Na odru Cankarjevega doma bo Taufer jutri gostoval s predstavo Hrvaškega narodnega gledališča Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova. Kot je dejal med pogovorom, ujeli smo ga med pripravami na predstavo, je kar malo presenečen nad velikim odzivom na gostovanje zagrebškega gledališča.

Taufer spada med zelo plodovite slovenske režiserje, podpisal se je že pod več kot 60 del, ki jih je ustvarjal v različnih gledališčih. Češnjev vrt je v Zagrebu naletel na odličen odziv, zdaj pa prihaja na ogled še na odru našega osrednjega kulturnega hrama.

S predstavo ste v Zagrebu “zažgali”? Kakšna so pričakovanja pred ljubljanskim gostovanjem?

(smeh) Nobenih posebnih pričakovanj nimam.

V svoji karieri ste sodelovali že z zelo različnimi gledališči. Je bilo kaj drugače delati na Hrvaškem?

Vsako gledališče ima svojo specifiko. Hkrati pa se v vsakem gledališču, kjerkoli že je, hitro počutim doma. To je pač tak ciganski poklic, vedno bil in, upam, tudi bo. Seveda gledališče ni izoliran organizem, ampak je vpet v svoj čas in prostor. Zagreb je, to je pač treba priznati, precej bolj svetovljansko mesto od naše nokavtirane Ljubljane, in to gotovo vpliva na delo in navdih.

Pri postavitvi Češnjevega vrta ste se zelo držali izvirnega besedila Čehova. V zadnjih letih je bilo na gledališke odre postavljeno kar nekaj del, ki so bila zelo drugačna od prvotnega besedila. Zanima me, kakšen je načeloma vaš odnos glede sledenja izvirnemu besedilu?

Do besedil nimam nobenega fiksnega odnosa. Zdi se mi hecno, da moram opravičevati svojo odločitev, da ne mrcvarim besedila. Ustvarjalno svobodo pač razumem tudi tako ... Včasih se mi zdi večji izziv, pustiti besedilo pri miru in posvojiti tako, kot je. Že nekaj časa se v glavnem odločam tako. Predvsem pri tako premišljenih in fino tkanih psiholoških gledaliških besedilih, kot so npr. drame Čehova. Vsak najmanjši detajl je tu iz nekega razloga, ne vedno racionalno razložljivega, je vpet v celoto in jo določa. Gre za zelo fino in občutljivo, impresionistično tkanje bolestno natančno premišljene psihologije. In moje zelo avtorsko delo je, da se v vsem tem prepoznam, da pomagam igralcem, da se prepoznajo tudi oni in ne nazadnje - da se prepozna občinstvo tukaj in zdaj. Kaj naj bi bilo bolj angažirano kot to. To je po moje hotel Čehov. Namreč kot dober dramatik zdravnik je skušal čim jasneje pokazati simptome bolezni družbe in tako omogočiti občinstvu, da lahko samo sebi postavi diagnozo. Čehov je bil menda izvrsten igralec, strašno nadarjen komik in je vedel, kako se piše za oder.

Zakaj delam Shakespeara, Moliera, Sofokleja? Zato, ker se od njih nekaj lahko naučimo. Vsi so bili igralci. In to, da živim 2000 ali pa 100 ali pa 500 let pozneje, mi ne daje občutka, da kaj več vem, kot so vedeli oni. Skozi te avtorje ugotavljam, da se je človek skozi zgodovino v biti zelo malo spremenil.

Napadali so Čehova z levice, češ da je premalo kritičen do dekadentne in jalove aristokracije, ki jo opisuje. On pa se je izrazito izogibal črno-belemu slikanju značajev in njihove usode. Zgodba Češnjevega vrta, podobno kot v drugih delih, še bolj proznih kot dramskih, govori o propadu stare aristokratske družine. On na to svojo aristokracijo ne gleda kot na svojega razrednega sovražnika, ampak kot metaforo propadanja aristokratske Ideje - človeške plemenitosti. On o tem piše non stop. O idealizmu, ki na robu prepada le nemočno opazuje, kako podivjani kapitalizem požira njegov svet. Tu se mi zdi, v tem občutju jalovosti in nejasni slutnji spremembe, so presenetljivo stične točke z našim časom in prostorom. In kapitalizmom, ki mu ni dovolj, da služi, ampak mora tudi uničevati.

Zdaj je družba znova na robu spremembe družbenih in socialnih razmerij. Ali imamo danes “Čehove”?

Mi imamo velike težave z razumevanjem sveta, ki ni črno-bel. Mi imamo radi tezne, podčrtano angažirane zadeve in črno bele ideologije. Vedno hočemo biti bolj papeški od papeža, to je tisto, kar nas poganja v en ali drug ekstrem - zadaj pa ta večna prazna jalovost in jamr in čemenje v nesreči.

Tu smo spet pri Čehovu. On opisuje svoje like, kako cepetajo na mestu, kot kakšni avtomati, prepričani, da živijo v preteklosti. Ta ne-umnost, nesposobnost, da bi se spopadel s svetom v tem svetu, je ena od tem Čehova.

Režiserji so na neki način utiralci gledališča, ki naj bi bil odsev neke družbe oziroma ki naj bi ji podalo neko ogledalo in tako “premaknilo” družbo. Se vam zdi, da je dovolj kritične miselnosti v družbi, da je funkcija sploh mogoča? Zdaj smo tako zbombardirani z dražljaji, da tega prenosa z odra pogosto ni mogoče doseči. Kako gledate na vlogo gledališča kot gradnika boljše družbe?

Ne vem, ali je namen gledališča, da bi delalo boljšo družbo ali da bi posredovalo med nepravičnim svetom in pravičniškimi umetniki ali pa idejami. Mislim, da gre človek v gledališče, in to že od nekdaj, da se sooči sam s sabo, z nekimi dimenzijami sebe, ki jih v vsakdanjem življenju ne sreča oziroma se z njimi ne more soočiti. S svojimi negativnimi in pozitivnimi stranmi, upi, sanjami, željami. Mislim, da je to že od nekdaj funkcija gledališč in da to ostaja. Ko greš v gledališče, zadovoljuješ potrebo po gledanju v ogledalo, se lahko zelo intimno soočiš sam s sabo, hkrati pa gre za zadovoljevanje potrebe po ritualnosti, je kolektivno doživetje, se lahko soočiš z drugim, se vanj vživiš, se mu smejiš, njegovim napakam in slabostim in hkrati z njim sočustvuješ.

Včasih se zdi, da eni nimajo energije za refleksijo, kaj šele avtorefleksijo, nekateri pa nimajo znanja, da bi lahko doživeli intimen stik v gledališču.

Mislim, da je ravno zaradi slovenskega asocialnega ekstremizma tudi gledališče v veliki meri negledljivo.

Se pa v gledališčih marsikaj spreminja. Pri nas so zadnja leta vzniknila različna komercialna gledališča, ki ponujajo predvsem komedije.

Mislim, da je ta banalizacija, komercializacija, v veliki meri druga plat te iste medalje, ko se vsa gledališča na vsak način in vsak na svoj način izogibajo vsaki najmanjši možnosti, da bi jim kdo očital kakšno spogledovanje z občinstvom. Skrajno prezirajo tisto osnovno človekovo potrebo po zabavi, kulturni Italijani imajo boljši izraz - divertimento, naša beseda zabava ima drugo konotacijo. Gre za temeljno človekovo potrebo, da iz sebe strese vsakdanjost, to, kar ga pritiska in omejuje, da se odvrne od samega sebe, da lahko pogleda čez planke. Poleg tega je gledališče v današnjem času za marsikoga preveliko finančno breme, čeprav je gledališče neprimerno cenejše v primerjavi s kinom, če upoštevamo, kaj ti lahko da. Kakorkoli že, dejstvo je, da danes ljudje, kolikor jim seveda dopušča finančno stanje, iščejo divertimenta drugje, kjer jim z veseljem z veliko zajemalko stresajo na glavo največje in najgrozovitejše abotnosti. Občinstvu je treba pomagati, konec koncev delamo z njim in imamo odgovornost. Gledališče je moralo vedno pluti med Scilo in Karibdo, med hermetičnostjo in všečnostjo oz. zabavnostjo, privlačnostjo itd. In če pogledamo najboljše avtorje, ne glede na to, iz katerega časa so, so pravi, pametni avtorji vedno skušali združiti oboje.

Pa pogled naprej. Česa se lotevate zdaj?

Zdaj sem naletel na avtorja, ki ne dovoli, da bi se njegove drame kaj spreminjale, in zdaj razmišljam, ali naj igro popolnoma “zmaskakriram” ali sprejmem izziv. Gre za delo Kdo se boji Virginije Woolf? Zelo dobra, zelo aktualna igra, ostra, polna prikritega in odkritega sovraštva in nasilja. Zelo današnja igra, ki ponuja možnost za igralske bravure.

Kako izbirate besedila?

To je pa stvar sreče, intuicije, pridnosti, discipline, trme, srečnega naključja, različno. Lahko mi ponudijo še tako dobro besedilo, če nimam močnega občutka, da moram nekaj narediti iz njega, potem se tega ne smem lotevati.

Vse to, kar ste našteli, je tudi sestavni del uspeha.

Ali pa morda odločajo ravno nasprotne reči. Skušam pa prisluhniti ne samo racionalnim merilom, ampak tudi nekim impulzom, ki prihajajo od drugje. Konec koncev, gledališče nagovarja točno to dimenzijo v človeku: čustva, strasti, strahovi, vse to, kar je zunaj racionalnega in obvladljivega, čeprav neločljivo povezano s človekom in ga tvori tako kot racionalno. Dvomim, da bo človek lahko kdaj eliminiral svojo iracionalno plat. Zato pa si jo rad ogleduje.