Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. "S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet. Prišel sem domov in utrujen zaspal. Naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom," opisuje takratno dogajanje. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo in gimnazijo ter kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije nas je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju v Rusiji. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje ne le živeti, ampak – živeti.

In prav o tem, kako živi, smo se pred predvajanjem dokumentarne oddaje Od Soče do Sočija na kratko pogovarjali z Galom Jakičem.
Po smučarski upokojitvi se v glavnem ukvarjam z organizacijo in vzpostavitvijo smučarske reprezentance zimskih športov športnikov invalidov, v kateri bi nastopali mlajši tekmovalci in sledili poti, ki smo jo odprli starejši tekmovalci, ki smo se od tekmovanja že poslovili. Delam tudi pri nekaterih drugih projektih, ki niso povezani s športom. Gre za spletne in filmske projekte. Z ekipo Bright Visuals in studiem, pri katerem sodeluje tudi Rok Biček, pripravljam nov film, ki bo na ogled predvidoma konec leta 2016. Trenutno pa je bolj v ospredju družinsko življenje, ker sem po končani profesionalni športni karieri več doma. Sem ter tja pa za kak dan le še pobegnem na kako slovensko ali tuje smučišče.

Kako ste od rehabilitacijskega centra Soča prišli do paraolimpijskih iger v Sočiju?
Po rehabilitaciji v rehabilitacijskem centru Soča sem zelo aktivno začel iskati šport, s katerim bi se ukvarjal. Po spletu naključij sem pristal v alpskem smučanju in v tem športu videl dobre možnosti za razvoj, napredovanje, pa tudi za nadaljnjo rehabilitacijo, čeprav predvsem z mentalne perspektive. Profesionalni začetek moje smučarske kariere je bil v sezoni 2005/06, ko sem se priključil slovenski paraolimpijski smučarski reprezentanci za športnike invalide. Takrat sem začel sodelovati tudi na mednarodnih tekmovanjih in tako dosegel normo za nastop na paraolimpijskih igrah. Tekmoval sem na treh paraolimpijskih igrah: leta 2006 v Rim, leta 2010 v Vancouvru in še lani, leta 2014, v Sočiju.

Kakšen status imajo v Sloveniji športniki invalidi?
Kot športnik invalid mislim, da smo med drugimi športniki zelo dobro sprejeti. Profesionalni slovenski športniki nas jemljejo kot enakovredne, kot osebe, ki se ukvarjajo le z nekoliko drugačnimi različicami istega športa. Pohvala torej športnikom neinvalidom, ker nam skozi to naše mreženje odpirajo tudi pot v medijski prostor in nadaljnji razvoj.

Kakšen pa je odnos medijev do športa invalidov?
Odnos do invalidov in športnikov invalidov se v naši družbi precej popravlja in medijska pozornost narašča. Tukaj moram posebej omeniti predvsem našo nacionalno televizijo, RTV Slovenija, ki z zagotavljanjem prenosov s prizorišč mednarodnih tekmovanj za športnike invalide vse bolj ozavešča javnost tudi o tej obliki športa. To me izredno veseli in v tem vidim pravo pot, ki kaže pozitivno usmeritev za prihodnost.

Kakšni pa so zdaj, po končani tekmovalni športni karieri, vaši življenjski cilji in želje?
Še vedno se želim ukvarjati z ekstremnim športom invalidov, ki bi ga rad povezoval s humanitarnimi projekti tako s področja športa invalidov kot tudi drugih problematik družbe. Vztrajal bom v športu, čeprav bolj v organizacijskem smislu, saj upam, da bom lahko mlajšim športnikom pomagal doseči postavljene cilje. Še vedno si želim biti vključen v pisanje te paraolimpijske zgodbe, vsaj z organizacijske plati, ker se mi zdi, da ta odpira nove perspektive športa. Druga plat mojega življenja pa je družina. Tudi pri tem so moja pričakovanja velika in pred menoj se odpirajo povsem nove razsežnosti. Želim si biti predvsem dober mož in postati tudi dober oče, vse preostalo pa za zdaj puščam odprto.

Zgodba o Galu je del trilogije o izjemnih osebah, ki so prikovane na invalidski voziček. Ekipa Slobodana Maksimovića je posnela tudi kratki dokumentarni film o Benjaminu Žnidaršiču, ki slika z usti, piše pesmi in gradi prvi hostel v Sloveniji, ki bo popolnoma prilagojen invalidom, ter film o Galovi soprogi Nini Wabra Jakič, mednarodno priznani in nagrajevani plesalki na vozičku.

"Vse tri zgodbe krasita izjemna energija in volja do življenja tudi za tem, ko se jim je življenje popolnoma obrnilo na glavo. Če vam kdo na vozičku reče, da zdaj živi veliko lepše kot prej, to vsekakor morate raziskati in poskusiti razumeti takšno razmišljanje," pravi Slobodan Maksimović o tem, zakaj se je odločil posneti te tri življenjske zgodbe.

25-minutni izsek Galovega vsakdana
Slobodan Maksimović priznava, da je bilo Galov vsakdan kar težko zajeti v le 25 minut. "Gal je človek, ki ne miruje. Pozimi smuča, poleti kolesari, na morju deska in še mu ostane čas, da svoje znanje in izkušnje prenaša na mlade ljudi. In to ni vse, predano skrbi tudi za svojo izbranko Nino, ki pri vsakdanjih opravilih ni tako samostojna, kot je on. V Galovih 24-ih urah pa je tudi prostor za razvijanje različnih inovacij, kot so podvodno ohišje za DSLR-fotografske aparate, kajti Gal je tudi strasten fotograf. Še zdaj mi ni jasno, kako mu vse to uspeva," se čudi režiser filma Od Soče do Sočija. In svoje razmišljanje o Galu in njegovem portretu sklene takole: "Glavno sporočilo našega kratkega dokumentarnega filma Od Soče do Sočija je, da bolje spoznamo te izjemne ljudi in se marsikaj pozitivnega naučimo o njih. Da poskušamo razumeti, če to za nas že ni samoumevno, zakaj se ne sme parkirati na mestu, rezerviranem za ljudi na vozičkih. To jih zelo jezi, mene tudi. Gal je velik borec za pravice športnikov invalidov in ti si prav gotovo zaslužijo, da imajo enak status kot drugi vrhunski športniki neinvalidi."

Kako je Gal Jakič prehodil pot od Soče do Sočija, si lahko ogledate v nedeljo, 15. marca, ob 21.50 na TV SLO 1.

Veronika Rot