Zapor v oporišču Guantánamo na Kubi, simbol ameriške "vojne proti terorizmu", je, kot kaže, preživel predsednika, čigar mandat se je začel z ukazom o njegovem zaprtju. Kljub priznanju ameriških oblasti, da je Busheva administracija dovoljevala mučenje, ni zaradi Obamove odločitve za to nihče odgovarjal. Obamovih osem let je bilo ob tem po mnenju nekaterih priznanih novinarjev najslabših za medijsko svobodo v ameriški zgodovini. V tem času se je tudi občutno povečala zmožnost ZDA (pa tudi njihov apetit) za nezakonito prisluškovanje po vsem svetu.

Obama je izgnal iz ZDA več ljudi kot vsi ameriški predsedniki v 20. stoletju skupaj. Kritiki opozarjajo, da prepušča Donaldu Trumpu odlično namazan stroj za deportacije. Veliko upanja za spremembe je Obama prinesel Afroameričanom, a tudi na področju rasnih odnosov je težko opaziti napredek. Prvega temnopoltega predsednika v zgodovini ZDA bo tako nasledil predsednik, ki uživa podporo rasistov.

GUANTÁNAMO: ODLOČNA OBLJUBA, OMAHLJIVO IZPOLNJEVANJE
Ena izmed jasnejših in merljivih predvolilnih obljub Obame je bilo zaprtje vojaškega zapora v ameriškem vojaškem oporišču Guantánamo na Kubi. V zapor, odprt leta 2002 (prvi zaporniki so bili tja pripeljani 11. januarja tega leta), so Združene države z vsega sveta premeščale ljudi, ki so jih na tak ali drugačen način povezovale s terorizmom. Zapor, simbol t. i. vojne proti terorizmu, je postal zloglasen zaradi sistematičnega mučenja osumljencev in njihovega zapiranja za nedoločen čas brez sojenja in celo obtožnic. Mednarodna nevladna organizacija Amnesty International je opozarjala, da je zapor, ki ga je nekdanja generalna sekretarka te organizacije Irene Khan leta 2005 označila za "gulag našega časa", posledica želje ameriške vlade po zadrževanju zapornikov na kraju, kjer naj ne bi veljali ne ameriško ne mednarodno pravo.

Na nesprejemljivost takšnega ravnanja z osumljenci je v predvolilni kampanji opozarjal tudi Obama, sicer nekdanji predavatelj ustavnega prava na Univerzi v Chicagu. Zaprtje zapora in prenehanje mučenja osumljencev bi namreč po njegovih besedah pomagali ZDA znova pridobiti "moralno držo", zapor pa je označil za "teren za novačenje" terorističnih skupin. Dva dni po inavguraciji je tako z izvršnim ukazom odredil zaprtje zapora v roku enega leta, s čimer je začel izpolnjevati obljubo, a osem let pozneje je v zaporu še vedno zaprtih več deset ljudi. Z drugim izvršnim ukazom je še prepovedal uporabo mučilnih tehnik pri zasliševanju, kot je recimo zloglasno ustvarjanje občutka utapljanja (ang. waterboarding). Za mučenje so organizacije za varstvo človekovih pravic označile tudi prisilno hranjenje, ki so mu bili podvrženi gladovno stavkajoči zaporniki. Tovrstno prepoved bi njegov naslednik Donald Trump, ki je napovedal uporabo še hujših mučilnih tehnik, z novim ukazom brez težav odpravil.

V Guantanamu je bilo zaprtih naenkrat največ 779 ljudi, ob Obamovem prevzemu predsedniške funkcije pa jih je bilo v zaporu 242. Ob koncu Obamovega drugega mandata je po zadnji premestitvi desetih zapornikov v Oman (njihovo državljanstvo sicer ni objavljeno) glede na številke, ki jih je sporočilo obrambno ministrstvo, zaprtih še 45 ljudi. Od tega jih je 26 označenih za prenevarne za izpustitev, obenem pa ameriška vlada zoper njih sploh nima namena vložiti obtožnic. Oblasti namreč menijo, da bi bil njihov pregon skoraj nemogoč, saj so bili brez sojenja zaprti po več let, več pa jih je bilo v zaporu tudi mučenih, je poročal New York Times. Veliko preostalih zapornikov je sicer zaprtih že več kot 13 let. Amnesty International medtem opozarja, da morajo biti zaporniki bodisi obtoženi in se jim pravično sodi na ameriških zveznih sodiščih bodisi izpuščeni, da obstoječ režim predstavlja kršitev mednarodnega prava, pa so opozarjali tudi Združeni narodi, ki so leta 2006 od ZDA zahtevali zaprtje zapora.

Vprašanje prioritet
Razlogi, da Obama v osmih letih vendarle ni zaprl zapora v Guantánamu, so predvsem politični. Kot je pisal britanski časopis Independent, je imel Obama po izvolitvi veliko političnega kapitala, kongres pa so nadzirali njegovi demokrati. A zaprtje Guantánama ni bilo visoko na Obamovi prioritetni lestvici. Čakale so ga namreč reforma zdravstvenega zavarovanja, nove regulacije za Wall Street in sveženj pomoči za gospodarstvo po finančnem zlomu leta 2008. Obama preprosto ni vztrajal pri zaprtju zapora, piše Independent, in ko so leta 2010 republikanci, ki so bolj kot demokrati zagovarjali obstoj tovrstnega režima za teroristične osumljence, prevzeli nadzor nad predstavniškim domom kongresa, je priložnost za preprosto in hitro zaprtje z odobritvijo kongresa minila.

Republikanci so namreč nasprotovali premestitvi zapornikov v najstrožje varovane zapore po ZDA, v času Obamove administracije pa so tudi sprejemali zakone, ki so preprečevali dodeljevanje sredstev za gradnjo tovrstnih zaporov, ki bi bili namenjeni posebej za zapornike, označene za preveč nevarne, da bi bil premeščeni v druge države, in ki naj se jim ne bi moglo soditi zaradi pomanjkanja dokazov ali ker so bili ti pridobljeni z mučenjem. Sam Obama je tak zakon podpisal na začetku leta 2011, čeprav je ostro kritiziral omejitve v zakonu za premestitev zapornikov v zapore po ZDA in njihov pregon pred ameriškimi civilnimi sodišči. Kot je takrat poročal New York Times, naj bi bil razlog, da Obama ni ustavil sprejetja zakona, ta, da je zakon obenem dodeljeval milijarde dolarjev za vojni v Afganistanu in Iraku.

Zapor odprt, a z manj zaporniki
Kar pa je Obami vendarle uspelo, je zmanjšanje števila zapornikov na nekaj deset. Premestitev je bilo v času njegovih mandatov sicer precej manj kot v času predsednikovanja njegovega predhodnika Georgea W. Busha. Medtem ko je bilo pod Bushem iz Guantánama v druge države premeščenih 532 zapornikov, jih je bilo v času Obame premeščenih 197. Reuters je poročal, da se je Obamova administracija osredotočila na tolikšno zmanjšanje števila zapornikov, da bi bili stroški zapora tudi za kongres nevzdržni. Letni stroški namreč znašajo 445 milijonov dolarjev, do zdaj pa so ameriški davkoplačevalci za obstoj zapora namenili več kot pet milijard dolarjev.

Obami je sicer ostala še zadnja možnost za praktično zaprtje zapora, in sicer izrek izvršnega ukaza za premestitev preostalih nekaj deset zapornikov v ZDA z utemeljitvijo, da so kongresne omejitve za to neustavne. Obama se za to potezo, ki bi jo lahko sprejel kadar koli v zadnjih osmih letih, ni odločil, s čimer bo zapor v Guantánamu po 20. januarju na voljo njegovemu nasledniku Trumpu. Ta je že dejal, da ne bi smel biti nihče več premeščen iz Guantánama, češ da so ti ljudje prenevarni, da bi jim "dovolili nazaj na bojišče".

PO OBETIH PRELOMA S PRETEKLOSTJO MIŽANJE NA OBE OČESI
Po osmih letih Busha in njegove "križarske vojne", imenovane vojna proti terorizmu, ki je v praksi med drugim pomenila destabilizacijo Bližnjega vzhoda in uničenje Iraka in Afganistana, ugrabljanje ljudi, mučenje zapornikov v tajnih zaporih in neštete civilne žrtve ter posmeh mednarodnemu pravu, se je Obama na oblast povzpel ob upanju ameriških množic na korenite spremembe, celo radikalni prelom z Bushevo dediščino. A odziv Obame, ki je volivce in volivke nagovarjal z besedo "upanje", na politike in prakse, ki so se dogajale v času Busheve administracije, je pokazal, da Obama na takšen prelom ni bil pripravljen.

Kot so opozarjale številne organizacije, med njimi tudi Ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU), so se v času Busheve administracije razmahnili mučenja in zlorabe zapornikov, ki sta jih izvajala ameriška Osrednja obveščevalna agencija (Cia) in obrambno ministrstvo, predvsem v zaporih v Afganistanu, Iraku in Guantánamu, pa tudi drugje po svetu. John Sifton, ki je bil pet let raziskovalec pri organizaciji za varstvo človekovih pravic Human Rights Watch, je leta 2009 ocenil, da je med zaslišanji umrlo okoli 100 ljudi, med katerimi so bili nekateri mučeni do smrti. Kot je Sifton tistega leta zapisal za The Daily Beast, "je bilo več umorov zapornikov v Iraku in Afganistanu neposredna posledica odobritve in ukazov z najvišjih položajev v vladi in da so visoki predstavniki vlade sokrivci".

Mučenje je "v nasprotju z našimi vrednotami", je dejal predsednik Obama leta 2014, potem ko je senatni odbor za obveščevalne dejavnosti objavil 525-stranski povzetek več kot 6.000 strani dolgega zaupnega poročila, v katerem je, kot je poročala televizija CNN, ugotovil, da je Cia mučila osumljence terorizma. Že aprila leta 2009, nekaj mesecev po Obamovem prevzemu oblasti, pa je vlada objavila interne dokumente pravosodnega ministrstva iz obdobja Busheve administracije, s katerimi je ta skušala s pravnega vidika opravičevati mučilne metode, ki so po poročanju Washington Posta vključevale tudi večdnevno odrekanje spanja, zapiranje ljudi v majhne škatle, ustvarjanje občutka utapljanja (kar je tudi Obama sam izrecno označil za mučenje), zabijanje ljudi v zid ali izkoriščanje strahov posameznih zapornikov, kot je recimo strah pred insekti.

Proti mučenju in proti pregonu mučiteljev
Kljub deklarativnemu nasprotovanju mučenju in potrditvi, da je bilo to sistematično in razširjeno, se Obama ni odločil za pregon odgovornih. Ob objavi dokumentov leta 2009 je oznanil tudi popolno imuniteto pred pregonom za vse uslužbence, ki so izvajali mučenja z odobritvijo pravosodnega ministrstva. "Čas je za refleksijo, ne maščevanje," je odločitev za dodelitev imunitete mučiteljem pojasnil Obama, ki je pred izvolitvijo sicer napovedoval, da "ni nihče nad zakonom", a je takoj po zmagi na volitvah leta 2008 izrazil "prepričanje, da moramo gledati naprej, in ne nazaj". Leta 2009 je takratni generalni državni tožilec Eric Holder sicer napovedal uradno preiskavo v več kot 100 primerih domnevnih zlorab, ki so presegale tudi odobritev pravosodnega ministrstva in vključevale lažne usmrtitve in grožnje osumljencem s smrtjo ali spolno zlorabo njihovih sorodnikov. Postopek je bil nato sprožen le v dveh primerih, in sicer v primeru Gula Rahmana, ki je leta 2002, potem ko je bil pretepen in slečen, zmrznil v tajnem Cijinem zaporu v Afganistanu, ter Manadela Al Džamadija, ki je prav tako pod nadzorom Cie v zaporu Abu Graib v Iraku leta 2003 umrl po tem, ko so ga pretepli in slekli ter polivali z mrzlo vodo. Holder je nato leta 2012 oznanil ustavitev postopkov brez vložene obtožnice tudi v teh dveh primerih, njegova takratna odločitev pa je po poročanju New York Timesa pomenila, da ni bilo več možnosti, da bi zaradi "brutalnih zasliševanj, ki jih je izvajala Cia", kdor koli kazensko odgovarjal.

Varen pred pregonom zaradi "vojne proti terorizmu" in napada na Irak je bil zaradi "gledanja naprej, ne nazaj" tudi Obamov predhodnik Bush. Obamova "usluga" Bushu je sicer le del tradicije, ki jo je septembra 1974 vzpostavil predsednik Gerald Ford s pomilostitvijo oziroma dodelitvijo imunitete Richardu Nixonu pred kakršnim koli pregonom za njegova dejanja manj kot mesec dni po Nixonovem odstopu s položaja predsednika. S tem se je vzpostavil precedens, po katerem aktualni predsednik ZDA preprosto ignorira zločine svojega predhodnika. Kot je leta 2012 za britanski Guardian zapisal novinar Glenn Greenwald, je "Obamo v ščitenju Bushevih uslužbencev pred odgovornostjo za njihove zločine spodbujalo upanje, da bo tudi njemu, ko bo nekoč zapustil položaj, dodeljena enaka imuniteta pred vladavino prava".

OMEJENA MILOST DO ŽVIŽGAČEV
Medtem ko Obama ni preganjal zločinov predhodne administracije, pa je odločno preganjal tiste, ki so medijem oziroma javnosti razkrivali skrivnosti o početju oblasti. Obamova administracija je tako na podlagi zakona o vohunjenju iz leta 1917 zaradi izdajanja zaupnih podatkov preganjala dvakrat več ljudi kot vse prejšnje administracije skupaj (sedem primerov proti trem). Med temi primeri sta najbolj znana pregona Chelsea Manning in Edwarda Snowdna.

Nekdanja obveščevalna analitičarka Chelsea Manning (pred spremembo spola Bradley Manning) je bila leta 2013 na vojaškem sodišču obsojena na 35 let zapora zaradi izdaje več kot 700.000 tajnih dokumentov, diplomatskih depeš in posnetkov z bojišč spletni strani Wikileaks leta 2010. Med drugim je z njeno pomočjo Wikileaks objavil videoposnetek napada ameriškega helikopterja v Bagdadu na skupino ljudi leta 2007. V napadu sta bila med drugimi civilisti ubita dva novinarja Reutersa, posnetek pa je razkril tudi posmehovanje ameriških vojakov iz njihovih žrtev in prikazal še bolj umazano, a prezrto stran vojne v Iraku.

Amnesty International je poudarjal, da je Chelsea Manning delovala v javnem interesu, saj da so nekateri dokumenti kazali na morebitne kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ameriške vojske v tujini, Cie, pa tudi afganistanskih in iraških vojaških sil, ki so sodelovale z ameriško vojsko.

Kot je poročal portal Politico, je 35-letna kazen presunila številne poznavalce, saj je daleč najdaljša, dosojena v primerih curljanja zaupnih podatkov. 29-letna Chelsea Manning, ki je v zaporu dvakrat poskušala storiti samomor, za kar je bila dodatno kaznovana, je svoje dejanje označila za "napačno", predsednika Obamo pa je uradno zaprosila, da ji v skladu s svojimi pristojnostmi dosojeno kazen zmanjša na čas, ki ga je že prestala v zaporu. Njeni prošnji je Obama tri dni pred koncem svojega predsednikovanja vendarle ugodil. Chelsea Manning iz vojaškega zapora v Kansasu sicer ne bo izpuščena takoj, ampak šele 17. maja letos. V zaporu bo tako prestala skoraj sedem let.

K izpustitvi Chelsea Manning na prostost je pozival tudi Edward Snowden, nekdanji sodelavec Agencije za državno varnost (NSA), ki se je pred pregonom ameriških oblasti zatekel v Rusijo. Snowden je na udaru, ker je leta 2013 medijem razkril obseg NSA-jevega zbiranja podatkov o milijardah telefonskih klicev, ki so jih opravili ameriški državljani. Obamova administracija je Snowdna pozvala, naj se vrne v ZDA, kjer bi se mu sodilo, a njegovi odvetniki poudarjajo, da tudi njega delovanje v javnem interesu in razkrivanje nezakonitosti ne bi obranili pred večdesetletno zaporno kaznijo. Tudi v Snowdnovem primeru Obamo k opustitvi njegovega pregona pozivajo številne organizacije in posamezniki, ki se zavzemajo za človekove pravice, peticijo v ta namen pa je podpisalo več kot milijon ljudi.

Obama pred izvolitvijo: Žvižgače moramo spodbujati
Obamovi administraciji se zaradi pregonov žvižgačev, v nekaterih primerih tudi medijev in posameznih novinarjev, očita represivni odnos do medijev in raziskovalnega novinarstva. Pred izvolitvijo pa je Obama obljubljal popolnoma nasprotne politike. Tako je bila ena izmed programskih točk njegove kampanje leta 2008 prav zaščita žvižgačev. Še več, kot so pred osmimi leti sporočali v Obamovi kampanji, bi "morali spodbujati zvezne uslužbence kot nadzornike nad nepravilnostmi". Obamov tabor je tako zagotavljal, da bo Obama kot predsednik "okrepil zakonodajo o žvižgačih z namenom zaščite zveznih uslužbencev, ki razkrivajo potrato, goljufije in vladno zlorabo položaja".

Dejanja žvižgačev, ki razkrivajo tovrstne nepravilnosti, so v Obamovem taboru pred volitvami označili za "dejanja poguma in domoljubja, ki lahko včasih rešijo življenja in pogosto prihranijo davkoplačevalske dolarje", kar bi bilo "treba spodbujati, ne pa zatirati". Večkrat nagrajeni novinar Greenwald, ki je za Guardian pisal tudi o Snowdnovih razkritjih, je ob koncu prvega Obamovega mandata zapisal, da je Obama vodil "agresivnejši in maščevalnejši napad na žvižgače kot kateri koli predsednik v ameriški zgodovini".

Podobno meni tudi raziskovalni novinar New York Timesa James Risen, ki je bil tudi sam žrtev večletnega pregona Obamove administracije, ki ga je želela prisiliti v razkritje vira. Kot je dejal, je bila ta administracija "največji sovražnik medijske svobode" v zadnjih generacijah. Konec lanskega leta je v članku navajal Trevorja Timma, izvršnega direktorja neprofitnega Sklada za svobodo medijev, ki je dejal: "Obama je postavil temelje, ki jih Trump potrebuje za napad na medije, kot ga še ni bilo."

Eksponentna rast nadzora v dobi Obame
Ob tem je Obama, kot je pisala revija Foreign Policy, v osmih letih ustvaril "najvsiljivejši nadzorni aparat na svetu", aparat, ki ga je Snowden razkril. Drugi voditelji so sicer morda ustvarili bolj represiven režim vohunjenja, a nihče ni prišel niti blizu primerljivo velikemu, obsežnemu, dragemu in vsiljivemu, piše FP. Revija izpostavlja gromozanski obseg zbiranja podatkov, prestreženih z zasebnih telefonov, elektronskih pošt in družbenih omrežij po vsem svetu. "Ameriški nadzor je po Obamovi inavguraciji 20. januarja 2009 eksponentno narasel," so zapisali, v ta namen pa je bilo porabljenih več kot 100 milijard dolarjev. Obama je na tem področju zapustil dediščino, ki lahko pod naslednjim predsednikom še zraste.

Pri tem je Greenwald pred več kot tremi leti opozoril na ironijo lova Obamove administracije na Snowdna, češ da "isti ljudje, ki gradijo vseprisoten nadzorni sistem za vohunjenje za vsemi na svetu, vključno z lastnimi državljani, zdaj človeka, ki je to razkril, obtožujejo vohunjenja".

OBAMA: VRHOVNI IZGANJALEC
Medtem ko Obama predstavlja odmik od nekaterih politik njegovega predhodnika, predvsem pa odmik od njegove retorike, pa je na drugih področjih, omenili smo že področje prisluškovanja in nadzora nad komunikacijami, pomenil celo radikalizacijo že obstoječih pristopov. Dober prikaz tega je Obamova politika deportacij oziroma izgonov nezakonitih priseljencev, pri čemer je bil tudi tu njegov pristop ambivalenten. Ameriške oblasti so namreč med letoma 2009 in 2015 izgnale več kot 2,5 milijona ljudi (pri čemer podatki za 2016 še niso upoštevani), kar je pol milijona ljudi več, kot jih je izgnal Bush mlajši. Še zgovornejši je podatek, da je bilo pod Obamo iz ZDA izgnanih več nezakonitih priseljencev kot pod vsemi ameriškimi predsedniki v 20. stoletju skupaj. Televizija ABC je poročala, da v to številko niso vključeni ljudje, ki so odšli "prostovoljno" (v strahu pred izgonom) ali so bili zavrnjeni že na meji. Rekordno leto je bilo 2013, ko je bilo izgnanih 435.498 ljudi.

Zaradi te statistike so organizacije za pomoč priseljencem Obami nadele vzdevek "vrhovni izganjalec" kot parafraza njegovega položaja vrhovnega poveljnika. Obama sicer le nadaljuje trend povečevanja števila izgonov, ki se je po poročanju ameriškega javnega radia NPR začel leta 1996 pod Billom Clintonom in se pospešil po terorističnih napadih 11. septembra 2001. V zadnjih dveh letih se število izgonov sicer zmanjšuje. Leta 2015 je bilo tako izgnanih 235.413 ljudi.

Pod Obamo so se močno povečala sredstva za agencije, ki delujejo na področju nezakonitega priseljevanja. Letni proračun zvezne agencije za nadzor meje se je tako s 5,9 milijarde dolarjev leta 2003 povečal na 11,9 milijarde leta 2013, proračun Službe za priseljevanje in carine (ICE) pa je s 3,3 narasel na 5,9 milijarde dolarjev. Leta 2016 sta imeli obe agenciji skupaj na razpolago že skoraj 20 milijard dolarjev.

Več deportacij in programi za njihov odlog
Kot je pisal Guardian, pa je Obamova dediščina na tem področju dvojna. Na eni strani je močno povečal obseg deportacij, po drugi pa si je prizadeval zagotoviti zakoniti status za milijone mladih priseljencev brez ustreznih dovoljenj in njihove starše. Leta 2014 je tako ICE-u naročil, naj se osredotoči na "zločince, ne družine". Po poročanju NPR-ja je Obamova administracija dejala, da nima sredstev ali želje po deportaciji milijonov ljudi, katerih edini zločin je nezakonit vstop v državo. Namesto tega se je osredotočila na izgon specifičnih skupin ljudi, in sicer tistih, ujetih blizu meje, tistih, ki so storili kakšen zločin, in tistih, ki naj bi prišli v državo leta 2014 ali pozneje.

Leta 2015 je bilo po poročanju televizije ABC tako 91 odstotkov ljudi pred izgonom obsojenih. Podatki za celotno obdobje Obamovega predsednikovanja raziskovalnega centra Pew, ki jih navaja Guardian, pa kažejo drugačno sliko, in sicer da je delež izgnanih brez kartotek stalno okoli 60-odstoten. Kot je opozarjal portal Vox, so bili številni izgnani priseljenci označeni za "zločince" zgolj zato, ker so bili zaustavljeni med vožnjo z razbito lučjo na vozilu ali ker so bili aretirani zaradi manjših prekrškov.

Več naklonjenosti kot med milijoni izgnanih priseljencev bo Obama prejel med delom 11 milijonov ljudi, ki živijo in delajo v ZDA, a za to nimajo dovoljenja. Leta 2012 je tako sprejel izvršno odločitev in sprejel program DACA, ki je priseljencem brez dokumentov, ki so v državo prišli pred svojim 16. rojstnim dnevom, dodelil odlog grožnje z izgonom za dve leti, da bi se lahko v tem čas prijavili in delali zakonito. Ta program, ki ga je nato še podaljšal, je koristil več kot 700.000 otrokom in mladim, t. i. "sanjačem". Obama je želel uvesti podoben program tudi za nezakonite priseljence, ki so starši ameriških državljanov ali imetnikov zelene karte (statusa stalnega prebivalca z dovoljenjem za prebivanje in delo v ZDA), a se je ta zataknil na zveznem sodišču zaradi pritožbe več zveznih držav. Program bi sicer podaljšal zakoniti status dodatnim petim milijonom ljudi.

Trumpova pohvala Obame
Ker gre za izvršne odločitve, jih lahko Trump po prevzemu oblasti zlahka prekliče, obenem pa lahko nova administracija za namen množičnega izgona uporabi podatke ljudi (ime, naslov, biometrični podatki), ki so se v upanju na rešitev svojega statusa sami prijavili v program DACA, opozarjajo kritiki. Trump je napovedal, da bo takoj po nastopu mandata iz ZDA izgnal do tri milijone priseljencev (domnevnih zločincev), pri tem pa bo le nadaljeval prakso, vzpostavljeno pod Bushem in Obamo. Kot je dejal za televizijo Fox v času predvolilne kampanje: "Ljudje ne vedo, da je Obama spravil ogromno ljudi iz države. Bush prav tako. Veliko ljudi so spravili iz države z obstoječimi zakoni. No, jaz bom počel enako."

NEURESNIČENA NAJVEČJA SIMBOLIKA
Simbolika prvega afroameriškega predsednika v zgodovini države, katere ključen del zgodovine predstavljata genocid belih zavojevalcev nad staroselskimi ljudstvi in zasužnjevanje temnopoltih, je jasna. Izvolitev Obame naj bi tako pomenila dokončen prehod ZDA v postrasno državo ali vsaj prelomen politični dogodek, ki predstavlja luč na koncu večstoletnega predora rasizma. Težko je sicer z natančnostjo oceniti Obamov učinek na ameriško soočenje z lastnim rasizmom, a po osmih letih njegovega vodenja države se zdi, da je ameriška družba na tem področju celo nazadovala. Prvega temnopoltega predsednika bo namreč nasledil predsednik, ki uživa odkrito podporo najbolj nazadnjaških, odkrito rasističnih delov družbe.

Obama je sicer pogosto ponavljal, da je predsednik vseh Američanov, in se izogibal retoriki, zaradi katere bi ga lahko identificirali kot junaka "črne Amerike", a to, da je prvi izvoljeni temnopolti prebivalec Bele hiše, je vprašanje rase ves čas vračalo v razpravo. Obama je s položaja predsednika sicer odkrito govoril o temni zgodovini ZDA in njihovem "izvirnem grehu", a kot piše v knjigi "From #BlackLivesMatter to Black Liberation" avtorica Keeanga-Yamahtta Taylor, grehov iz preteklosti ni povezoval z zločini sedanjosti. Taylorjeva izpostavlja rasizem, ki naravnost cveti, diskriminatoren odnos policije do temnopoltih, težji dostop do posojil za Afroameričane, krčenje sredstev za javne šole, precej višjo brezposelnost med temnopoltimi državljani. Vse to je v ZDA popolnoma samoumevno, piše Keeanga-Yamahtta Taylor.

Avtorica opozarja, da je "Obamova nepripravljenost nasloviti učinke strukturne neenakosti načela zaupanje mladih Afroameričanov v transformativne zmožnosti njegovega predsedovanja". Simbolika pa ne leži le v vladanju Obame, pač pa tudi v tem, da je v času, ko je ZDA vladal prvi temnopolti predsednik, v državi nastalo in se razvilo močno gibanje za pravice temnopoltih, ki je v neposrednem konfliktu z oblastjo. Afroameriški aktivisti so zaradi policijskega nasilja nad temnopoltimi državljani in državljankami, ki odraža širši, institucionalni rasizem, tako začeli vzklikati "črna življenja štejejo" (ang. Black Lives Matter).

Slabe razmere za temnopolte kljub temnopoltemu predsedniku
Kot je maja 2015 v intervjuju za MMC dejal afroameriški aktivist za človekove pravice Ajamu Baraka - ki ga je pred lanskimi predsedniškimi volitvami za svojega sokandidata za podpredsednika izbrala predsedniška kandidatka Zelenih Jill Stein, tretja najvidnejša kandidatka na volitvah -, je gibanje BLM "razumljiv odziv na dehumanizacijo in razvrednotenje črnih življenj" v ZDA. Tudi Baraka je opozarjal na posebej slabe razmere, v katerih so temnopolti Američani. "Stopnja brezposelnosti je astronomska, raven črnske udeležbe v delovni sili je rekordno nizka, celo najnižja v zadnjih 70 letih. Stopnja revščine je enaka kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V urbanih okoljih je stopnja brezposelnosti med mladimi od 40- do 60-odstotna," je dejal.

Prvi temnopolti Američan, ki je dosegel sam politični vrh v državi, ki je še ne tako v preteklost uradno segregirala svoje temnopolte prebivalce, simbolizira domnevno velikanski napredek v rasnih odnosih, ki naj bi bil dosežen. A povečana politična moč Afroameričanov tako na lokalni kot državni in zvezni ravni - t. i. črni obrazi na visokih položajih (ang. black faces in high places) - se po besedah Barake "ni prevedla v kakršen koli materialni napredek". Tega pa zunaj kritike kapitalizma in povezave vprašanj rase in razreda ni mogoče razumeti, meni. ZDA tako tudi po osmih letih temnopoltega predsednika po besedah Barake ostajajo država z razširjenimi institucionalnimi rasističnimi praksami, vgrajenimi v samo delovanje države.