudi v sodelovanje s Forumom za ustavo, ki je bil ustanova opozicije oziroma alternative in je dialog tekel tudi na tej ravni.

Druga možnost je revolucija?
Druga možnost je samo revolucija, pri kateri se zastavljata vprašanji kritične mase in dejstva, da vsaki revoluciji sledi teror, ki pa si ga nihče ne želi. Po Peršakovem mnenju bi se lahko marsikaj doseglo tako v dialogu znotraj zelo številnih skupin, ki se pojavljajo kot organizatorji in udeleženci protestov, kakor tudi v njihovem dialogu s tistimi, ki so pač trenutno v zakonodajnem telesu. »Ne pogovarjati se z njimi je nemogoče,« trdi Peršak, čeprav v isti sapi ugotavlja, da državljani zahtevajo več neposredne demokracije, medtem ko državni zbor sočasno ukinja možnosti za referendum. Tribune, kot je današnja, so zato po njegovem začetek dialoga, ki bi se moral preseliti tudi v parlament, predlaga pa tudi redne okrogle mize, ki bi jih organizirala RTV Slovenija kot javni servis, kjer pa bi se redno srečevali tako protestniki, predstavniki civilne družbe kot predstavniki uveljavljenih strank, da bi prišli do rešitev, ki bi zadovoljile vse strani.

Brezvladja ne sme biti
»Brezvladja ne sme in ne more biti; treba je razmisliti in se dogovoriti za prehod. Če civilna družba pri tem dogovoru o prehodu - kako priti do predčasnih volitev, še prej pa do potrebnih sprememb glede odpiranja poti za več neposredne demokracije – ne bo sodelovala – bo to naredila etablirana politika sama,« napoveduje Peršak.

Stranke morajo prisluhniti civilnim pobudnikom
»Če želijo politične stranke preživeti oziroma prestati test na volitvah, bodo morale poslušati glas nove civilne družbe oziroma prisluhniti pobudam, sicer se bo del civilne družbe prej ali slej organiziral tudi na političen način in se potegoval za prevzem oblasti,« meni urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin. Pravzaprav se bo to zgodilo, tudi če bodo stranke privolile v dialog. »Prihodnje politične pobude bodo bolj profesionalne, programsko manj amaterske in ne bodo ponavljale napak iz let 1989 in 1990,« je prepričan nekdanji odgovorni urednik Radia Študent ter novinar in urednik Mladine.

Ključna razlika: tehnologija. Potuha za lenobo?
Kot ključno razliko med takratnimi in sedanjimi civilnodružbenimi protesti Žerdin izpostavlja tehnološko spremembo v zadnjih 20 letih. »Tehnološke omejitve, denimo, ko predstavniki posameznih pobud v 80-tih niso imeli niti telefonskih številk, so pomenile, da so bila fizična srečevanja ljudi nujna. Zaradi tehnoloških omejitev so pobude zahtevale visoko stopnjo domišljenosti,« se spominja Žerdin in ugotavlja, da je danes dosti lažje sprožiti iniciativo, vprašanje pa je, ali je ta tudi po vsebinski plati dovolj domišljena. »Morda so tehnološke bližnjice hkrati potuha za intelektualno lenobo, tej pa bi se morali vsi, ki razmišljajo o pobudah, čim bolj izogibati in se zavedati nevarnosti, ki jih prinaša.«

Socialni kapital spreminja politični in gospodarski kapital?
Avtor knjige Omrežje moči pojasnjuje, da imamo v Sloveniji ekonomski in politični kapital ter zelo nizek socialni kapital, ki ga opredeljuje kot gostoto povezanosti ljudi in posameznih iniciativ, ki bi bile protiutež ekonomskemu in političnemu dogajanju. »Z dogajanji v zadnjih mesecih se vzpostavlja novo ravnovesje med ekonomskim in političnim kapitalom in socialnim kapitalom, ki temelji na solidarnosti ljudi. Za vsako posamezno vrsto je značilno, da bi imela učinek, če se investira neko delo. To, kar se dogaja z vzpostavitvijo novih omrežij, je akumulacija nekega dela na tem, da bi družba postala bolj solidarna. To lahko spremeni ravnotežja, ki obstajajo v tem trenutku in ta ravnotežja so trenutno zelo v korist političnemu in ekonomskemu kapitalu,« je realen Žerdin.

Tudi civilna družba je omrežje!
Tudi civilno družbo je treba po njegovem razumeti kot omrežje, ki se povezuje prek iniciativ, saj posameznik ne pripada zgolj eni pobudi, tako kot je to bilo tudi konec 80-tih, ko sta bila denimo Tomaž Mastnak in Marko Hren hkrati sodelavca Mladine in Nove revije. »Podobno je danes, in to dviguje raven razprave, ki poteka v Sloveniji,« meni Žerdin. Kanalov je v tem trenutku zelo veliko, bistveno več, kot jih je bilo pred 25 leti. Danes je že zaradi tehnologije precej bolj enostavno neko zadevo predstaviti širši javnosti. To lahko stori vsakdo, našteva Žerdin.

Išče se državljanski pogum
Na vprašanje, kako komentira nepodpisane pobude ali sramežljivo pojavljanje pobudnikov, dejavnih na družbenih omrežjih, pa Žerdin odgovarja, da je vrednost podpisanih pobud večja od še tako genialnih pobud, ki niso podpisane. »Pobudniki bodo le ugotovili, da s podpisi nekaj malega 'tvegajo', saj je eden od elementov javnega delovanja tudi državljanski pogum. Če nekdo tega poguma, da bi se podpisal, nima, je hendikepiran, ne glede na kakovost pobude.« Na zavračanje izpostavljanja v javnosti s pojasnilom, da si ne želijo prilastiti statusa vodje posameznega gibanja, pa Žerdin odgovarja z argumentom, da je neposredno demokracijo treba ločevati od skrivaške anonimnosti. Žerdinu so iz preteklosti sicer znani primeri pripisovanja zaslug in privatizacije nekaterih pobud, ve tudi, da tega ni mogoče preprečiti.

Dejstvo, da bodo na tribuni v Cankarjevem domu besedo dobili »facebookovci« z imeni in priimki, pa Žerdin razume predvsem kot potrebo ljudi, da se fizično družijo in spoznajo ter vidijo po eni strani, kdo so njihovi istomišljeniki in kdo so ljudje, s katerimi so v dialogu ali v polemiki. »Pomembno je, da kultura dialoga postane čim višja oziroma da se dvigne. Anonimne razprave so pogosto premalo kulturne, pogosto vulgarne. Ko so izpostavljeni pogledom širšega občinstva in niso anonimni, so do neke mere prisiljeni uporabljati bolj kultiviran jezik,« sklene Žerdin, ki hkrati misli, da so razprave v virtualnem svetu prav tako potrebne in pomembne.