Na zunaj se internet zdi zelo tehničen. Urejen. Odmerjen. Teče na računalnikih, ti pa so podvrženi strojni natančnosti in strogim pravilom. Človek v brskalnik vtipka geslo in ima skoraj vse, kar je predmet njegovega zanimanja na spletu, na dosegu prstov. Delo je predvidljivo in daje občutek preglednosti in dostopnosti.
Tako se le zdi.
Internet je ogromno omrežje, ki ga izdelujejo in upravljajo ljudje. Poln je kaotičnosti, napak in skritih kotanj. Pajčevin, ki niso spletene tako, kot si jih je pajek zamislil. Prastarih naslovov, ki se znova zbujajo in sodelujejo v napadih na nove. Strani, ki se pojavijo in spet izginjajo ... skoraj brez sledu. Neuporabljenih zmogljivosti na velikih usmerjevalnikih, ki so prostor podatkovnih hudournikov iz temnih naslovov.
Predvsem pa: daleč, daleč velika večina medmrežja je javnosti nedostopna. Na Bingu, Yahooju, Googlu in podobnih orodjih se najdejo le drobci. Z njimi se brska zgolj po površini, kot ladje, ki plujejo po gladini morja.
Izmed globinskih, težje dostopnih področij je največ prahu dvignil del, imenovan temno medmrežje (ang. dark net). Na njem naj bi se kupovali umori in pral denar. Vsaj tako se bere v večini člankov na to temo. Veliko je urbanih mitov, pretiravanj in surovih resnic. V velikih količinah naj bi se pretakale prepovedane substance. Ljudje naj bi tam lahko povedali tisto, kar si mislijo. Objavljali naj bi v njihovih državah prepovedane knjige, meglili s teorijami zarote in razsvetljevali ume s prej nedosegljivimi informacijami. Pa še prodali kakšno fotografijo golega dojenčka.
Temni splet naj bi bil brlog zakrknjenih kriminalcev. Pa zadnje zavetišče zlatih časov medmrežja; ere, ko je slehernik na njem počel to, kar je hotel. Brez pričakovanja udarca državne/družbene sankcije za eno ali drugo. MMC je poskušal preveriti, kaj je res. A preden se spustimo po temnih nitih, je treba najprej dobro razumeti, kaj so. Dark net ni enako dark web, še manj enako deep web. In kam se vse to uvršča v sklopu splošnega medmrežja? Inflacija pojmov, strokovnih in publicističnih, povzroča zmedo.
Arhitektura svetovne povezanosti
Začnimo na začetku. Ljudje so z računalniki prek držav in celin komunicirali tudi pred iznajdbo svetovnega spleta. World wide web (WWW) oziroma svetovni splet je res ustvaril Tim Berners-Lee in ga leta 1993 objavil. Toda britanska kraljica Elizabeta II. je svojo prvo elektronsko pošto poslala že leta 1976. Kako? Očitno je, da sta medmrežje in svetovni splet precej bolj različni zadevi, kot se mogoče zdi iz vsakdanje govorice.
Najbolj popreproščeno lahko medmrežje (ang. internet) opišemo kot fizični del te komunikacijske celote: kot računalnike in kable, ki jih povezujejo.
Kabli in računalniki
A previdno: na svetu obstajajo milijoni računalniških omrežij, ne nazadnje ima skoraj vsako podjetje svoje. Pa šole, bloki, pa tisti wireless v sosednji kavarni, na katerem visi kopica hipsterjev. Le eno pa je medmrežje, ki jih vse poveže. To je internet, ki skrbi, da vsi milijoni omrežij in milijarde naprav medsebojno komunicirajo na svetovni ravni.
Pošta, le zelo učinkovita
Za to je najprej potrebno večdelno vezivo: najprej skupen jezik, ki zagotavlja, da med milijardami naprav ne vlada nerazumljivi babilon. Zagotavlja ga skupek protokolov TCP/IP. Nadalje enoten sistem hrbteničnih strežnikov, da kot poštne postojanke usmerjajo promet informacij. Vse skupaj lahko primerjamo s poštnim omrežjem. To ravno tako uporablja poenotena pravila za dosego cilja; pa silo, ki pošiljke preusmerja po blodnjaku sveta na pravo pot. Vse to skupaj z računalniki samimi je medmrežje. Le da je od analogne pošte neprimerno natančnejše in učinkovitejše.
Poslana vsebina pa ni več medmrežje — je zgolj nekaj, kar po medmrežju potuje. Tako kot pošiljke in pisma niso del poštnega sistema, temveč le stvari, ki skozenj gredo. Internet je torej podstat, temelj, na njem se dogajajo zelo raznolike stvari. Tako kot po cesti vidimo vse, od nič hudega slutečih žuželk do megalomanskih tovornjakov; tako po stezicah medmrežja vrvijo zelo raznolike storitve.
Datoteke in storitve
Svetovni splet je zgolj ena izmed njih. Ker je ta storitev najbolj razširjenja in najpomembnejša, se jo pogosto - in zmotno - v javnosti enači kar z medmrežjem, kar je tako napačno, kot bi enačili avtomobil z asfaltom. Da ni tako, pokaže že primer elektronske pošte. Tudi e-pošta je storitev, in to veliko starejša od WWW-ja. Korenine ima že v letu 1965, desetletje pozneje jo je simbolično poslala britanska kraljica, pravi razmah pa je doživela z letom 1982 (SMTP). Svetovni splet je bil spočet šele deset let pozneje. Takrat je Anglež Berners-Lee predlagal nekaj ključnih inovacij, ki so pognale vihar razvoja — in ki v sebi skrivajo tudi seme temnega spleta.
Svet pred svetovnim spletom
Da si lahko bolje predstavljamo, kakšna inovacija je bila uvedba www-ja, poglejmo za trenutek v medmrežje pred njim. To je bil vizualno precej pust kraj. Kakšen video? Še slike so bile skoraj neobstoječe. Prevladovale so črke in enolična ozadja. Puščobno okolje so zaljšali ASCII-umetniki, iz črk in ločil ustvarjajoč podobe. Da, na ta račun ni izostala tudi prva medmrežna pornografija.
Za vsako posebno vrsto rabe so morali izumiti posebno aplikacijo in set protokolov. Za klepet je bil uporabljen IRC, torej Internet Relay Chat, kar mnogi še poznajo prek klepetalnega programa mIRC. Noben svetovni splet ni bil potreben za čveket z drugim koncem sveta in tepežkanje z velikimi postrvmi*. Za priobčitve daljših besedil in kregarije (morda tudi razprave) na določene teme se je uporabljal Usenet, različica današnjih spletnih forumov in pradedek komentarjev pod novicami. Cenjeni MMC-jevski komentatorji, ste nosilci precej dolge tradicije, in ne zgolj nasledniki pisem bralcev v časopisih, kar zatrjuje del komunikološke stroke.
Brcanje v pravo smer
Toda to so bili ozko usmerjeni kalupi. Nekaj organizacij se je namenilo svetu prinesti celovitejšo izkušnjo izrabe medmrežnih kablov. Med bolj znane spada Gopher. To je zopet set protokolov, torej pravil komunikacije, pa se nekaj strežnikov v lasti ameriške Univerze v Minnesoti. Vsebino medmrežja je bilo treba nanje registrirati, na koncu tudi za plačilo, kar je Gopherja na koncu pahnilo v krsto. Vsebina je bila predstavljena menijsko, podobno kot Raziskovalec v Oknih: po sistemu map in datotek. Za izkušnjo lahko bralec uporabi tole povezavo: http://gopher.quux.org:70/
A kljub temu je medmrežje še nadalje ostajalo dokaj pust, besedila poln in slabo pregleden blodnjak. Stvari so se začele koreniteje spreminjati na prelomu v 90. leta, ko se je pojavilo več pobud za ozaljšanje izkušnje. Splet ni bil edini. America Online (AOL), ki je celo poganjal neko dokaj samosvojo različico interneta, je že eksperimentirala z rabo vizualij. Nekaj rešitev je bilo celo zelo podobnih svetovnemu spletu, a so bile bolj zapletene in težje uporabne na večjih lestvicah. Ironično, današnjemu spletu so bile še najbolj podobne razne interaktivne enciklopedije na zgoščenkah.
Tri ključne novosti današnjika
Šele Berners Lee je znotraj švicarskega CERN-a — iščoč sistem za brskanje po nepregledni in raznoliki množici institutovih dokumentov — odkril enostavno in genialno rešitev. To je storitev svetovni splet (www), troedina oziroma sestavljena iz treh ključnih delov — tako kot medmrežje. Na prvem mestu je jezik HTML. Omogočil je izdelavo spletnih strani, novega koncepta, v katerega je preprosto dodajati slike in video. Vremena so se pustemu medmrežju zjasnila. In še pomembneje: prinesel je hiperpovezave, prek katerih je danes splet skoraj v neskončnost prepreden. Samoumevnost klika do naslednje lokacije je bila takrat revolucija.
Za našo zgodbo temnega spleta sta nekoliko pomembnejši dve inovaciji. Prva je URL (Universal Resource Locator). To je dodatna naslovna plast. Vaša lokacija oziroma računalnik ob priklopu dobi prej omenjeno IP-številko, po medmrežnem protokolu TCP/IP. Zapomnjevanje le-teh bi bilo precej tečno opravilo, zato se lokaciji pripne črkovni naslov, npr. www.rtvslo.si., pa tudi posameznim tamkajšnjim stranem. Da, tudi sama spletna stran je bila inovacija. Berners je za njihovo odpiranje napisal še prvi spletni brskalnik (Nexus) in nova doba je bila rojena.
Tako je zdaj vidno, da medmrežje ni enako svetovni splet. Pa tudi to, da svetovni splet niti približno ni edina storitev na tem omrežju. Kdo ve, kako bi bil videti MMC, če bi Berners Lee leta 1992 iznajdbo patentiral in zanjo zahteval denar. Morda bi imeli fragmenten internet in veliko medsebojno slabše združljivih možnosti. Pomnimo, svetovni splet ni bil edini omogočevalnik vizualij in hiperpovezav. Vsekakor tudi danes ni vsaka informacija na medmrežju del svetovnega spleta. Torrenti, koristni za medsebojno deljenje vsebin, niso. Ne odpiramo jih v brskalnikih niti ne potrebujejo URL-naslova.
Vsega tega se je treba zavedati v iskanju definicij bolj izmuzljivih različic svetovnega spleta. Prvi je na vrsti globoki splet.
Težje dosegljive globine
Globoki splet (ang. deep web) predstavlja veliko večino svetovnega spleta. Prvi poudarek: to je iskalniški termin. Je vse tisto, česar ne moremo najti s pomočjo Googla, Yahooja, najdi.si in drugih iskalnih storitev. Tega je res ogromno in najbolj popreproščeno predstavlja mejnik med zasebnim in javnim. Tako po vsebini sosedovega predalnika Gmaila ni mogoče iskati. Prav tako ne po zdravstvenih ali davčnih podatkih sodržavljana, čeravno na mreži zagotovo so. Pa tisti spletni forum, v katerega se da vstopiti le s pridobljenim uporabniškim imenom in geslom? Globoki splet. Nekateri strokovnjaki pod ta dežnik stlačijo tudi vsebine, ki se sproti generirajo na zahtevo uporabnika, na primer po meri pripravljeno poročilo na straneh statističnega urada.
Globoki splet je torej iskalni termin: vse tiste vsebine svetovnega spleta, ki se jih ne da najti s pomočjo spletnih iskalnikov.
Pajki se ustavijo
Ustavimo se za trenutek pri zasnovi iskalnika in kako delujeta Bing, Google in drugi. Podatki o milijardah spletnih strani se namreč ne kar magično pojavijo pri teh podjetjih. Še manj se ob vtipku gesla 'MMC' v Bing Microsoft loti povpraševati čisto vsako spletno stran, ali se to zaporedje črk tam slučajno skriva. To bi bil tako zahteven podvig, da bi pokuril ogromne količine računske moči in trajal najmanj dneve. Spomnimo se le iskanja po lastnem računalniku na kakšni stari različici operacijskega sistema Okna. Daleč od hipnosti, ki jo Bing izvrže za celoten splet. Kje je torej razlika?
Na delu so pajki (ang. crawlers). To so programi, ki "lazijo" povsod kjer lahko. Tudi na MMC-ju so, BBC-ju in tistem obskurnem blogu o modih, za katerega ni še nihče slišal. Nazaj pošiljajo ključne informacije o vsaki posamezni spletni strani na domeni. Iz njih nastaja indeks, megalomanska baza podatkov, posnetek stanja spleta v določenem trenutku. Iskanje poteka znotraj nje — temelj hitrosti. Google in Microsoft se zelo trudita, da bi se osveževanje dogajalo čim pogosteje. Kdor je v nekje minuti po potresu na Novi Zelandiji v Bing vpisal "New Zealand earthquake", je najbrž dobil precej stare zadetke. Tiste sicer sveže notice o katastrofi, ki še niso bile indeksirane, tehnično spadajo pod globoki splet. Vse, kar pa je bilo indeksirano, pa se imenuje ali površinski splet (ang. surface web) ali pa prosojni splet (ang. clear web).
Zdaj pa še globlje v globalni informacijski ocean.
Temačne globine
Znotraj globokega spleta je "kraj", imenovan temni splet (ang. dark web). Je njegova podmnožica. Temni splet so tiste vsebine, ki jih z običajnimi iskalniki in brskalniki ne moremo najti — ker avtorji tega nočejo. (Definicije so sicer za odtenek bolj zapletene, o zapletih več pozneje.)
Za tovrstne skrivalnice znotraj spleta skrbi omrežje Tor. To je sistem računalnikov in protokolov, ki za komunikacijo uporablja svojevrsten jezik in koncept lupin. Skozenj poslana informacija gre skozi številne plasti, pri čemer le vhodna in izhodna vesta, od kod podatek prihaja in kam je namenjen. Če torej brskate po temni spletni strani, vaša IP-številka strežniku ne bo znana — in obratno. Zatemnjevanje se nadaljuje pri URL-ju, ki ni lepo berljiv, kot www.rtvslo.si, temveč nebesedna zmešnjava v stilu 3fyb44wdhnd2ghhl.onion. Skoraj nemogoče jo je naključno uganiti. Končnica onion (ang. čebula) pa nakazuje na prej omenjeno zaplasteno komunikacijo. Tako poimenovana spletna mesta so dosegljiva izključno z brskalnikom Tor, običajni jih ne bodo znali prebrati.
Šepetanje med sencami
Zgolj prgišče naslovov je javno znanih, vsi drugi so dosegljivi s socialno interakcijo: če uporabnik dokaže integriteto posvečenemu krogu ljudi. Za veliko večino temnih spletnih strani nikoli ne bomo vedeli. Kot netopirji v noči brez lune se strani pojavljajo in izginjajo, očem nepridipravov nevidne, zaznavne zgolj s pravim "sonarjem" opremljenim. Načeloma nihče zares ne ve, koga je tam srečal in s kom klepeta. Je na drugi strani prevarant ali kolega? "Legitimna" prodajalna sumljivega blaga ali nekdo, ki jo bo podurhal z vašimi bitnimi kovanci? Morda kar predstavniki oblasti, ki mamijo nič hudega sluteče prestopnike? Torovski portal resnično pomeni vstop v svet, kjer sence šepetajo sencam.
V dobi starih imenikov
Temnemu spletu prilagojenih iskalnikov ni. Do zdaj je zanesenjakom uspelo ustvariti nekaj preprostih imenikov — ročno sestavljenih seznamov. Konceptualno so torej podobni staremu slovenskemu portalu Matkurja.si, ki je tudi imenik — in za marsikaterega Podalparja prvi vstop v svet www-ja. Podobno vlogo za temni splet igra Hidden Wiki, ročno sestavljen seznam tistih nekaj temnih strani, ki so javno znane in kolikor toliko stabilne. Večina radovednežev svoj prvi obisk opravi prav tam. In kot bomo izvedeli pozneje, avanturo tudi kmalu konča.
Veliko napihovanja
Kaj se na temnem spletu dejansko dogaja? Pred leti je postal šepet širšega kroga uporabnikov in predmet senzacionalnih poročanj. Okoli njega se je napletlo tako veliko tako skrajnih zgodb, da so temne mreže postale prepredene z urbanimi miti. Ker je po svoji naravi anonimen in fluiden, večine teh zgodb ni mogoče preveriti. Kot bi bili v slabo poseljeni pokrajini srednjega veka: nekdo je nekje nekaj videl, pritekel v vas in razglasil drugim. Pa naj bo to medved, ki dejansko hlača blizu drobnice; ali pa neljuba soseda, ki jo je videl jahati metlo ter sredi noči po sukubje izsesavati spolno slo. Čarovnica! Poročila so predmet verjeti ali ne verjeti, le redko preverjena. Na MMC-ju smo zato opravili poglobljen pogovor s slovenskim dolgoletnim rednim uporabnikom temnega spleta, ki mu ni bilo težko prste pomočiti tudi v gnusnejše vsebine. Izpoved je bila vsebinsko dokaj primerljiva z drugim sidrom preverbe: pisanjem novinarke in publicistke Eileen Ormsby, ki že dolgo poglobljeno in specializirano raziskuje taista pristranstva, pa tudi s svežo raziskavo. Vse troje večinoma prestane tudi test logičnih sosledij in Occamovega rezila, zato jih imamo za verodostojne.
Brez skrbi, sem (morilec) z interneta
Na temnem spletu naj bi se prodajali umori. Nakažeš za tisoče ali celo desettisoče evrov bitnih kovancev, sporočiš ime in naslov, za vas pa si bo roke umazal neki neznanec, profesionalec posla. Hitro in s slogom, obljublja kup temnih strani. Te dejansko obstajajo in niti jih ni tako težko najti. Od italijanske do ruske mafije, navadno v polomljeni angleščini in z zahtevanim plačilom vnaprej. Problem za naročnike: denar izgine in nič se ne zgodi. Po svetu ni znanega primera, da bi pravosodje koga obsodilo zaradi prek temnega spleta naročenih umorov. Morda obstajajo, a bolj verjetno je, da ne. Do zdaj odkrite tovrstne strani so vse bile prevare.
Ne nazadnje "morilec" sploh nima motivacije za nadaljevanje posla, ko enkrat prejme denar. V bitcoinovi denarnici so tisoči evrov — zakaj bi tvegal in si mazal roke še s precej bolj izsledljivim kaznivim dejanjem? Stranka bo razočarana, a nič ne de, opetnajstenja ne bo ravno prijavljala policiji. Storitev nadalje ni takšne narave, da bi se stranka ravno vračala vsak mesec. In kot podučujeta izkušnji e-slame in nigerijskih pisem, vedno se bo našlo dovolj naivnih žrtev.
Sploh je za naročnika neugodno, če razkrije svoje osebne podatke. Takrat bo verjetno postal žrtev dolgotrajnega izsiljevanja.
"Morilske" strani lahko odpre vsakdo z nekaj časa in z dostojnim računalniškim znanjem, kar pomeni, da se za zloveščim naslovom "Kobra — albanska mafija — za vas ubijamo in pretepamo do gola kost" (v polomljeni angleščini) — bolj verjetno skriva heker. Potrjenih primerov — še enkrat — ni. In če se umori kje res naročajo prek medmrežja, to zelo verjetno poteka po drugih, primernejših kanalih, in ne prek temnega spleta, je dejal sogovornik, ki za potrebe tega članka ostaja anonimen.
Zeleno in belo
Neprimerljivo drugače je pri prodaji prepovedanih substanc. Temni splet je idealen za razpečevanje mamil. Velika večina dejanskega nezakonitega trgovanja se dogaja v tej kategoriji. Tržnice so lahko dostopne, saj jim je vidnost v interesu. Nekateri strokovnjaki pravijo, da so pravzaprav senzionacionalistična poročanja na začetku desetletja omogočila vzpon tržnic, kot je razvpiti Silk Road (svilna cesta, zdaj sicer ugasla), in da so zato razpečevalci naredili vse za vidnost in širjenje svojih URL-jev. Kar je sicer v nasprotju z definicijo temnega spleta: prizadevanjem za skritost in nevidnost. Zato denimo Tadej Nared, predsednik uprave Fundacije SICEH, združenja certificiranih etičnih hekerjev SICEH, ta del temnega spleta uvršča pod odprti oziroma površinski splet.
Ne glede na definicijo se je trgovanje s prepovedanimi mamili na temnem spletu tako razširilo, da predstavlja resno konkurenco pouličnim preprodajalcem mamil. Kot poroča MMC-jev Luka Lukič, ki se je v naslednjem prispevku poglobil v ta del zgodbe, so prek spleta nabavljene substance precej višje čistosti oziroma kakovosti. Razlog gre iskati v tipu trga. Prej omenjeni "umori" so bolj ali manj enkratna naročila, mamila pa dokaj redna. Slaba kakovost pomeni izgubljenega kupca, ki bo zašel h konkurenci. Iz istega razloga je tudi manj prevarantskih strani, čeravno obstajajo. Med njimi ni malo vab organov pregona in aretacije na tej podlagi niso redke, predvsem v ZDA. Tržnice nadalje vključujejo učinkovit nadzor uporabnikov. Ti podobno kot na aplikaciji Trip Advisor za potovanja delijo svoje izkušnje z drugimi in hitro izločijo goljufive ponudnike. Za konec: manjših pošiljk ni težko razpečevati po poštnem omrežju in krog učinkovitosti je sklenjen. Temni splet je mamilarski raj.
Spletna orožarna, kartičarna in pedofilija
To v manjši meri velja za preprodajo orožja. Na temnih mrežah se najde veliko ponudnikov lahke in težke oborožitve, nožev, pištol, mitraljezov in celo topov. Sogovorniki pričajo, da nakup manjše pištole ni težava, saj gre za lahko dostavljivo robo. Obljube bazuk in havbic pa so navadno znak za lopovščine — tovrstne usluge si psi vojne iščejo drugod — in pripeljati težkokalibrski Howitzer na dvorišče ni ravno nekaj, kar bo izvedel DHL. Na digitalnem področju so običajnost t. i. kartičarji, ponudniki številk bančnih kartic in osebnih podatkov. Toda Nared opozarja, da aktivnejši črnočepični hekerji oz. krekerji raje uporabljajo druge prodajne kanale kot "oglasne deske" na temnem spletu.
Nezanemarljiv del temnega spleta zasedajo pedofilska združenja. Razširjanje takšnega materiala po površinskem spletu hitro pripelje do posredovanja organov pregona, zato so se ljudje s takšnimi spolnimi nagnjenji zatekli tudi sem. Med brskanjem lahko človek naleti najmanj na pomanjkljivo oblečene mladoletnike in mladoletnice. Že ogledovanje takšnih fotografij je kaznivo, zato je takšno deskanje lahko zelo nevarno. Marsikatero od strani s pedofilsko vsebino so ustvarili organi pregona, zato so "naključne" temne strani pogosto le vaba. Ali v zapor - ali pa še bolj globoko. Pedofilska združenja se dobro zavedajo mogočih sankcij, zato uporabljajo veliko sit, prej kot koga spustijo medse. Navadno mora novoprišlek tudi sam v skupne baze podatkov prispevati lastne zbirke, kar ga inkriminira skupaj z drugimi.
Mučenja v rdečih sobah
Najmanj zanesljivi podatki se dobijo o naslednji domnevni deviantnosti: t. i. rdečih sobah (ang. red rooms). To naj bi bile skrivne lokacije, kjer naj bi mučili ljudi, vse skupaj pa prenašali v živo. Sodelujoči naj bi za gledanje plačevali, ob višjih prispevkih pa tudi predlagali, kako lahko krvniki še nadalje izmaličijo telo nesrečnika. Tudi zanje ni dokazov, le veliko nepreverljivih zgodb. Ormsbyjeva je v osmih letih dejavnosti naletela na številne primerke videoprenosov, ki pa so se izkazali za predhodno posnet in ukraden video, največkrat iz ISIS-ovih voda. Naš anonimni sogovornik je potrdil, da je naletel na primer, ki bi bil lahko resničen. V vsakem primeru je vprašljiva smiselnost pretakanja rdečih sob skozi omrežje Tor. Razlog: izjemno počasno je in za prenose skoraj neuporabno.
En sam dejanski primer pa je že znan; pred leti je šokiral Avstralijo. Vsebuje tako pedofilijo kot mučenje. Tamkajšnja policija je prijela takrat še najstnika Matthewa Davida Grahama, vodjo svetovne združbe, ki je po državah tretjega sveta najemala in kupovala dojenčke. Te so nato uporabili za posiljevanje, mučenje in druge oblike zlorab, t. i. hurtcore. Vse to je priznal na sodišču in bil tudi obsojen.
Migracije na druga omrežja
Nared je opozoril, da lep del kriminalcev dandanes ne uporablja več Tora. Prvi razlog so omenjene omejitve, drugi pa je vdor v Tor. Lani je namreč pricurljalo na dan, da naj bi FBI univerzi Carneige Mellom plačal veliko denarja za iskanje ranljivosti v omrežju, vse skupaj pa je časovno sovpadalo s sodnimi postopki zoper vodilne ene izmed mamilarskih spletnih tržnic. Univerza naj bi luknjo tudi našla in omogočila, da je imel FBI pol leta vpogled v del podatkovnega prometa. Vodstvo projekta Tor je vse skupaj z obtožbami zoper FBI in akademike javno objavilo, luknjo pa zakrpalo. Prestopniki zdaj uporabljajo omrežja I2P (Invisible Internet Project), ki je manjša tarča organov pregona, je zatrdil etični heker. Alternative Toru so še številne: Freenet, GNUnet, Netsukuku in druge.
Kaj je temno medmrežje
Te pa niso temni splet. Ne uporabljajo standardov in storitev svetovnega spleta, temveč drugačne, zato gre zgolj za storitve na temnem medmrežju (ang. dark net). Kaj je torej temno medmrežje? To je omrežje, ki je dostopno zgolj z nestandardnimi protokoli ali programjem. Je torej manjši del interneta. Računalniki, ki ponujajo temne spletne vsebine skozi Tor, so del temnega medmrežja. Naprave, ki delujejo skozi I2P, pa so zgolj darknet, ne pa splet.
Temni splet je torej še manjša podmnožica temnega medmrežja.
Vsaka aplikacija, torej tip vsebine, ki se pretaka prek interneta, ima lahko svojo temno različico.
Na koncu, a najpomembneje
Daleč najpogostejša uporaba temnega spleta je legalna oz. legitimna. Tor je nastal kot komunikacijsko orodje za ljudi, ki trpijo pod represivnimi režimi. Sodeč po sveži raziskavi ameriške ustanove Freedom House, kar dve tretjini uporabnikov interneta trpita neke vrste cenzuro interneta in nesorazmerne vdore v zasebnost. Če želijo zasebno komunikacijo, morajo uporabiti nestandardna orodja, kot je Tor — več o tem v članku Luke Lukiča.
Večina je zakonitega
In kot kaže prva tovrstna študija sploh na to temo, velika večina uporabe Tora pade ravno na čisto zakonite vsebine. Izvedlo jo je ameriško podjetje Terbium Labs, in sicer tako, da je ustvarilo pajka za temni splet. Podobno kot Google torej poskuša ustvariti indeks temnih spletnih strani, le da deluje za odtenek drugače, manj zanesljivo, a vendarle. Računalnik generira naključne naslove s končnico .onion in preverja, ali se na drugi strani kaj oglasi. Temni strežnik lahko kaj odvrne ali ne — lastniki ga lahko po želji skrivajo — a če se, potem je to nov vnos v popisu. Temne strani so precej manj stabilne kot navadne, saj hitreje ugašajo in nastajajo.
Zato so v Terbium Labs — kot zatrjujejo v poročilu — izvedli raziskavo, ki po metodologiji spominja na znanstveno. Vzeli so vzorec teh strani in poskušali sklepati na populacijo. Pajka so poganjali 24 ur in nabrali 400 primerov, ki so jih zatem ročno preverili. Varnih komunikacij, običajnih spletnih skupnosti in drugih zakonitih zadev je bila polovica.
Razrez nezakonitih dejavnosti je podtrdil prevlado prepovedanih mamil: URL-ji s to vsebino so se raztezali čez 45 odstotkov. Če k temu dodamo še neprepovedane substance, denimo razne MMC-droge in protibolečinske pripravke, ki se jih dobi zgolj z receptom, se delež raztegne čez skoraj 60 odstotkov nezakonitega. Desetina je odpadla na očitne prevare, po nekaj odstotkov pa so si razdelili še krekanje, ekstremizem in druge dejavnosti.
Treba je poudariti, da vzorec razkriva nekaj očitnih pomanjkljivosti. Npr., v njem ni niti ene orožarske strani, čeravno te na temnem spletu so. A kot prva tovrstna raziskava, ki temelji na oprijemljivi metodologiji, neko sporočilo daje.
Če se hoče oblast nezakonitih vsebin temnega spleta znebiti, lahko to stori relativno enostavno, je zatrdil Nared. Skopirati mora nekaj mamilarskih tržnic in postaviti milijon kopij, kar bi zadušilo dejavnost: uporabnik ne bo več ločil med pravim in državno kopijo.
Skoraj ogledalo človeštva
Nared je kot izkušen "prebivalec medmrežja" poudaril še en pomemben vidik, ki iz napihnjenega balona zlonamernega temnega spleta izpusti nekaj zraka. Temni splet sam je le drobcen kos nepredstavljivo obsežnega medmrežja. Skoraj vse nezakonite ali nemoralne vsebine, ki polnijo naslove, so dosegljive tudi na običajnem internetu. Pogosto tudi v neprimerno večjem obsegu.
Oba sta le neke vrste odsev realnosti človešta, "pravega" sveta. Naše ogledalo, ki pogosto izriše tisto, kar posamezniku ni všeč.
In če potegnemo črto: temni splet je vizualno neprivlačen, tak kot Splet 1.0, in se za običajnega uporabnika najpogosteje izkaže kot precej dolgočasna izkušnja. Poln je nedelujočih povezav, pustih strani in tudi gnusnosti. Večina ga zelo hitro in razočarano zapusti. A če je človek pripravljen kopati globlje, lahko pride tudi do bogastva skupnosti, ki v anonimnosti razpravljajo sproščeno in o tisočerih temah. Tako kot v starih časih medmrežja, ko po prstih na tipkovnici ni padla palica državnega vohljanja in kazni.
* Udarec z veliko postrvjo (hit with a large trout) je znan izrek iz časov IRC-a, predspletnega klepetalnega kanala.
